Alenka Vesenjak/STA, 14. 12. 2012

EPK tudi kot slika družbeno-kulturnega stanja

Vse odkar je naziv EPK prejel Maribor s partnerskimi mesti, je skorajda vsak, ki ga zadeva kultura, imel mnenje. Kako bi morali stvari postaviti, pa jih niso, kako bi bilo bolje, kako bi lahko bilo tudi slabše. Ob izteku kulturnega prestolovanja sta svoje poglede podala direktor CUK Šiška Simon Kardum in publicist Rok Vevar.

Kardum, ki je odstopil kot član programskega sveta EPK, ocenjuje, da se je vse skupaj izteklo "solidno, glede na vse težave, ki so se v organizacijskem, finančnem in izvedbenem smislu zgostile v zadnjih nekaj letih". Po obsegu in kulturno-turističnem učinku je po njegovem mnenju slovenski EPK primerljiv s povprečjem doslejšnjih evropskih prestolnic, je pa manjkalo mednarodno odmevnih dogodkov.

"Mislim, da bi tako velika ekipa, ki je stala za izvedbo, morala in znala pokazati več. Posamični biseri: Carmina Slovenica, koncert Sigur Ros, obisk Garija Kasparova. Kot presežni programski sklop izpostavljam angažirane in trajnostno naravnane Urbane brazde, kot največji flop pa neizkoriščen investicijski potencial, ki je bil prvi steber kandidature Maribora in partnerskih mest. Mariborske pa tudi ostale mestne oblasti niso razumele v čem tiči uspeh - v kulturni infrastrukturi, ki bi jo lahko večinsko financirali iz evropskih skladov. Če si privoščim kanček sarkazma, je bil najbolj odmeven moment iztekajoče se prestolnice protestni poulični performans z naslovom Gotof je! Z več ponovitvami. In če sem še malce ciničen: edina prava investicija je bila septembra otvorjena v Vitanju. Kulturno središče vesoljskih tehnologij. A kot vemo: ne v okviru EPK," meni Kardum.

Vevar, poznavalec scenske umetnosti in kulturne politike, meni, da je verjetno največji paradoks projekta, da so ga različna škandaliziranja porinila do kriznega menedžmenta in da je imela na koncu ekipa, ki ga je prevzela, zožene možnosti za njegovo vsebinsko programiranje. "Verjetno ni vselej sprejemala pravilnih odločitev, vprašanje pa je, ali jih je lahko. Kar vidim kot izrazito problematičen vidik kulturne krajine pri nas, je dejstvo, da je bil EPK 2012 prvi institucionalni kulturni projekt v Sloveniji, ki ga je na koncu produkcijsko in tudi programsko izvedla, vodila pretežno moja generacija, rojena v 70. letih, generacija, ki se pomika proti svojemu 40. letu ali pa je že čez. Projekt EPK 2012 je bil njeno produkcijsko in programsko vadbišče in to dejstvo je zame strašljivo, saj v resnici govori o izkoristku potencialov v slovenski družbeni stvarnosti. Trend govori o tem, da potenciali dobijo svojo prvo priložnost nekje na pol poti do upokojitve," je dejal.

Po Vevarjevi oceni se je socialno-kulturna kohezija, predvsem v Mariboru, zgodila v nevladnem sektorju s področja kulture in v socialnem aktivizmu: "Morda ne na račun finančnih vložkov EPK 2012, ampak zaradi pripravljenosti njegovih delavcev za različne tipe osebnih vložkov, njene kreativne norosti in zaradi zmožnosti tega sektorja, da bodisi kreira socialno-kulturne temperature urbanih prostorov bodisi nanje ustrezno reagira."

Vsak EPK si želi, da bi s programom pritegnili tudi tiste, ki sicer ne obiskujejo kulturnih dogodkov. Organizatorji menijo, da jim je to vsekakor uspelo.

Kardum je dejal, da zaenkrat težko sodi: "Brezplačni dogodki so zagotovo omrežili tudi običajno ljudstvo. Upam, da nam bodo organizatorji po opravljeni evalvaciji postregli tudi s temi podatki. O obiskovalcih in udeležencih, njihovi generacijski, gmotni, teritorialni in estetski pripadnosti in seveda s statistiko, ki je po mojem mnenju za razumevanje odličnosti izvedbe ključna. Kakšna je namreč bila migracija obiskovalcev iz zahodne kohezijske regije in iz drugih držav."

Vevar je odgovor postavil v širši kontekst. "Mislim, da je predpogoj mobilizacije občinstev in pridobivanja novih občinstev odpoved kulturno-političnim taktikam njenih pridobivanj: umetnost, kultura, znanost in aktivizem lahko svoja občinstva pridobijo samo pod pogojem, da jim je omogočeno ukvarjanje s tistim, kar je pri njih poglavitno: s kreiranjem vsebin. Samo na ta način lahko uspejo omenjena polja kreativnosti resnično nasloviti tiste, ki si morda tudi želijo biti naslovljeni, namesto da se produkcijsko izčrpava s pridobivanjem tistih segmentov populacij, ki si želijo, da se jih pusti pri miru."

EPK je bil največji kulturni projekt v zgodovini samostojne Slovenije. Postavlja se vprašanje, kaj smo se iz njega naučili.

Vevar je prepričan, da predvsem to, "da so kultura, umetnost, znanost, izobraževanje, socialna in politična reaktivnost ter kritična naravnanost ljudi do svojega okolja predpogoj, da si lahko zaželimo zgodbo o sebi povedati na drugačen način in da si zaželimo kulturnih pogojev, v katerih bi bilo kaj takega možno. Skoraj prepričan sem, da so politične zahteve, s katerimi je Maribor naslovil lokalne in državne oblasti ter slovenske državljane na novembrskih dogodkih nekaj, kar je proizvod misli, ki lahko prebije okove utesnjujočih vednosti - kaj se da oz. predvsem, česa se ne da - zgolj v primeru, da v nekem okolju zapulzira določena kulturna klima. EPK jo lahko pomaga proizvajati tako na način pro kot tudi contra, a zdi se mi, da so se v Mariboru uspele nekatere samopripovedi z njim zgostiti. In potem si nenadoma vsi zaželimo biti Mariborčani".

Po Kardumovem mnenju je poduk ta, da političnim omahljivcem ni verjeti. "Da se še tako dobra zasnova lahko sfiži. In da je potrebno za tak organizacijski zalogaj imeti izurjeno ekipo. Najboljšo," je dejal.

Marko

Za pokritje celega spektra mnenj o EPK bi kazalo povprašati vsaj še predstavnika mariborskega javnega zavoda in nevladne organzacije, če smo pošteni, mar ne?

14. 12. 2012

Gost

predvsem pa občane Maribora in ostalih mest, mar ne?

15. 12. 2012