Pogovor z Nono Ciobanu.
Nona Ciobanu, ena najbolj priznanih romunskih gledaliških režiserk, je pozornost pritegnila že leta 1992 s prvencem Mladost brez starosti in življenje brez smrti, uprizoritvijo romunske mitološke zgodbe na festivalu Edinburgh Fringe Festival. Diplomirala je na Akademiji za gledališko in filmsko umetnost v Bukarešti in je od leta 1995 zaposlena v bukareškem gledališču Teatrul Mic. Leta 1996 je ustanovila nevladno in neprofitno kulturno fundacijo Toaca, ki ustvarjalcem nudi prostor interakcije med socialno, politično in umetniško sfero ter organizira delavnice različnih umetniških smeri. Med leti 2003 in 2006 je bila članica izvršnega odbora združenja Trans Europe Halles, mednarodne mreže 127 evropskih kulturnih centrov. Predavala je na oddelku za igro na Akademiji v Bukarešti in vodila gledališke delavnice v Romuniji, Nemčiji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem, Irskem, Malti in v ZDA.
Ustvarila je vrsto odmevnih uprizoritev tako sodobnih kot klasičnih dramskih besedil, posebej velja izpostaviti predstave Mati S. I. Witkiewicza, Karamazovi po Dostojevskem, Trije beneški dvojčki A. M. Collalta, Ljubezen treh oranž C. Gozzija, Pasji valček L. Andrejeva, Kakor vam drago in Vihar W. Shakespeara, Zvezdni plašč M. Pavića, Canterburieske zgodbe po G. Chaucerju ter Playboy zahodnega sveta J. M. Syngea.
Režira tudi posebne projekte, performanse, instalacije in operne predstave. Za svoje delo je prejela številne nagrade. Njene predstave, ki jih velikokrat odlikuje multimedijski pristop, so gostovale v številnih evropskih državah in ZDA.
V Sloveniji je v koprodukciji s Festivalom Ljubljana in Fundacijo Toaca skupaj s Petrom Koširjem pripravila projekt Ristanc – prostorska video instalacija, ki je na izviren način predstavljal resničnost Bližnjega vzhoda (2010), v Drami SNG Maribor pa je režirala gledališko adaptacijo filmskega scenarija Nočni portir (2014).
Romunska režiserka Nona Ciobanu dojema gledališče kot prostor poetične preobrazbe. (Tribuna The San Diego Union)
Slovenski bralci se z romanom Mojster in Margareta srečajo kot mladostniki, saj je že desetletja del srednješolskega učnega programa. Je tako tudi v Romuniji? Kakšni so vaši spomini na prvo branje romana?
Roman sem prvič brala kot študentka. Najbolj me je očarala prepletenost političnega, mitsko-verskega spektakla in ljubezenske zgodbe. Prave globine romana, njegov satirični humor, s katerim Bulgakov razkriva najbolj grozovite vzgibe človeške nravi ter vseprisoten, gogoljski posmeh, sem dojela šele veliko kasneje, med ponovnimi branji.
Kdaj se vam je porodila želja, da bi se z romanom ukvarjali kot s predlogo za gledališko uprizoritev? Je bilo to vezano na angažma v našem gledališču?
Marko Bratuš si je v Teatrul Mic v Bukarešti ogledal predstavo Bratje Karamazovi, ki sem jo priredila in režirala. Med najinim pogovorom po predstavi se je utrnila ideja za sodelovanje s SNG Nova Gorica na podlagi besedila Bulgakova.
Ob odločitvi za prenos tako obsežnega in mnogoplastnega romana v medij gledališke predstave je bil najbrž v izhodišču velik izziv, kako se soočiti s selekcijo gradiva? In koliko svobode si dovoliti?
Veliko pozornosti je treba usmeriti k osnovnim idejam, okrog katerih se nato zgodi dramatizacija tako mnogoplastnega in protislovnega besedila, kot je Mojster in Margareta. Roman ima veliko sit, šifer in satiričnih sopomenov, moja priredba pa se osredotoča na ključno vprašanje: Kaj ljubimo bolj, resnico ali moč? Zanimala me je domišljijska burleska sveta, ugnezdenega med ljubeznijo in ne-ljubeznijo, med resnico in lažjo, med svobodo in njenim pomanjkanjem. Pomembna je ljubezenska zgodba, ki se odvija onkraj meja časa in prostora. Podobno kot Faust Margareta proda dušo hudiču, da bi rešila ljubljenega Mojstra. Hudič pride v Moskvo, na »klic« Mojstrovega romana o Ješui in Pilatu. Prihaja kot zagovornik dobrega, kot prinašalec kreposti in resnice, s katero razgalja plitke vrednote tamkajšnje literarne in gledališke elite, hkrati pa tudi običajnih ljudi: pohlep, laž, hinavščina. Zlo, ki se v tem moskovskem svetu udejanja na mnogotere načine, je v svoji prilagodljivosti in natančnosti danes podobno lažnim novicam ter ostalim manipulacijam našega časa, preko katerih se eksperimentira »čiščenje« človeškega uma in s katerimi materialna moč nadomešča politično. V trenutnem vsakdanu smo zelo blizu nadomeščanju ljubezni s potrebo po zbiranju všečkov, srčkov in drugih »emotikonov«. Margaretina ljubezen do Mojstra je zato odrešujoča. Žrtvovanje, pogum, sočutje in odpuščanje so orožja, ki premagajo Wolanda. So tudi orožja, s katerimi se človek uspešno zoperstavi vsem poskusom manipulacij in zatiranja, ki prihajajo s kateregakoli nadzornega sistema.
Ob močni avtobiografski komponenti roman odpira vrsto univerzalnih vprašanj, med njimi je centralno vprašanje razmerje med dobrim in zlom. S to problematiko ste se ukvarjali tudi ob uprizoritvi dramatizacije še enega veličastnega ruskega romana Bratje Karamazovi …
Zlo zmeraj raste in se širi veliko hitreje kot dobro. Med njima se nahaja svobodna volja. Svetova obeh romanov sta zapletena, vseobsegajoča, mnogoglasna, človekovo dušo vrtita in obračata na vse strani, do poslednjega vzgiba. Bulgakov in Dostojevski sta vizionarja, njuni besedili pa prinašata najgloblje človeške teme – ljubezen, resnico, laž, potrebo po transcendenci. Njuni liki so protislovni: zasvojeni z Zlom se s poželenjem pogrezajo v brezno in sprejemajo trpljenje, s katerim se odkupujejo za svoje grehe. (Pro)pad človeškega bitja, sprejemanje zla in žrtvovanja nudi likom iz Mojstra in Margarete, pa tudi tistim iz Karamazovih, priložnost duhovne preobrazbe.
Stalinistična cenzura in zatiranje so močno navdihovali Bulgakova pri pisanju tega romana. Prvo različico je zažgal, jo nato ponovno napisal in skrival dvanajst let, vse do svojih zadnjih dni, ko je bil že hudo bolan in slep. Zadnje popravke je delal s pomočjo žene Jelene. Še šestindvajset let je minilo, preden je Jelena objavila prvo, cenzurirano različico. »Rokopisi ne gorijo. Visoke literature, umetnosti, ni mogoče uničiti,« pravi Bulgakov. Preživela bo kritike, cenzuro, prerasla bo tudi svoj čas.
Ni bolj grozne človekove pregrehe, kot je strahopetnost. Ta misel veže vse tri ravni romana – jeršalaimsko v času cesarja Tiberija, prokuratorja Pilata in križanega Han Nasrija (Jezusa Kristusa); moskovsko v času Stalina in nepriznanega Mojstra (Mihaila Bulgakova) ter fantazijsko v večnosti Wolanda (satana) in vseh nas. Gledalec predstave pa naj bi si vprašanje o strahu in pogumu zastavljal v kontekstu današnjih družbeno-političnih razmer.
Še v najgloblji temi obstaja luč, hkrati pa tudi luč pogosto odseva temo. Pilatova strahopetna obsodba nedolžnega na smrt izvira iz njegove potrebe po moči in obstanku na političnem položaju. Njegova želja, da bi popravil lastno napako z usmrtitvijo Jude, pa v bistvu umor kot sredstvo odkupa celo opravičuje, legitimizira. Pilat ni sposoben ljubiti nikogar, razen svojega psa, zaupati ne more nikomur, saj je obkrožen s strahopetci in izdajalci, ki hrepenijo po moči in samo čakajo na svojo priložnost. Mojster ga končno osvobodi, odpuščeno mu je, ker je zaradi svojih pregreh trpel dve tisočletji. Osvobojen pa je tudi Mojster sam, preko trpljenja umetnika v romanu, ki je imel dovolj poguma, da je odkrito govoril o strahu in strahopetnosti, o resnici in hlepenju po moči, ki iznakazi človeško bitje. Vendar njegov pogum ni bil absoluten, poznal je tudi strah, dvom in omahovanje, to pa je političnemu ustroju, ki se mu je Mojster tako upiral, omogočilo, da ga izobči. Lik umetnika je osvobojen, ker odpusti drugim in sebi, Mojster pa z osvobajanjem tega lika iz ječe lastne krivde osvobodi tudi samega sebe.
Danes, ko smo podvrženi subtilnejšim manipulacijam in bolj perverznemu načinu zatiranja naše svobodne volje, je veliko težje priti do resnice. A ni nemogoče. Liki iz Mojstra in Margarete so nam lahko vzor in vodiči pri razumevanju izjemne moči človeških vrednot, ki jih počasi izgubljamo, medtem ko se soočamo s skušnjavami in manipulacijami našega vedno bolj kibernetičnega sveta.
Z gledališčem se ukvarjate že tri desetletja. Se je vaša vera v moč umetnosti z leti spremenila?
Še vedno verjamem, da nam gledališče postavlja zrcalo, odpira pogled v notranjost, lastno in tudi soljudi. Na predstave hodimo s potrebo bo komuniciranju, po razumevanju človeške duše v svetu, v katerem živimo. Razumevanje se lahko poglobi, saj je gledališče neposredno, diha in se dogaja zdaj. To iskanje in poezija sta bili zame vedno srž gledališča. Pa tudi beseda, slika, zvok in telesno izražanje igralca.
V vaših uprizoritvah je zelo pomembna vizualna podoba, ki jo sooblikujete s slovenskim arhitektom Petrom Koširjem, tudi vašim življenjskim sopotnikom. Kako se je začelo vajino sodelovanje?
Najino sodelovanje se je začelo z video projekcijo, ki sva jo poimenovala »Șotron« – Poskočnica. Nastala je po najinem nepozabnem skupnem potovanju po Siriji preko Jordanije, do egiptovske Sahare v bližini meje z Libijo. Potovala sva izključno z lokalnimi arabskimi avtobusi, in sicer tri mesece. Projekcija je bila predstavljena v Ljubljani in Bukarešti.
Od takrat s Petrom ustvarjava skupaj, v gledališču, operi, pri specifičnih, na prostor vezanih projektih, v lutkovnem gledališču. Najino scenografsko vesolje je živo, včasih je kot lik, ki odzvanja, utripa, vibrira, tu kot podaljšek, tam kot protiutež odnosom in dogajanjem v predstavah.
Vaš profesor je bil slavni režiser Silviu Purcărete. Kaj se vam zdi najbolj dragoceno, kar vam je predal?
Vizualna in verbalna konkretnost, humor in velikodušnost poglobljenega dela z igralci so glavna vodila, ki smo jih študenti dobili od njega. Izjemno cenim Purcareteja, kot tudi profesorja Dana Micuja, enega največjih režiserjev, kar jih je Romunija kdajkoli imela.
Veliko ste režirali izven Romunije. Kako vidite razlike in stičišča med tako raznorodnimi gledališkimi praksami?
Gledališče sem dolgo iskala in ustvarjala projekte tudi zunaj njegovih odrov, da bi se potem zmeraj z veseljem vrnila na odrske deske. Povsem normalno se mi zdi, da delam v državnem gledališču v Romuniji, se podpišem pod multimedijsko režijo opernega spektakla, pripravim prostorsko vezan projekt na sredozemskem otoku ali v mehiški džungli, performans v Muzeju sodobne umetnosti v ZDA, video projekcijo v Ljubljani in postavim na sceno predstavo v prestižnem gledališču v San Diegu. Verjamem v mnogoterost umetniških praks. Nova srečanja in odnosi, izkušnje, ki te oblikujejo in navdihujejo, pomagajo pri iskanju samega sebe, pri rasti in preobrazbi ter dajejo tvojemu svetu vedno drugačne zorne kote.
In ste tudi mama. Vaša ljubka enajstletnica izvrstno govori slovenski jezik. V minulih letih je bilo spričo epidemioloških omejitev malo priložnosti za obisk Slovenije, ste uspeli letos več časa preživeti tu?
Najina enajstletnica se je zelo veselila minulega poletja v Sloveniji s tukajšnjo družino in prijatelji. Kar nekaj časa pa je preživela tudi na vajah v gledališču, kjer so ji igralci in del ekipe gledališča iz Nove Gorice pomagali pri prvem koraku proti Bulgakovu.
Prevedel Rok Hajnšek.
Povezava: PDF Gledališkega lista