Marija Vidau je diplomirala na Akademiji za kostumografijo in modo v Rimu in se pozneje izpolnjevala v ZDA. Od leta 1966 je bila angažirana v Slovenskem stalnem gledališču Trst, sodelovala pa je tudi z drugimi slovenskimi poklicnimi gledališči. Večkrat so jo vabili tudi k sodelovanju pri filmu, a se zanj ni odločila. V gledališče je vstopila bolj ko ne po naključju, v svoji dolgi karieri pa je ustvarila več kot 350 kostumografij. Leta 1984 je prejela nagrado Prešernovega sklada za kostumografijo.
Največkrat je sodelovala z režiserji Mariom Uršičem (46-krat), Jožetom Babičem (20-krat), Dušanom Mlakarjem (16-krat) in Borisom Kobalom (15-krat). Med scenografi je največkrat sodelovala z Marjanom Kravosom (38-krat), Demetrijem Cejem (19-krat), Klavdijem Palčičem (17-krat) in Meto Hočevar (14-krat).
Največkrat, sedemkrat, se je srečala z dramami Ivana Cankarja – dvakrat je »oblekla« igralce v drami Za narodov blagor, obakrat v SSG Trst. Kot kostumografka je sodelovala v petih Molièrovih komedijah (Zgrabite Sganarela, SLG Celje, 1987; George Dandin, SNG Nova Gorica, 1975, in SSG Trst, 1988; Svatba po sili, SNG Drama Ljubljana, 1992; Zdravnik po sili, SSG Trst, 1994) in štirih predstavah, ki so nastale po besedilih Arthurja Millerja (Smrt trgovskega potnika, SSG Trst, 1987; Pogled z mostu, MGL, 1996; Razbito steklo, SSG Trst, 1996; Vsi moji sinovi, SSG Trst, 1999).
Še več o Mariji Vidau pa boste izvedeli, če pobrskate po spletni enciklopediji slovenskega gledališča in po sklopu Repertoar.