Direktor LGL Uroš Korenčan: Treba je bilo poenotiti zavod, ki je deloval "shizofreno" (intervju)

Vodenje LGL ste prevzeli aprila 2011 in že v začetku ste se morali spopasti s pripojitvijo nekdanjega gledališča za otroke in mladino k lutkovnemu gledališču. Ob imenovanju ste dejali, da je treba preseči dihotomijo med lutkarskim in dramskim delom zavoda. Vam je to uspelo?

Že v prijavi na to delovno mesto sem zapisal, da se bom zavzemal za homogenost zavoda. Ta je prej deloval kot dva zavoda v enem. To se je kazalo celo pri tehničnih ekipah, ki so bile deljene. Tako je denimo določen lučkar delal samo za dramski oder, drug pa le za lutkarski. Ta dvojnost je bila vidna tudi na spletni strani gledališča - skupna vstopna stran se je razcepila na dve veji. To se mi je zdelo nenaravno, kot da bi zavod imel "shizofrenijo".

Eden od pomembnih ukrepov je bila nova sistematizacija delovnih mest, v kateri smo opredelili, kakšne igralce si želimo v gledališču. Po novem zahtevamo, da je igralec izšolan na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) in da ima obenem izkušnje z lutkami. S tem smo si zelo zožili bazen potencialnih kadrov za nabor. Do predlani namreč na AGFRT ni bilo ustreznih predmetov. Zdaj pa tam poučujeta moja sodelavca Martina Maurič Lazar in Brane Vižintin.

Ob prevzemu funkcije ste dejali tudi, da zavod potrebuje vodenje v smeri osrednjega slovenskega centra za uprizoritvene umetnosti za otroke in odrasle. Ob koncu lanske sezone ste se pohvalili, da se je število LGL abonentov povečalo za eno četrtino. Priča to v potrditev vaši viziji?

Morda je bilo za povečanje števila abonentov treba le nekaj promocije. Prej je v našem gledališču veljalo prepričanje, da je to tako prepoznavno v prostoru, da promocija ni potrebna. Z nekaj vložka v to področje smo v začetku letošnje sezone prišli do 60 odstotnega dviga vpisa abonmajev.

LGL so v zadnjem času doletele tudi prostorske spremembe. Znotraj hiše si en oder delite s Šentjakobskim gledališčem. Kako ocenjujete sobivanje obeh gledališč?

Ko sem prišel v to hišo, sem ugotovil, da imajo kar štirje subjekti pogodbe o koriščenju prostorov v njej - poleg nas še Šentjakobsko gledališče Ljubljana, Zveza kulturnih društev Ljubljana in Slovenski komorni zbor. Želeli smo prevzeti celotno stavbo v upravljanje predvsem zaradi investicijskega vzdrževanja in varnostnih razlogov. V začetku so bili odnosi s Šentjakobskim gledališčem Ljubljana zelo napeti, zdaj pa sodelujemo korektno tako na ravni usklajevanja terminov predstav kot vzdrževanja. V prihodnje si želimo vzpostaviti skupen informacijski sistem in blagajno, s čimer bi zmanjšali zmedo pri obiskovalcih obeh gledališč.

Razpolagate tudi z novim Odrom pod zvezdami. Je to prizorišče že zaživelo?

Oder pod zvezdami smo odprli oktobra lani. Letos smo izvedli še projekt senčenja, gledališče namreč potrebuje temo. Ker moramo obratovalne stroške plačevati sami, prostor oddajamo tudi za poslovne dogodke. Celo leto so potekale tudi promocijske dejavnosti, da bi prostor, ki je s pogledom na nebo zelo atraktiven, predstavili različnemu občinstvu. Na odru svoje dogodke prirejajo tudi nevladne organizacije z glasbenim programom in izobraževalnimi vsebinami.

Predstave uprizarjate tudi izven hiše - v Tunelu in Kulturnici. Lutke je mogoče videti na drugih ljubljanskih prizoriščih, med drugim v izložbi veleblagovnice Nama. Zdi se, kot bi lutke "okupirale Ljubljano"...

"Okupacija Ljubljane" je letos sovpadala z lutkarskim festivalom. Poleg Name smo opremili še 25 izložb po stari Ljubljani. Tunel ni dislocirana enota, je pa specifična, ker v njem uprizarjamo "site specific" produkcije. Kulturnica se bolj uporablja za potrebe študija. V njej uprizarjamo tudi marionetne predstave. Kmalu pa bo tudi prizorišče novega projekta, ki ga pripravljamo z mladimi režiserji pod vodstvom režiserja Borisa Kobala in v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana (MOL).

Lahko govorimo o novem gledališču?

Zelo nehvaležno je v teh kriznih časih govoriti o novem gledališču. Pri omenjenem projektu dajemo mladim režiserjem možnost predstavitve. Če bo to delovalo kot novo prizorišče, ne vem, ne bo pa s tem povezanih novih administracijskih in drugih stroškov.

Ena vaših želja, ki jih večkrat javno izpostavljate, je, da bi lutke in nasploh kulturno produkcijo približali najstniški populaciji. V ta namen se povezujete tudi z drugimi organizacijami. So že vidni sadovi tega povezovanja?

Kot zaskrbljujočo vidim predvsem generacijsko vrzel med mladimi. Ta generacija je precej nezainteresirana za kulturno ponudbo tudi zato, ker vanjo ni vključena, obenem se opaža tudi splošen padec kupne moči. Ker so mlade generacije prihodnost kulturnih ustanov, smo se lani združili s štirimi javnimi zavodi in eno nevladno organizacijo v projektu KUL abonma. Letos se je zanj odločilo okrog 150 mladih. Številka ni ne vem kako impresivna, če pa vemo, da so to mladi, ki so se odločili svojo žepnino nameniti za kulturne dogodke, smo lahko zadovoljni. Skupina se postopno širi, razumemo jo kot platformo kultiviranja mlade generacije.

Lutke želite približati tudi odraslim in jih prepričati, da niso le za otroke. Koliko predstav za odrasle je trenutno na repertoarju LGL?

Vsako leto poskrbimo za premiero vsaj ene lutkovne predstave za odrasle. Evropska gledališča se v času krize preusmerjajo v otroško produkcijo, obenem pa festivali zaradi pomanjkanja iščejo prav predstave za odrasle. Trenutno je na sporedu LGL osem predstav za odrasle. Imamo pa tudi predstave, ki nagovarjajo tako odrasle kot otroke. Takšna je letos predstava Živalska farma.

LGL je prepoznaven tudi po svoji festivalski dejavnosti...

Pripravljamo dva bienalna festivala. Lutke so mednarodni festival, na katerem predstavljamo najboljše dosežke na lutkarskem področju iz vsega sveta, medtem ko je bil festival Zlata paličica zamišljen le za dramske predstave za otroke. Ker je ta ideja skregana s konceptom naše hiše, ki združuje uprizoritvene registre, smo se odločili, da festival ne bo več ločeval uprizoritvenih zvrsti. Festival bomo oktobra prihodnje leto organizirali skupaj s Cankarjevim domom.

Vaša dejavnost se ne konča le pri predstavah. Nedavno ste odprli knjigarno. Od kod v teh kriznih časih odločitev za ta korak?

V teh prostorih je prej delovala knjigarna Kres, ki pa je zaradi krize zaprla prostore. Obenem v istih prostorih delujeta informacijski center in blagajna LGL. Odločili smo se, da knjigotrško specializirano otroško ponudbo ohranimo, pri čemer sodelujemo s knjigarno Sanje. Knjigarno smo poimenovali Zvezdica Zaspanka.

S kolikšnimi sredstvi razpolaga LGL?

Letni obrat gledališča je dobre tri milijone evrov. Največ sredstev prejmemo od ministrstva, pristojnega za kulturo, drug vir je MOL, iz lastnih prihodkov pa dobimo šestino sredstev. Približno polovica sredstev je namenjena za plače, v zadnjem obdobju pa gre precej denarja tudi v samo stavbo.

V kolikšni meri vaše delo posega na področje umetniškega vodenja?

Diplomiral sem iz estetike, a nikoli nisem imel ambicij na tem področju. Pri dogovarjanju z zunanjimi partnerji pa seveda moram poznati vsebinsko podlago. Tudi sicer menim, da med formo in vsebino ne sme prihajati do prevelikih razhajanj.

V začetku leta so bila ob dramski predstavi Zlati šus deljena mnenja glede njene primernosti za najstnike. Kakšen je epilog te zgodbe?

Zgodba v medijih nikoli ni bila povzeta v celoti. Odprla jo je ena od nevladnih organizacij, ki je povzročila, da se je ob njej zbrala in posvetovala stroka. Ta je ugotovila, da predstava ni sporna in da učinkuje ustrezno v smislu preventive na področju odvisnosti, a to nikoli ni prišlo v medije. Vesel sem, da smo predstavo vključili tudi v KUL abonma.

Kakšni so načrti za prihodnost? Menda načrtujete muzej lutk na Ljubljanskem gradu?

Prijavljeni smo na štiri evropske projekte, prihodnje leto pa bo minilo tudi v pripravah na festival Zlata paličica. Projekt postavitve lutkovnega muzeja poteka počasi, je pa že začrtan koncept, ki med drugim predvideva marionetni oder.