Pogovor z Ivano Djilas

Ivana zase pravi, da težko reče, kaj točno je. Je gledališka režiserka, umetnica, prekarna delavka, ekonomska migrantka, ženska v še zmerom pretežno moškem poklicu, mama dveh otrok, enega s posebnimi potrebami in drugega posvojenega, poročena ženska, glasna in s preveč kilogrami, lastnica avtomobila, hiše in kredita, pisateljica.

Gledališko režijo je študirala v Beogradu na Fakulteti dramskih umetnosti. V Srbiji je režirala eno samo predstavo (Edward Albee, Zakonska igra v Ateljeju 212), saj se je leta 1999 preselila v Ljubljano. Ta predstava je dolgo za njo ostala v Beogradu, igrali so jo osem let.

Letos je slavila dvajset let bivanja v Sloveniji. V tem času je naredila več kot šestdeset gledaliških predstav – dramskih, lutkovnih, glasbenih predstav za odrasle in otroke; producirala je predstave in celo en kratek animirani film, delala državne proslave; študirala, pisala kolumne in roman.

V številnih njenih predstavah se prepletajo različne gledališke in glasbene zvrsti. Pogosto ima na odru glasbenike, uporablja lutkovne tehnike, pripovedovanje, gib in video. Rada se ukvarja s transformiranjem enega medija v drugega. Pogosto posega po nedramskih tekstih in jih oblikuje za gledališče. Tema njenega magisterija na ljubljanski AGRFT, Vizualizacija romana – alternativni pristop k uprizarjanju romana v gledališču (2007), se navezuje na uprizoritev knjige Šolski zvezek Agote Kristof, ki so ji sledile še druge njene uprizoritve dramatizacij romanov: Fužinski bluz Andreja Skubica, Voltairov Kandid ali optimizem pa tudi dramatizacija romana v pismih Nenada Veličkovića Sahib – impresije iz depresije, dramatizacije slikanic, kolumn, poezije in letošnjo sezono celo znanstvenih esejev Muzikofilija Oliverja Sacksa.

Nekaj časa je bila producent v društvu Familija, v katerem so ustvarjalci različnih umetniških zvrsti ustvarjali, kakor sama pravi, čudaške projekte, za katere v tistem trenutku ni bilo dovolj prostora v repertoarjih institucij; to so bile glasbeno gledališke predstave in drugi posebni dogodki (javne debate, pripovedovanja, tematski večeri, delavnice za otroke).

Zelo odmevni so njeni zapisi v tedniku Mladina, kjer razgrinja težave, o katerih se navadno raje ne govori. Kolumna Zgodba o neuspehu je spodbudila njen romaneskni prvenec Hiša, ki je bil med desetimi nominiranimi za kresnikovo nagrado 2017.

Ukvarja se s pisanjem doktorata na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer Edukacijske vede.

In zelo je ponosna na dva dobrodelna projekta, ki ju je zasnovala in izpeljala: Moje afriško sonce, projekt zbiranja sredstev za zidanje učilnice na prostem v sirotišnici v Kumasiju v Gani, in Bodi dober, zbiranje igrač za otroke brez staršev v zavodih nekdanjih jugoslovanskih republik.

V Novi Gorici tokrat ustvarjaš že peto predstavo. Prve štiri so bile vse zelo odmevne, za predstavo Ta postelja je prekratka Nine Mitrović si prejela Marulićevo nagrado za režijo, predstava Skrivni strahovi na javnih krajih Alana Ayckbourna je bila izbrana v tekmovalni program Borštnikovega srečanja, tudi Neumnost Rafaela Spregelburda je bila zelo dobro sprejeta, bizarna opereta Peter Kušter pa se je udeležila številnih festivalov, domačih in tujih, bila nagrajena kot žlahtna komedija po izboru strokovne žirije na celjskih Dnevih komedije in z nagrado tantadruj za predstavo v celoti. Našteta besedila so ti bila ponujena v režijo, tokrat pa si imela priložnost, da sama izbereš, kaj bi želela postaviti na oder. Je želja po postavitvi Božične pesmi že dolgo tlela v tebi?

V resnici sem iskala nov projekt za svojo igralsko ekipo iz Petra Kuštra. Kajti toliko pripravljenosti, da se lotijo različnih izraznih sredstev, je treba nemudoma zagrabiti. Preden jih mine entuziazem, preden jih popolnoma izčrpamo s hiperprodukcijo, preden se zavejo, da nimajo nič od privatnih življenj. Malo se šalim, malo pa tudi ne; tempo, ki smo si ga vsi zadali, je nevzdržen.

V resnici imam rada igralce v tem gledališču. Toliko skupinske igre in potrpljenja drug do drugega je nekaj res posebnega. Čudovito se z njimi zabavam, vedno znova me fascinirajo. Z njimi je lahko delati. Najlepše, kar se ti pri projektu zgodi, je, da postaviš poligon za igro, nanj pa igralci in glasbeniki prinesejo svoje svetove. Takrat se kreativnost šele začne.

To dramatizacijo Božične pesmi sem imela že dolgo in je čakala svoj trenutek. Prišel je čas, ko se je nujno treba pogovarjati o pohlepu. O tem, da je treba imeti vedno vsega vse več, ne glede na to, kakšno škodo to povzroča drugim okrog nas in konec koncev tudi planetu. Da je treba izpostaviti naš občutek nemoči in tega, da se nič ne da spremeniti. In kdaj je boljši trenutek za ta premislek kot ob praznikih?

Pravljice in melodrame so v zgodbo zamaskirane debate o družbi. Pravljice o pravičnosti, melodrame pa o zmagi malega človeka nad družbo. Resnično se mi zdi, da so to resno politično angažirani žanri. Ta pravljica govori o možnosti spremembe – tudi po dolgih letih napak, po skorajda zapravljenem življenju. Pravljice nam vračajo občutek reda. Še en tak dober naslov je Robin Hood, tega imam tudi že dolgo v predalu.

Neil Bartlett, režiser in dramatik (tudi romanopisec, dramatizator, prevajalec in igralec) je dramatizacijo pripravil za uprizoritev, ki jo je sam režiral leta 1996 v londonskem gledališču Lyric Hammersmith. Posebnost njegove priredbe je v tem, da je »uporabil samo Dickensove neobičajne besede in kameleonski ansambel osmih igralcev«. Tudi sama si se že ukvarjala z odrsko priredbo romanov, nisi imela skušnjave, da bi naredila svojo varianto besedilne predloge?

Ta dramatizacija je narejena izjemno ritmično in z mislijo na glasbo. To je meni blizu. Pri dramatizacijah literarnih predlog je vedno težava, da se človek zaljubi v besede, v lepe stavke, in na koncu predstava recitira literaturo. Neil Bartlett izjemno pametno zreducira dogodke in dele Dickensovega teksta premeša z znanimi kolednicami. Seveda si nisem mogla kaj, da ne bi dodala malo svoje interpretacije. Odločili smo se za blago »delavsko angažirano« postavitev. Sindikalni upor. Našo predstavo priredijo za svojega krutega delodajalca njegovi utrujeni uslužbenci, ki si želijo vsaj enega prostega dneva v letu. Seveda je on edini, ki se tega ne zaveda. V naši izvedbi jo igra 9 igralcev in dva glasbenika.

Tvoja uprizoritev Božične pesmi je koncipirana kot totalno gledališče. Večkrat se odločaš za koncept združevanja različnih izraznih zvrsti in tudi mešanje žanrov, v Novi Gorici si tako že postavila Petra Kuštra, pa tudi ostale tri predstave so se k temu nagibale. Imaš stalno ekipo sodelavcev, vključno z Boštjanom Gombačem, ki je sicer tudi zasebno tvoj življenjski sopotnik. Priprave na projekte, ki so zasnovani celostno spektakelsko, so verjetno drugačne od priprav na uprizoritev dramskih predstav, ki so osredotočene bolj na samo besedilo in igralčevo igro?

Z Boštjanom je v moje življenje prišel cel svet glasbenikov in glasbenih instrumentov. Mogoče celo malo preveč vsega tega. Ampak s sodelavci so prišli drugi svetovi. Od scenografov Petre Veber in Branka Hojnika sem se učila o dramaturgiji prostora. Od kostumografinje Jelene Proković o različnih estetskih pristopih. Od lutkarjev Nine Skrbinšek in Braneta Vižintina o lutkovnih tehnikah in pripovedovanju skozi predmet. Od scenografinje Barbare Stupice sem se veliko naučila o gledališki tehnologiji in čarovniji. Od Ane Duše o pripovedovanju. Od dramaturginje Tatjane Doma o transponiranju nedramskega besedila na oder. Od plesalke Maše Kagao Knez o tem, kako narediš, da navaden gib postane nenavaden in lep. Video tehnologije sem se učila od več ljudi, tu je vedno veliko učenja, trenutno se učim mappinga od Vesne Krebs. V gledališču je ekipa vedno pomembna. Režiser ni sam. Lahko je sam, ampak to ni zabavno. In nemogoče je vse vedeti. Zanimivo postane, ko začutiš, da tvoje sodelavce nekaj vznemirja, da bi radi kaj poskusili, da imajo dovolj prostora, da se oni tudi izrazijo. Seveda so redki projekti, pri katerih imamo vsi enako prostora. Zato včasih iščem projekte za koga. Veliko projektov je nastalo prav za Boštjana. Podobno je s zasedbami, drugače se odločaš, ko že poznaš igralce. In so trenutki, ko se vse energije ujamejo. Zato se v gledališču včasih dogajajo mali čudeži. Peter Kušter je bil tak čudež.

Seveda so takšni projekti organizacijsko zahtevni. Je tvoja očaranost nad hibridnim gledališčem tako močna, da se ne bojiš težav, ki se ob takšnih uprizoritvah porajajo, ali te zaupanje in vera v sodelavce opogumljata, da se vedno znova vračaš k ustvarjanju tehnološko zahtevnih predstav? 

Vse bolj me zanimajo sami načini pripovedovanja zgodbe. Zdi se mi, da je publika vendarle že ugotovila, da jim predstave uprizarjamo. In ji je jasno, da za to uporabljamo odrske trike. Ravno ta dogovor med publiko in ustvarjalci mi je zanimiv. Vse bolj mi je všeč, da gledamo dve zgodbi naenkrat, gledališče, ki nam kaže, kako ustvarja, in samo zgodbo. Zato na mojih predstavah pogosto vidite, kako iste osebe igrajo več likov, kako se preoblačijo na odru, kako glasbeniki v živo podlagajo zvok. Mešanje različnih odrskih sredstev mi je že nekaj časa ljubo. Zakaj bi na odru potrebovala vrata, če lahko glasbenik ozvoči odpiranje in zapiranje vrat? Zakaj bi potrebovala scenografijo, da pri Heidi pričaram gore, če imam pripovedovalca, ki jih opiše? Je kaj bolj čarobnega od enostavnih gledaliških trikov? Vse drugo se zgodi v gledalčevi domišljiji.

Se pa vedno v neki fazi projekta, ko stvari še niso na svojem mestu, ko je premalo vaj, ko nabavimo napačno mašino za sneg ali ko kdo od igralcev dobi gripo, sprašujem, kaj mi je bilo tega treba. Zakaj nisem poiskala kakšnega lepega klasičnega ali dobro napisanega sodobnega teksta za tri igralce, ki se dogaja na enem prizorišču, in glasbo posnela.

Tokratna uprizoritev že z vidika samih značilnosti predloge postavlja več izzivov v polju gledališke magije, trika, iluzije. Na primer vprašanje, kako peljati tok naracije, saj se Dickensova Božična pesem dogaja kot potovanje skozi čas. Poleg tega je to ena najbolj priljubljenih zgodb o duhovih. 

A je kaj bolj sceničnega kot duhovi? Čista zabava.

Če se vrneva k vsebinskemu izhodišču, torej k Dickensovi povesti, ki je vzpostavila kanon božičnega praznovanja. Božične zgodbe kot literarna zvrst imajo tudi na slovenskem bogato tradicijo, do njih je imel, denimo, Ivan Cankar izrazito kritično stališče. V Našem listu je leta 1906 objavil prispevek, v katerem je med drugim zapisal: Vsa ginjenost, vsa sentimentalnost, vsa tista nezabeljena in neosoljena »poezija« ni drugega nič, nego plaho opravičevanje; opravičevanje, hinavstvo in laž. In kadar berem to tiskano ostudnost, mi je prav tako, kakor da bi stal pred menoj debel kujon ter se nerodno smehljal: »Saj je res, da sem kanalja, ampak drugače je moje srce dobro; če ugrabim sosedu hišo, mu vrnem vsaj škornje — za božič! ...« In naprej: Nikoli ne razgrajata ljudomilost in človekoljubje na tako nesramen način kakor o božiču. Društva, komiteji in odbori, ki človek do božičnega tedna ni vedel zanje, ožive nenadoma in vznemirjajo poštene ljudi. Vse debele dame, vsi rejeni filistejci začutijo mahoma, da se jim topi tolšča okoli srca. In kuga dobrotljivosti začne razsajati po deželi ... Koliko je primerno v »praznični« predstavi ošpičiti družbeno kritično ost? 

Saj je Božična pesem zelo družbeno kritična. Skopuh, ki je obogatel z izkoriščanjem svojih delavcev, je umrl in pride opozorit drugega skopuha, da ni mogel ničesar odnesti s sabo. Najbolj pretresljivo je, kdaj je ta zgodba nastala in kako malo smo napredovali v vsem tem času. Še bolj smo povečali razlike med ljudmi. Nimamo več malih kapitalistov, ampak klub milijarderjev. Velika žalost te zgodbe je, da smo na koncu srečni, ker imamo en dan na leto prost: božič.

Tvoja dobrodelnost je vrlina, ki je v javnosti manj znana, in seveda ne izhaja iz takšnih izhodišč, kakršna ima v mislih Cankar. Tvoja dobrodelna projekta sta bolj projekta filantropije ali solidarnosti, pripravljenosti za (medsebojno) pomoč, sodelovanje, ki želi preseči geografske meje.

Jaz se samo držim načela, da je v življenju treba nekaj dati od sebe. Kar koli. Kar lahko. Če lahko. Včasih smo tudi v tako slabi koži, da nismo sposobni ničesar dati. In takrat si je treba oprostiti. To ne pomeni vedno kaj materialnega. Včasih je ogromen napor že, da se s starši redno dobivamo na kosilu. Čas je postal luksuz. Solidarnost je pomemben koncept, neprecenljiv za človeštvo. Veliko je lepih projektov, ki se jim je mogoče pridružiti. Med mojimi najljubšimi so božiček za en dan ali pečenje tort za otroške rojstne dneve za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti. Pa popravljalnice stvari. Ali učenje starejših dela na računalniku. Pomembno je, da se čutimo del nečesa večjega od sebe.

Če se za konec vrnemo k družini in intimi, kakšni so tvoji spomini na doživetja božičnega praznika v otroštvu?

Mi smo v Beogradu slavili novo leto in ne božiča. Obiskoval nas je samo Dedek Mraz, ki je bil včasih bel, včasih pa rdeč. Spomnim se nekega novega leta, ko je bil moj oče pri vojakih in bi moral na poti domov kupiti smreko. Seveda je pozabil in prišel brez nje. To so bili časi, ko ni bilo veleblagovnic, ki delajo do devetih zvečer, in smreke se ni dalo več kupiti. Spomnim se da ga dolgo ni bilo, prišel pa je s prazno polo šeleshamerja. Izmislil si je zgodbo, da je zamudil, ker je srečal Dedka Mraza, ki so se mu pokvarile sani. Pomagal mu je in Dedek Mraz mu je v zahvalo podaril papir, ki je čaroben: če nanj narišemo smreko in jo okrasimo, se bo spremenila v pravo smreko. Narisala sva in zabila žeblje in nanje obesila bučke. Ne spomnim se, ali se je res v kaj spremenila, spomnim pa se, da sem bila huda frajerka, ker sem edina imela drugačno smreko.

In kakšen je danes tvoj odnos do božičnega časa? 

Rada imam, da pečemo piškote in gledamo filme. Vse ostalo me rahlo bega. Zdi se mi da je preveč vsega. Ne znam otrokoma razložiti, komu pod milim nebom naj pišeta pismo: Božičku, Miklavžu ali Dedku Mrazu. Kateri od kod prihaja in kaj nosi in zakaj. Begajo me te religiozne zgodbe. Jezi me, ker hočeš nočeš zapraviš preveč denarja. Malo pa imam rada lučke in božični kič. Ampak samo za kratek čas. Ne maram gneče na trgih. Na živce mi gre, ko se neskončno dolgo vozim na vaje v gledališče. Kriva se počutim, ko imam vaje med prazniki. Občutek imam, da preobremenjujem otroke z obiski gledališča in dogodkov, ker je to ta čas. Vse mi je prenaglas in preveč. Slabo vest imam zaradi ognjemetov in čudim se ljudem, ki dobesedno mečejo denar v zrak. Všeč mi je 25. december, ker ves dan ne zazvoni telefon in nihče nič noče od mene. Imam zakonito pravico, da ne delam nič. V resnici sem imela od nekdaj za novo leto najraje filmski maraton v pižami in kokice.

Povezava: PDF Gledališkega lista