V soorganizaciji Festivala Borštnikovo srečanje in Evropskega festivalskega raziskovalnega projekta je srečanje razkrilo precej vprašanj glede prioritetnih in manj prioritetnih festivalov (ki bi se sicer morali ali bi se naj trentirali kot dovolj pomembni), glede njihovega financiranja, prepoznavanja v državah in širše. Predvsem pa je bil namen poslati v ponovni premislek odnos med festivali in stalno delujočimi kulturnimi organizacijami. Na podlagi premislekov angažiranih tujih in domačih glasbenikov, raziskovalcev, predavateljev, muzikologov in publike različnih generacij je bil namen osvetliti to situacijo v današnjem času.

Dr. Dragan Klaić: Poklon njegovemu življenju in delu
V uvodnem govoru je Christopher Maughan pozdravil vse navzoče in povedal, da je bila današnja delavnica pravzaprav zamisel Dragana Klaića, preminulega gledališkega raziskovalca in teoretika, ki se je vse življenje zavzemal za družbeno angažirano funkcijo gledališča kot medija. Maughan je predal besedo dr. Francu Bianchiniju in dr. Anne-Marie Autissier, ki sta svoj prispevek naslovila z naslovom Dr. Dragan Klaić: Poklon njegovemu življenju in delu. Tako Bianchini in Autissierjeva sta povedala nekaj zanimivih podatkov o Klaiću, ki nam mogoče niso bili poznani. Bianchini je med drugim prebral nekaj Klaićevih e-sporočil, ki mu jih je pošiljal, da je prikazal, kako neverjeten smisel za humor je imel Klaić. Ponosen je bil na to, da je Evropa tako drugačna od ostalega sveta. Bil je tudi gastronom, zanimal se je za kuhinjo kot širši pojem. Bianchini je na koncu svojega govora povedal, da se čutijo odgovorne, da nadaljujejo njegovo delo. Namreč ob njem so se vsi počutili kot učenci. Slednje je potrdila tudi Autissierjeva, ki je dejala, da je poleg odličnega raziskovalca in gledališkega teoretika, bil Klaić izjemen pedagogo in učitelj. Najbrž tudi zaradi tega, ker je bil sam perfekten učenec. Dodala je še, da je bil izjemno radoveden, ni bilo stvari, ki ga ne bi zanimala. Mnogim je pomagal razumeti, kaj se dogaja v Evropi, na nek način je takrat bil mediator in prevajalec. Prvi referat smo zaključili z aplavzom, s katerim smo počastili izjemnost dr. Dragana Klaića.

Kako bi lahko glasbeni festival Mokranjčevi dani in kulturni center Negotin vplivala na razvoj kulturne decentralizacije in kulturnega turizma v Srbiji?
V tem prispevku je Jelena Arnautović predstavila, kako bi se lahko festivalsko in drugo dogajanje prestavilo iz Beograda, v bolj oddaljene kraje (kot je na primer Negotin), ki so prav tako zanimivi in privlačni. Izpostavila je, da se na festivalu Mokranjčevi dani, pojavlja ena in ista publika. Kot razloge je navedla: pomanjkanje financ, pomanjkanje povezav, slaba promoviranja in tudi to, da je komaj lani prispel na prioritetno listo financiranja na srbskem Ministrstvu za kulturo, čeprav že ima dolgoletno tradicijo. Povedala nam je tudi, kje vidi rešitev. Potrebno bi bilo: imeti več udeležencev iz zhodne Evrope (tudi mednarodno žirijo), pripraviti več delavnic za mlajšo generacijo, združiti klasično in popularno glasbo, festival pa naj bo svetu predstavljen kot originalen in izviren srbski produkt. Seveda je temu treba dodati še učinkovite marketinške poteze (oglaševanje po televiziji, radiu, narediti plakate …) in popolno udeleženost študentov (na primer s študentskimi ekskurzijami in bonitetami).

Kaj vpliva na beograjske glasbene festivale?
Smiljka Isaković je v svojem prispevku primerjala prednosti festivalov BEMUS (Mednarodni beograjski glasbeni festival) in Mednarodni festival čembala Ars vivendi clavicembalum. Slednji se je uveljail leta 2003 in je financiran s področja Beograjskega kulturnega centra ob podpori občinskega in državnega proračuna. Obseg je v primerjavi z BEMUSOM nekoliko manjši, saj BEMUS financira Jugokoncert kot izvršilni producent, subvencioniran pa je tudi s strani mesta Beograda in države, omejeno pa je financiran s strani tujih kulturnih centrov in zasebnega sektorja. Isakovićeva je zagovarjala stališče, da je BEMUSU bolje, saj se je “rodil” v obdobju zlatih šestdesetih let, ko denar ni bil problem. Zagovarja tudi tezo, da razlike v obsegu podpore niso povezane z umetniško vsebino, pač pa z odnosom med producenti in državnimi organi ter politiko.

Jugokoncert in “njegovi” festivali
Jelena Janković je za cilj svoje predstavitve in raziskovanja vzela kompleksnost odnosov in integracij pri izvedbi redne glasbene sezone koncertne agencije Jugokoncert, v primerjavi s številnimi festivali, ki jih delno ali v celoti producira. To so: Geograjski glasbeni festival (BEMUS), Mednarodna revija skladateljev, Mednarodni festival harfe, elo fest in Spomladanski klavirski festival (najmlajši med njimi). Vidik “tekmovalnosti” med temi festivali in rednim celoletnim programom Jugokoncerta – prav tako med vsemi omenjenimi festivali in BEMUSOM, je interesantno opazovati, na kar je tudi aplicirala Jankovićeva. BEMUS ima sicer največ možnosti, da se ohrani, ampak je vse preveč popularnih dogodkov (recimo Guča – trubači), ki tako ali drugače izpodrivajo BEMUS in ostale festivale, da bi postali “srbska znamka”, kar je tudi močno poudarila Jankovićeva.

Sledila je diskusija, kjer so se odprla mnoga vprašanja. Med drugim, kako privabiti drugačno publiko na takšne prireditve in kako opustiti tradicijo ter jo združiti z zabavnejšimi vsebinami. Lahko to naredimo ali je potrebno vztrajati na tradicionalnem? Pojavljala so se tudi vprašanja, kako izboljšati odnose med med festivali in kulturnimi organizacijami in kje v prihodnje iskati rešitve.

V drugem delu delavnice je najprej koordinator Evropskega festivalskega raziskovalnega projekta Christopher Maughan predstavil nekatere mikro- in makroelemente, ki so prisotni pri vsakem festivalu. Elementi, kot so npr. marketing, turizem, sodelovanje, izbira prostora/prostorov ipd., so ključnega pomena za vsak festival, ne glede na njegovo razsežnost in trajanje. Maughan nas je seznanil tudi z izbranimi festivalskimi mesti in njihovimi festivali v Veliki Britaniji. Najprej je predstavil mesto Brighton in njegov Brighton Festival, znotraj katerega se odvijajo še drugi festivali (Street Festival, Fringe Festival, Cravan itd.). Nadalje mesto Edinburgh in njegovi festivali, natančneje 12, ki segajo na različna področja: film, hrana, znanost itn. In nazadnje smo se podrobneje ustavili pri Leicestru in njegovih festivalih, kot so Dave's LeicesterComedy Festival, CulturalExchanges, Let's dance in še drugi. Skozi predstavitve teh festivalskih mest je Maughan pojasnil dobre (veliko število zaposlitev) in slabe strani festivalov (naval turistov, gneča v mestih, povečanje prometa) ter zaključil s predlogom za boljše strateško planiranje festivalov in razvoj kulturne strategije.

Naslednja govornica Jennie Jordan, višja predavateljica na področju umetniškega in festivalskega menedžmenta na angleški Univezri de Montfort v Leicestru, je predstavila Buxton Festival in razvoj turizma in gospodarstva v tem mestu. Buxton Festival je svoj prvenec doživel leta 1979 in od takrat je mesto oživelo in privabilo mnoge turiste, kar je pomenilo večji dohodek in razvoj turizma. Ta vpliv se je dotaknil tudi propadajočega gledališča, ki je bilo obnovljeno ravno zaradi vizij promotorjev festivala, ki so v njem videli potencialno prizorišče. Poleg gledališča so bili obnovljeni tudi nekateri hoteli, saj glede na raziskavo kar 45 % obiskovalcev festivala prenoči vsaj eno noč v Buxtonu.

Kot zadnja se nastopila Anne-Marie Autissier, predavateljica sociologije kulture in evropskih kulturnih politik na Inštitut za evropske študije Univerze v Parizu, in sicer je na podlagi primerjave festivalov v dveh francoskih mestih,  Reims Scènes d'Europe v Reimsu in Evento v Bordeauxu,  predstavila organizacijo dogodkov, finančne vložke, sodelovanje pri festivalih ipd. Reims Scènes d'Europevključuje manj znane festivale, ki pokrivajo področja opere, pop-a, rock-a, elektronske glasbe, jazz-a, festivalov za otroke in mladino; odvija se vsako leto v mesecu decembru in traja deset dni, njegov proračun pa znaša manj kot milijon evrov. Za razliko pa znaša proračun festivala Evento4,5 milijonov evrov, od česar je dobre 3 milijone prispevala mestna občina. Vse to ni naključje, saj je bil festival vključen v zasnovo kandidature Bordeauxa za Evropsko prestolnico kulture 2013. Omeniti gre tudi, da sta se na festivalu Evento predstavila samo dva lokalna umetnika. Primerjavi teh dveh festivalov sta bili iztočnica za vprašanje, ali je bolje, da je festival organiziran »od spodaj navzgor« ali »od zgoraj navzdol«.