Pogovor z Markom Bulcem

Marko Bulc (1974) je gledališki režiser, tudi igralec, pisec dram in dramatizacij ter intermedijski umetnik. Umetniško pot je začel v vrhniškem Dejmo stisnt teatru (1993), kjer je bil sprva igralec in nato eden od režiserjev. Diplomiral je iz komunikologije na FDV ter iz gledališke in radijske režije na AGRFT. Od 2010 do 2013 je bil umetniški vodja Gledališča Glej.

Širša slovenska javnost vas najbolj pozna kot režiserja Prešernove proslave 2016, ki ste ji po zaključku dodali javno izjavo oziroma poslanico gledalcem prešernega programa RTV SLO, v kateri ste sporočili, da »so od vaše zamisli za proslavo ostale le kosti, meso pa je z njih izbrisala cenzura Upravnega odbora Prešernovega sklada«. Kaj vse se je dogajalo v času priprave proslave, vključno z domnevnim nesporazumom glede cvetja, ki ste ga slikovito označili kot »češnjico na torti absurda«, ste pojasnili tudi v intervjuju v Mladini. Leto kasneje ste za Dnevnik z nasmehom komentirali dejstvo, da naj bi vam v institucijah po proslavi ponujali le še režije otroških predstav: »Morda sem se pa izkazal kot pravi za vzgojo mladine.«

Malo sem se pohecal, seveda. Sicer o proslavi nimam več kaj reči in niti ne želim. Ta zgodba je zaključena.

Po končanem študiju na AGRFT ste v institucionalnih gledališčih, še večkrat pa zunaj njih, oblikovali vrsto udarnih, družbeno angažiranih predstav in performansov. Če se vrneva k oznaki »pravi za vzgojo mladine« – prvič ste za otroke oziroma najstnike režirali v našem gledališču, in sicer predstavo Cifra, mož Katje Hensel leta 2011. S prevajalko in dramaturginjo Urško Brodar ter igralkama Medeo Novak in Arno Hažialjević ste ustvarili samosvojo priredbo in interpretacijo besedila.

V predstavi Cifra, mož so nasilje, »bullying« in nasilnež, ki terorizira sošolce, predstavljeni zelo realno. A besedilo ni realistično, je precej igrivo, poskuša razumeti nasilneža in gledalca potegniti v njegov svet. Zdelo se mi je, da takšna tema terja po predstavi pogovor, in z dramaturginjo Urško sva se domislila, da bi imeli takšen pogovor že v sami predstavi. To smo izvedli tako, da sta proti koncu predstave igralki izstopili iz vlog in se začeli pogovarjati z gledalci, kot da se je predstava že končala. Zelo dobro je funkcioniralo, zlasti ko se je predstava igrala na šolah. Po pogovoru sta se igralki vrnili v vlogi in odigrali predstavo do konca.

Nenavadno je bilo tudi to, da sta fanta igrali igralki. Ustvarili sta tako prepričljivi transformaciji, da so nekateri gledalci šele ob pogovoru, ko sta izstopili iz vloge, dojeli, da sta fanta dejansko igrali dve punci. Predstava je bila polna presenečenj na različnih ravneh in to jo je zelo približalo mladim.

Mladi so bili nad predstavo navdušeni, nekoliko bolj zadržani so bili nekateri odrasli, nemara predvsem zato, ker to ni bila gledališka predstava »zglajene forme«, če uporabim izraz Primoža Jesenka (Dnevnik). Proti konvencijam in stereotipom se borite tako na formalni kot vsebinski ravni (z izborom robnih vsebin, zgodb, junakov). In seveda ne samo v predstavah, ki so namenjene odraslim.

Zdi se mi, da z vdorom v pripovedovanje zgodbe gledalcem izmakneš tla pod nogami. Za trenutek jih izgubiš, ker padejo ven iz zgodbe in se zavejo, da so v gledališču in gledajo predstavo, a hkrati jih s tem prisiliš, da začnejo predstavo doživljati drugače. Kot da bi jih z vdori znova in znova spodbujal, da globlje in globlje padajo v predstavo. Gre za nekakšno navezavo na Brechta, čeprav se ne bi označil za brechtovca. Mogoče bi imel kdo pomislek, da s tem uničujem zgodbo in izgubljam gledalca, a meni se zdi ravno nasprotno: na tak način vodim gledalca k natančnejšemu spremljanju zgodbe. Lahko je to seveda dvorezen meč, verjamem, da mi včasih tudi ne uspe. Sicer ne delam vselej po tem principu, včasih se v predstavi osredotočim tudi zgolj na zgodbo samo.

Za mlade gledalce je interaktivnost strašno zanimiva. Prehajanje četrte stene se mi zdi skoraj nujno, ko si v dvorani predstavljam otroke. Naj gre za najmlajše, npr. za predstavi Kaj pa če ali Svetloba v Lutkovnem gledališču v Mariboru, ali za starejše otroke, njim je bila namenjena predstava Tajno društvo PGC v Lutkovnem gledališču Ljubljana, vselej se mi zdi, da se mora zgoditi preboj četrte stene in vzpostaviti vtis, da smo »skupaj v tej zgodbi«.

Pri Ekshibicionistu ne bomo podrli četrte stene, bomo pa kot gledalci navzoči na vajah za uprizoritev Ekshibicionista. Ne postavljam si pravil, ki naj bi se jih vedno trdno oprijemal, raje poskušam vedno znova pobegniti samemu sebi, tako da iz predstave v predstavo iščem nove oblike. Prav lahko se zgodi, da mi nekdo reče: »No ja, še ena bulčevska predstava.« Takrat se zamislim: »Aha, a res? Meni se je zdela čisto drugačna.« (smeh)

Poseben fenomen v vašem opusu je ugledališčenje romana Čefurji raus Gorana Vojnovića v vaši dramatizaciji in režiji. Predstava živi že skoraj desetletje, prejela je izjemne strokovne kritike, občinstvo je bilo navdušeno.

Gorana sem spoznal na akademiji, on je bil na filmski režiji. Že ko je Beletrina objavila kratek odlomek iz njegovega romana, me je pritegnil; takoj ko je bilo mogoče knjigo kupiti, sem jo začel brati. Po tridesetih straneh sem ga poklical, da berem njegov roman in da se mi zdi »the best«. Čez nekaj ur, ko sem prebral do konca, sem ga spet poklical in mu povedal, da bi želel po romanu narediti predstavo. Ko sva se sestala, sem mu pojasnil, da bi rad postavil monodramo, v kateri bi igral Aleksandar Rajaković – Sale, moj prijatelj iz mladosti, s katerim sem skupaj treniral košarko. Goran se je strinjal, ne bi mi pa dovolil, če bi hotel po romanu posneti film (Goran je roman napisal v času, ko je čakal na možnosti za realizacijo že napisanega scenarija za film).

Od izida knjige do premiere je preteklo skoraj leto dni. Pol leta sem se namreč ukvarjal z dramatizacijo sam, nato nekaj mesecev še z igralcem, tri mesece so trajale vaje. V tem letu je roman postal bestseller. K njegovi popularnosti je prispevalo tudi to, da so Gorana klicali na zagovor na policijo. V romanu namreč glavni lik pa tudi ostale osebe veliko komentirajo policaje. Tega v predstavo nismo vključili, tudi sicer smo morali ogromno zanimivega izpustiti. Ko je Goran prebral dramatizacijo, je predlagal nekaj popravkov, drugače je bil zadovoljen.

Pred premiero sva bila s Saletom pod velikim pritiskom, ali bo uprizoritev dramatizacije razvpitega in hvaljenega romana polom ali zmaga. Zdaj, devet let kasneje, predstava še živi, odigranih je bilo blizu 400 ponovitev. Seveda takšnega uspeha ni nihče pričakoval, ne Goran ne Sale ne jaz.

Mnogi so prebrali roman, potem ko so si ogledali predstavo.

Goran je nato posnel še film. Nekateri so brali roman ter gledali predstavo in film, mnenja pa so bila različna: »ni ga čez knjigo«, »predstava je the best«, »ne, film je super« ...

Krstna izvedba Ekshibicionista je bila v ljubljanski Drami leta 2001 izvedena pod psevdonimom O. J. Traven, enako pod psevdonimom tudi dve leti kasneje v beograjskem Ateljeju 212; tu je ostala na repertoarju do danes in dobila status kultne predstave z več kot 200 ponovitvami. Kmalu po krstni izvedbi se je kot avtor besedila razkril režiser Dušan Jovanović, ki je bil vaš mentor na akademiji večino časa vašega študija. S kakšnimi občutki ste sprejeli povabilo, da režirate besedilo svojega profesorja?

Nikoli nisem predlagal gledališčem, da bi delal kakšen njegov tekst, niti mi ni noben umetniški vodja predlagal česa podobnega. Dušan je dejansko ves čas z mano, ne moreš se izogniti profesorju, ki je bil tri leta s tabo praktično vsak dan.

Dušan nas je izbral na sprejemnih izpitih, ker pa je imel nato »sobotno leto«, nas je skozi prvi letnik vodil njegov asistent Sebastijan Horvat. Zelo resno je zastavil seminar in s sošolcem Juretom Novakom sva se morala vsak mesec poglobiti v enega izmed velikanov gledališke režije 20. stoletja, od Mejerholda, Grotowskega, Brooka ... do Fabra. Po ogledu dokumentarnega gradiva sva sošolcem igralcem predstavila metodo izbranega režiserja in nato po njej vodila vaje. To je bil v primerjavi s študenti drugih letnikov zelo drugačen začetek študija, lahko rečem močna iniciacija v gledališče 20. stoletja.

Naslednja tri leta nas je vodil Dušan. Takšna persona te seveda zaznamuje. V sistem izobraževanja na AGRFT ni vključeno praktično spoznavanje različnih režijskih pristopov, v času štiriletnega študija imaš enega mentorja in mi smo bili zadnja Dušanova generacija.

Se po dvanajstih letih, odkar ste zaključili študij pod Dušanovim mentorstvom, soočate z njegovim besedilom povsem sproščeno?

Z Dušanom sva na »ti«, a to ni tisti prijateljski »ti«. Spoštovanje do profesorja ostaja enako močno, iz odnosa mentor – učenec se nisem izvil. Ne morem reči, da sem izoblikovan kot nadaljevalec njegove estetike, čeprav sem že slišal: »Aha, ti si bil Jovanovićev? Ja, saj se ti pozna.« Sebe ne vidim tako, ampak mogoče nimam dovolj distance.

Na uvodni vaji je dramaturg Nebojša Pop-Tasić diagnosticiral današnje branje temeljne situacije dramskega besedila Ekshibicionist kot zasukano: vsi dramski liki se mu zdijo večji ekshibicionisti od naslovnega junaka Freda Millerja.

O. J. Traven oziroma Dušan Jovanović je tekst napisal tako, da sili v razmišljanje, kdo je tu zares normalen. Z dramaturgom Nebojšo sva se že na začetku pogovorov strinjala, da je zares še najbolj normalen od vseh likov prav ekshibicionist. Potem sva prešla v spraševanje, kakšna je danes družba, kaj vse si pošiljamo oziroma si ljudje pošiljajo in kažejo prek spletnih omrežij, koliko razkrivanja intime in ekshibicionizma je danes med nami v obtoku na različnih ravneh.

Sami ste na začetku študija tudi izpostavili, da vas ekshibicionizem ne vznemirja zgolj kot tema dramskega besedila, ki ga uprizarjate, in kot fenomen sodobne družbe, zasvojene z različnimi oblikami družbenih omrežij, temveč tudi kot neke vrste vzgib, ki je navzoč v samem umetniškem ustvarjanju.

Ekshibicionizem imamo v tekstu, močno je navzoč v družbi, v kateri živimo; tretja plast, ki me vznemirja, pa je ekshibicionizem avtorja teksta in širše, ekshibicionizem v umetnosti in umetniku oziroma umetniški ekshibicionizem. Pri tem mislim kazanje ali razdajanje, ki je lahko enkrat bolj, drugič manj zakrinkano, ne samo v delih pisateljev, ampak tudi drugih umetnikov.

Tako se je porodila ideja, da z dramaturgom raziščeva polje, ki je širše od izbranega teksta. Začela sva brati še druga besedila Dušana Jovanovića ter razmišljati, kakšen je njegov svet, kaj nam v umetniškem smislu kaže skozi svoj dramski opus. Kmalu nama je postalo jasno, da želiva govoriti o predstavi v predstavi. V tokratni uprizoritvi bomo tako spremljali, kako nastaja predstava Ekshibicionist, in njenega kreatorja, ki je pisec in hkrati režiser. To ne bo Dušan Jovanović, ampak figura, ki jo inspirira Dušan Jovanović. Avtorski in režijski ekshibicionizem bo prisoten v liku, ki ga igra Gorazd Jakomini. Kreator skozi to, kar dela, razkriva lastni ekshibicionizem.

Mesec dni pred premiero se koncept še izčiščuje, kakšna točno bo končna podoba, težko rečem. Vsekakor bi rad, da je zgodba dramskega besedila Ekshibicionist jasna, da jo bodo gledalci lahko spremljali in hkrati videli, kako predstava nastaja. Torej, hkrati teče tudi zgodba režiserja, ki ustvarja predstavo iz notranje nuje, norosti. Obe zgodbi se zlijeta v premiero.

Ali pri oblikovanju figure kreatorja iščete podobnosti z dejanskim kreatorjem?

Moja želja je, da oblikujemo nov lik, ki ga Dušan Jovanović le inspirira, ne zanima me parodija. Seveda se bo pri marsikaterem gledalcu povezava vzpostavila.

Dramaturg je svoje razumevanje besedila navezal na spremembo vrednot v družbi: če je v času njegovega odraščanja veljalo, da se ni lepo izpostavljati oziroma pritegovati pozornost z izstopajočim obnašanjem, se zdi danes nasprotno: medijem bo zanimiv le, kdor se obnaša čim bolj trapasto, ekscesno ... Zdi se mi, da danes tudi umetniški dogodki, v katerih ali ob katerih so akterji osebno zelo izpostavljeni, pritegnejo večjo pozornost. In da marketinške strategije to tako rekoč morajo upoštevati. Koliko se ta princip seli v samo umetniško produkcijo? Pri tem mislim na projekte različnih performativnih praks, ki stavijo na razgaljanje igralca oziroma ustvarjanje gledališke predstave z razpokami, skozi katere se zasebnost javno razgali.

To se seveda dogaja, a ravno temu želim ob tej uprizoritvi uiti. Ne bi želel, da je predstava Ekshibicionist vezana na konkretne zasebne življenjske situacije kogarkoli, ne Dušana Jovanovića ne igralcev, ki igrajo v tej predstavi. Situacija igralcev v predstavi je, da so na vaji. Oni niso Medeja, Žiga, Maja, Blaž, Radoš, Gorazd, so igralci, ki jih nismo posebej poimenovali, režiser jih kliče po imenih likov. Tudi režiser nima imena, njegove replike so citati iz drugih del Dušana Jovanovića ali replike, ki jih je Nebojša Pop-Tasić napisal inspiriran s prizori iz drugih Jovanovićevih del. Gorazd kot režiser vodi improvizacije, oblikuje prizore ali razlaga igralcem, kakšni so njihovi liki. Vse to nikakor ni vezano na njihovo zasebnost, ampak na dramske figure iz Jovanovićevega opusa. Trenutno smo v situaciji, ko uporabljamo drobce iz še desetih drugih besedil, po vsej verjetnosti bomo vključili še kakšno.

Naj pričakujemo uprizoritev, ki bo nosila drugačen naslov kot besedilo, ki jo je izzvalo?

Najbrž bo naslov ostal enak. Porodila se je sicer ideja, da bi koncept poudarili tudi v naslovu, ampak zdaj se mi vse bolj zdi, da je naslov pravi in ne potrebuje odvoda. Za to odločitev imamo sicer še kakšen teden časa (smeh), ampak zaenkrat se o spremembi naslova ne pogovarjamo več.

V pogovoru sva nekajkrat omenila vašega sodelavca dramaturga, ste se pa tudi z ostalimi soustvarjalci že formirali kot ekipa.

S scenografom Damirom Leventićem sodelujem od samega začetka svoje režijske poti, ostale sodelavce sem večkrat menjal, zadnja tri leta pa se je zares oblikovala ekipa, s katero delamo skupaj že peto predstavo. Dobro se poznamo in razumemo, tako da se nam o marsičem niti ni več potrebno pogovarjati, predvsem se je med nami vzpostavilo zaupanje, da vsak dobro opravi svoje delo. Ni več treba razlagati, česa si želim, ampak mi sodelavci predlagajo rešitve. Včasih se mi je zdelo, da moram vse usmerjati, zadnja leta sem bolj dovzeten za predloge, ki jih lahko smiselno vključim v režijo predstave kot celote. Takšno sodelovanje je prijetno in hkrati prepoznano kot kvalitetno. In nagrajeno. Ekipa vsekakor funkcionira.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)