Irina Lešnik, SiGledal, 25. 9. 2011

Lutkam v slovo ...

Maribor, 25. 9. 2011: Festivalski dnevnik lutkovnih dogodivščin gledalke Irine Lešnik.
foto Boštjan Lah
avtorica likovnih podob Tereza Venclová
foto Boštjan Lah
foto Boštjan Lah
foto Boštjan Lah

Šesti lutkovni bienale gre proti koncu in s tem tudi moji dnevniški zapiski. Toda na tekmovalnem programu sta še dve predstavi, lutkarji se bodo zbrali za okroglo mizo in na koncu pestremu programu seveda sledi težko pričakovana podelitev nagrad!

Začela bom s soboto zvečer, ko smo v amfiteatru II. gimnazije Maribor zbrali na predstavi Lutkovnega gledališča Ljubljana Prepovedane ljubezni. Moj prvi vtis o predstavi je bil izjemno morbiden, k čemur je zagotovo najbolj pripomogla zlovešča glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja. Bistvo Prepovedanih ljubezni ni v pestrem odrskem dogajanju, ker tega pač ni zaslediti, a ga nisem pogrešala. Predstava najbolj izpoveduje s pomočjo scene, ki v tem primeru res pove več kot tisoč besed. Igralci se le nemo pomikajo po odru kot podaljšani del scene. Težko bi rekla, da mi je bila predstava všeč, zagotovo pa je vsaj pri meni pustila globok vtis neke privzdignjene monumentalnosti. Del, ki bi ga izpostavila in ob katerem je med publiko najbolj završalo, je ljubezenski akt med kraljico Pasifajo in božanskim bikom, za efektivnost katerega je zopet najbolj zadolžena dodelana likovna podoba ... Publika je kljub temu ostala bolj ali manj nenavdušena.

Prva nedeljska predstava predstavlja čisto nasprotje zgoraj opisani. ?zakaj me je že po prvih minutah zazibala v sproščeno in igrivo vzdušje, ki se je nadaljevalo vse do konca. Kljub temu da gre za predstavo z izrecno nakazanim vzgojnim naukom (!), kakršne naj bi spadale v »nižjo« vrsto lutkovnih predstav, pa po mojem mnenju ohranja določen umetniški nivo. Kar najbolj moram pohvaliti odlično igro Mihe Bezeljaka, Maksimiljana Dajčmana, Aje Kobe, Elene Vopi in Anžeta Zevnika. S publiko so vzpostavili nadvse pristen stik, tako da so se glasovi iz publike redno vključevali v dogajanje. To je bilo nadvse pisano (tudi v dobesednem pomenu – risanje mavrice, utripanje raznobarvnih lučk oz. glav otrok v vrtcu) in se je v hitrem ritmu, ki ga je diktiral velik hrček na kolesu, vilo proti koncu. V skladu z naslovom predstave smo med ogledom dobili tudi veliko neobičajnih odgovorov na pomembna življenjska vprašanja. Npr. zakaj imamo čas? Zato, da lahko prispemo točno ali pač, z nekaj zamude ... Ali pa na primer: Kje ima deževnik glavo? V tisti smeri kamor leze, vendarle ...

Točno opoldne smo se profesionalni in amaterski ljubitelji lutkarstva zbrali na okrogli mizi z naslovom Med skico in lutko ali Avtorstvo v procesu nastajanja lutkovne predstave, ki jo je povezoval Igor Cvetko. Po pričakovanjih se je razvila živahna debata, v kateri so se soočala včasih zelo sklepčna, včasih pa tudi razhajajoča se mnenja. Izpostavila bom po mojem mnenju najzanimivejše dele razgovora:
•    Lutke so pred svojim nastankom zbir različnih materialov. V pravo podobo jih zloži, zbrusi, zalepi tehnolog. Kaj je pravzaprav tehnologova funkcija? Je zgolj obrtnik ali umetnik, enakovreden soustvarjalec predstave? Obstajata ženski in moški princip izdelave?
•    Režiserji naj bi bili premalo seznanjeni z materiali, iz katerih nastajajo lutke, brez tovrstnih znanj pa je režija pomanjkljiva. Lutka bi morala povezovati avtorja skice, mojstra, režiserja, avtorja glasbe in animatorje, in to že od samega začetka nastajanja predstave. Ali ustaljeni sistem to omogoča?
•    Kje naj se lutkarji izobražujejo, s posebno izpostavitvijo tehnologov in režiserjev? Likovna akademija ali AGRFT? Koliko dejansko odnesemo od raznoraznih kratkotrajnih delavnic? Je akademska izobrazba lutkarjev sploh potrebna ali je dovolj že močan interes in »žar v očeh«?
•    Kako »zmogljive« naj bodo lutke? Ali je bistvo lutke v tem, kar zmore, ali morda v tem, česar ne zmore? Ali dobremu animatorju zadostuje manj dodelana lutka?
•    Kakšna je prihodnost lutkarstva in kaj prinašajo novi materiali? Se scena v Sloveniji res odpira? Izpostavljen je bil tudi problem pridobitve mlajšega in sposobnega kadra.
Okrogla miza je bila ena od redkih priložnosti, ko so se lutkarji skupaj usedli in prihajali do enkrat bolj, drugič manj optimističnih ugotovitev, strinjali pa so se v tem, da so taka srečanja še kako potrebna, kajti le skupaj lahko premaknejo stvari na bolje!

In že je sledila podelitev nagrad, ki je predstavljala zadnje nadaljevanje izvrstnega organizacijskega dela. Ravno prav duhovita, da ni bila kičasta, in obenem dovolj resna, da podeljena priznanja izbranim nagrajencem dobijo svojo težo. Tričlansko žirijo so sestavljali Karel Makonj iz Češke ter Barbara Orel in Uroš Trefalt iz Slovenije. Večer se je zmagoslavno končal za ansambel domačega Lutkovnega gledališča Maribor – nagrado za najboljšo uprizoritev je prejela njihova predstava Meso ali razodetje. Največ nagrad je prejela predstava Sneguljčica, in sicer za režijo in igro. Z glasbeno nagrado so se prikladno okitili Štirje muzikanti, likovni presežek pa je bil opažen pri Prepovedanih ljubeznih. Nagrado za glasbo v interakciji z animacijo predmetov je prejel Pojoči grad, ravno tako tudi posebno nagrado za izvirne inštrumente. In še posebna nagrada za koherentno izvedbo uprizoritvene zamisli, ki je šla v roke ustvarjalcev Love dolls. Žirija je pohvalila izbor tako tekmovalnega kot tudi spremljevalnega programa, ki naj bi ga ravno tako odlikoval visok umetniški nivo, s čimer se glede na videno čisto strinjam. Seveda se je govor zaključil z zahvalo vsem sodelujočim, posebej še zvesti publiki, brez katere festivala ne bi bilo.

Uf, napetost je po podelitvi nagrad nekoliko popustila in vsi smo lahko uživali v glasbenem spektaklu z naslovom Vrnitev v Bullerbyn, ki je kljub temu, da je odmeval v tujem jeziku, uspel priti blizu vsem »lutkoljubcem« v dvorani! Nasvidenje na naslednjem bienalu!

Bienale lutkovnih ustvarjalcev

Povezani dogodki

Irina Lešnik, SiGledal, 23. 9. 2011
Lutke med plesom in bikoborbo
Irina Lešnik, SiGledal, 24. 9. 2011
Z lutkami vse od Prage do Japonske ...
Irina Lešnik, SiGledal, 24. 9. 2011
Z lutkami vse od Prage do Japonske ...
Irina Lešnik, SiGledal, 5. 5. 2011
»Nič ni res, in vse je dovoljeno!«
Irina Lešnik, SiGledal, 25. 2. 2011
Sodobni ples - izmuzljiva veja umetnosti