Urška Hlebec je leta 1991 diplomirala iz dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), kjer je pozneje tudi magistrirala. Že med študijem je posnela štiri celovečerne filme, kjer je upodobila opazne ženske like, med njimi je Moj ata, socialistični kulak v režiji Matjaža Klopčiča, kjer je igrala Olgo. Po končanem filmskem obdobju je leta 1991 kot gost začela sodelovati z Lutkovnim gledališčem Ljubljana (LGL), kjer je 1994 tudi dobila redno službo.

Svetovni dnevi so običajno tudi priložnost za pogled v zgodovino in razmislek o tem, kje smo. Kako bi ocenili stanje slovenskega lutkarstva? Imamo profesionalni lutkovni gledališči v Ljubljani in Mariboru, študij pa pri nas še vedno ni mogoč...

LGL deluje že od leta 1948, Lutkovno gledališče Maribor pa je bilo ustanovljeno leta 1973. Glede formalne izobrazbe je pa tako, da se v času mojega študija na AGRFT nismo imeli možnosti seznaniti z animacijo ali režijo na področju lutkarstva. Zdaj na akademiji poučujeta Martina Maurič Lazar in Brane Vižintin. Študentje se zdaj lahko seznanijo z osnovami lutkarske umetnosti.

Sama sem se, ker je bilo, ko sem se podala v lutkarske vode, moje znanje ničelno, učila od tistih, ki so bili takrat v LGL, od animatorjev, kot so Breda Hrovatin, Jernej Slapernik, Marko Velkavrh, Alenka Pirjevec, predvsem pa Peter Dolgan. Ne smem pa seveda pozabiti tudi na igralce in režiserje, kot je Edi Majaron, Mile Korun, Nace Simončič, Božo Vovk, Nadja Vidmar, Nina Skrbinšek in vseh drugih, ki so že leta pred mano s srčnostjo ustvarjali za otroke. Seveda pa v tistem obdobju lutkovno gledališče ne bi bilo takšno kot je, če ne bi za vsem stal dolgoletni direktor Ignacije Šunjič.

Kaj vas je pravzaprav potegnilo v lutkarske vode?

Ker sem imela štipendijo v ljubljanski Drami, mi je bilo na nek način namenjeno, da se bom zaposlila tam, vendar, kot se je izkazalo, nisem bila pripravljena na tako resno razmerje. Ko pa sem prišla med lutke, sem dobila občutek svobode. Delo v lutkovnem gledališču sem občutila kot podaljšanje otroštva, kot vir neizrekljivih možnost ustvarjanja, kot nekaj, kar mi daje krila in ohranja mojo vero, da je prav vse mogoče.

Vendar prehod najbrž ni bil enostaven...

Na začetku sem seveda imela težave z egom, saj so nas na akademiji učili prezence. To, da lahko kot igralec sam brez vsega stojiš na odru, je trening, je obrt. In ogromno časa in talenta porabiš samo za to, da imaš to prezenco. V lutkovnem gledališču pa je ravno obratno. Tu je treba vse to znanje o prezenci preusmeriti v kos lesa ali katerega koli neživega materiala, ki je v tistem trenutku mnogo pomembnejši od tebe.

Vendar sem kmalu dojela, da so lutke čista čarovnija, ki ji ni para. Vsaka lutka je kot glasbeni inštrument, na katerega se moraš naučiti igrati vedno znova. Vsaka je svojevrsten inštrument in več kot vadiš, boljši si. Vendar pa moraš najprej ugotoviti, kaj ta inštrument zmore, šele nato lahko nanj igraš.

Na tem mestu bi tudi opozorila, da bi lutkovne predstave morali pisati ljudje, ki obvladajo lutkarstvo. Ki vedo, koliko besed, stavkov lahko prenese ročna lutka, ki večinoma ne odpira ust. Pri marionetah pa je potrebno vedeti, kdaj in kako bo animator preprijemal lutke, saj so zaradi niti na določenih mestih potrebne pavze, ki jih je potrebno upoštevati. Vsaka lutka ima svoje zakonitosti, ki jih je treba upoštevati. Ne more vsaka lutka početi vsega.

Lutkarstvo v Sloveniji je kakovostno, o čemer pričajo tudi mednarodna priznanja. Kakšen je po vašem mnenju recept za kakovost?

Tu bi rada poudarila, da smo brez ohranjanja tradicije vedno na začetku, da brez trdega dela ne pridemo nikamor in da brez entuziazma ni ustvarjalnosti. In to je osnova za popolnoma vse. Pomembna pa sta tudi predanost in zavedanje pomembnosti terapevtsko-učnega učinka na najmlajše gledalce.

Opozoriti velja tudi na sodelovanje med ustvarjalci ter vzgojitelji in učitelji. Da skupaj najdemo tisto, kar je primerno za otroke in da tudi vzgojitelji in učitelji otroke pripravijo na obisk gledališča. Da naredijo podlago, ki jo mi ustvarjalci nadgradimo. To, da so otroci na obisk gledališča pripravljeni, je izjemno pomembno. Če niso, lahko doživijo šok, še posebej najmlajši. Ko pa je sodelovanje vzpostavljeno, imamo vsi veliko od tega, še največ otroci.

Na Slovenskem imajo dolgo tradicijo marionete. Vendar pa so v zadnjih letih marionetne predstave bolj izjema kot pravilo. Zakaj je temu tako?

Trenutno v LGL na oder postavljamo marionetno predstavo Sovica Oka, ki bo premiero doživela 17. maja, začela se bo obnavljati Žogica Marogica, pred kratkim pa je premiero doživela predstava Misterij sove. Ta na oder postavlja miniaturne like iz predstave Sovji grad, ki jo je leta 1936 ustvaril lutkar Milan Klemenčič.

Tu bi poudarila, da je še posebej pri marionetah pomembna tradicija, saj je znanje v gledališču prehajalo prek animatorjev, kot je bil predvsem Peter Dougan, na mlajše sodelavce. Vendar pa je bilo njihovo znanje absolutno premalo izkoriščeno. Sama sem ga dobivala priložnostno, ko smo ob študiju predstav prosili za mentorstvo. A to znanje bi moralo biti dostopno vedno, ne samo ob trenutnih študijih. Večina teh, ki ga imajo, se je že upokojila. A sama menim, da bi morali, dokler še lahko, to znanje predajati naprej vsako leto ali na dve leti.

Je pa na lutkovnih odrih danes veliko predstav, ki prepletajo dramsko igro in lutke, ali pa različne vrste lutk in podobno...

Takšne predstave morajo biti še posebej domišljene, sicer ne delujejo. Če je vse domišljeno, pa je lahko res čarobno. A klasika je klasika in v lutkarstvu so vsaj zame to marionete.

Pri nas že dolga leta vztrajata Zvezdica Zaspanka in Žogica Marogica. Ko sta nastali, se je posamezni predstavi namenilo veliko več časa, in ker sta izjemno domišljeni, sta se tudi ohranili. Danes, ko je produkcija dva do trikrat večja, so predstave sicer kakovostne, vendar pa zmanjka časa za takšne vrste domišljenost, saj je za vsako vrhunsko izdelano marioneto potrebnih med 120 in 200 ur dela. Sama si želim, da bi ustvarili še kakšno marionetno predstavo, ki bi zdržala sto let.

Marionetna predstava je zame čista čarovnija. Sama si želim skupaj s kolegom Rokom Kunaverjem na lutkovni oder postaviti Štoparski vodnik po galaksiji. Morda ne le z marionetami, verjetno bi morali uporabiti različne tehnike in tudi igralca. Štoparski vodnik je po mojem mnenju uprizorljiv le v lutkovnem gledališču. In to bi bila predstava za vse generacije.

Lutkovne predstave se lotevajo najrazličnejših tem, tudi težkih, kot je denimo smrt v predstavi Račka, Smrt in tulipan. So vam takšne teme blizu?

Predstava Račka, Smrt in tulipan je prejela 12 nagrad na svetovnih festivalih, kar pomeni, da je res kakovostna. Ljudje, ki jih cenim in spoštujem, menijo, da tudi te teme ne bi smele biti več tabu. Predstava otrokom omogoča soočenje z življenjem kot je, vključno s smrtjo. Meni osebno pa se zdi, da še prehitro odrastemo in nehamo verjeti v zmaje. Raje imam predstave, ki nam podaljšujejo otroštvo in ohranjajo vero v to, da je vse mogoče. Če je treba, tudi verjeti, da lahko premagamo smrt. Ni potrebno vedeti vsega, da si srečen.

Prave bele vrane pa so pri nas lutkovne predstave za odrasle...

Pred leti je Vito Taufer na oder Mali oder LGL postavil lutkovno predstavo Ta veseli dan ali Matiček se ženi, lutkovne predstave za odrasle je delal Silvan Omerzu, pa tudi Misterij sove je lutkovna predstava za odrasle. Sama menim, da je to stvar obdobja in mogoče bodo vodstva gledališč enkrat začela razmišljati o tem, kaj vse bi lahko lutke povedale odraslim.

V končni fazi v Lutkovnem gledališču ravno odrasli ustvarjamo z lutkami, te pa zmorejo in prenesejo odkrivati resnico, kakršne igralec, ki ga lutke ne zanimajo, ne more ali pa ne sme izpovedati.