Kaj je resnično v svetu, v katerem je resničnost lahko kar koli od tistega, kar si zamislimo, in kako vemo, ali so zgodbe, ki si jih pripovedujemo, sploh resnične, se v drami Zanos sprašuje Lucy Kirkwood. Mlada in priznana angleška dramatičarka in scenaristka je to vprašanje vpisala v besedilo na konceptualni ravni. V londonskem gledališču Royal Court so ga leta 2022 krstno uprizorili pod naslovom That is Not Who I Am ter za njegovega avtorja razglasili Dava Davidsona.
Avtoričin napotek je bil in tudi ostal naslednji: občinstvo se udeleži uprizoritve igre, ki so mu jo oglaševali pod drugim naslovom in jo pripisovali neobstoječemu avtorju, nato pa v dvorani, kjer pred njim nastopa igralka v vlogi Lucy Kirkwood, izve, da v resnici gleda Zanos Lucy Kirkwood. Da bi bilo vse skupaj še malo bolj zapleteno, se v finalu drame, ki ga prva slovenska uprizoritev opušča1, poleg Lucy Kirkwood pojavi še Prava Lucy Kirkwood. Nezadovoljna s predstavo plane s svojega sedeža na prizorišče, kjer se spre z Lucy Kirkwood, nakar jo Oseba F12 ustreli v glavo.
Vse skupaj spomni na znamenito sliko pipe, ki jo je belgijski surrealistični slikar René Magritte leta 1929 opremil z napisom To ni pipa, da bi tako izpovedal »razliko med samo po sebi umevno realnostjo, to je med svetom, v katerem nas naučijo živeti, s tem ko nam pojasnijo pomene in smisle posameznih predmetov, in navideznim svetom, ki si ga ustvari vsak sam in v njem tudi zares živi«.2 Če bi bila podoba na sliki res pipa, bi jo lahko kadil, je bil ob tem jasen njen avtor.
Da bi lahko povedali, kdo je Lucy Kirkwood, moramo torej najprej izstopiti iz drame. Gre za leta 1983 rojeno avtorico, ki je odraščala v vzhodnem Londonu. Dokončala je študij angleške literature na Univerzi v Edinburgu, kjer je pisala za univerzitetno gledališče in nastopala v improvizacijski skupini The Introverts. Je izrazito angažirana avtorica, o čemer priča podatek, da je njeno kariero pomembno obeležila rezidenca v gledališki skupini Clean Break, ki v angleškem prostoru že od leta 1979 dela z zapornicami in tematizira žensko kriminaliteto v povezavi s sodnim sistemom.
Lucy Kirkwood se v svojih delih loteva številnih kočljivih političnih vprašanj, ki pestijo sodobno družbo in njene posameznike. V delu Tinderbox je leta 2008 prikazala distopično farso izmišljene Anglije 21. stoletja. V drami It Felt Empty When the Heart Went at First but It Is Alright Now je predstavila srhljivo usodo hrvaškega dekleta, ki je v Londonu postalo žrtev trgovine z ljudmi. V igri NSFW (Not Safe at Work) je leta 2021 načela aktualno vprašanje objektivacije žensk v medijih.
V drami Chimerica je leta 2013 spregovorila o protestih na trgu Tiananmen in ameriško-kitajskih odnosih. V igri Otroci (The Children) je leta 2016 skozi pogled treh priletnih inženirjev pisala o posledicah nesreče v »njihovi« jedrski elektrarni, v drami Mosquitos pa leta 2017 prek govora o fiziki osnovnih delcev prikazala zapleten odnos med sestrama. V igri Nebesje (The Welkin) je leta 2020 predstavila proces zoper žensko, ki je v Angliji sredi 18. stoletju obtožena umora; da bi se izognila kazni, trdi, da je noseča, njena usoda pa je odvisna od razsodbe dvanajstih drugih žensk.
Protagonista Zanosa sta okoljska aktivista Noah in Celeste Quilter, ki so ju decembra 2021 našli ustreljena v njunem stanovanju. Spoznala sta se na slepem zmenku, ki ga je na osnovi algoritma organiziral časopis. Po prvem srečanju sta se njuni življenji tako zasebno kot javno prepletli. Zaljubila sta se, se poročila in dobila hčerko, hkrati pa se tudi združila v brezkompromisnem boju za boljši svet, kar ju je najprej prikrajšalo za varno eksistenco in ju nazadnje pahnilo v smrt.
Če v iskalnik Google vtipkate imeni Noaha in Celeste, ne boste o njiju našli ničesar, razen morda poročil o krstni uprizoritvi igre That Is Not Who I Am Dava Davidsona. Igra je sicer napisana kot napeta in sugestivna kriminalka, skozi katero nas avtorica Lucy Kirkwood vodi z besedami lika, ki ima njeno ime in priimek. Domnevni dokumentarni izsledki se v njej vešče prepletajo z igranimi prizori iz življenja umrlega para. Zaživi kot pretresljiva rekonstrukcija dvojnega umora ali umora s samomorom, toda njena protagonista sta izmišljena prav tako kot njun lažni avtor Dave Davidson.
Ustvarjalci prve slovenske uprizoritve smo avtoričin napotek, naj se igro trži pod drugim naslovom in identiteto, seveda upoštevali. Namesto naslova Zanos, ki se v izvirniku glasi Rapture, smo izbrali naslov Razpoka, ki je prevod v angleščini podobno zvenečega izraza Rupture. Ko smo se odločali za ime in priimek lažnega avtorja ali avtorice, smo posegli po ženskem alter egu Marcela Duchampa, očeta readymadea, ki je nekoč razstavil pisoar, češ, »To je umetniško delo«.
Vprašanje o tem, ali sta Noah in Celeste resnična, je ob uprizoritvi drame dobilo naslednji odgovor: neizpodbitno je, da bi prav zlahka bila. Avtorica besedila ju je namreč vpela v svet, ki je sodobnemu bralcu ali gledalcu povsem prepoznaven. Posameznik je v njem ujet v babilon novih medijev, podvržen nenehnemu nadzoru, izpostavljen pandemiji novega koronavirusa in zapisan bližajoči se podnebni katastrofi. Ni mogoče zanikati, da na svetu obstajajo številni aktivisti, ki si tako kot onadva prizadevajo za družbeno dobro ter za to tvegajo lastno udobje in celo življenje.
Noah in Celeste sta njihova predstavnika. Zgovorno je, da imata ob svojem prvem srečanju na slepem zmenku, ki se zgodi novembra 2011, oba sedemindvajset let, kar pomeni, da sta samo leto dni mlajša od avtorice besedila Lucy Kirkwood. Ob upoštevanju tega podatka dobi zgodba močan generacijski predznak. Sooči nas z vprašanjem, kakšen svet zapuščamo mladim, ki se vključujejo vanj, ne da bi ob tem zaradi vseh omenjenih problemov imeli upanje na dostojno prihodnost.
Namesto konca namig: dramo o mladem paru, ki umre za boljši svet, je zanimivo brati v navezi z avtoričino igro Otroci.3 Rose in Robin, dva od treh upokojenih znanstvenikov, ki so nekoč delali v zdaj uničeni jedrski elektrarni, se v njej odločita za prostovoljno smrt. Odhajata na kraj nesreče odpravljat njene posledice, da bi s tem prizanesla mladim delavcem, ki imajo še vse pred seboj. Z besedami dramaturga: »Otroci so v naslovu torej ime za to, kar prihaja, kar bo zanesljivo prišlo, čeprav ni gotovo, ali bo tudi preživelo – in na nas je, da mu/jim to omogočimo in zagotovimo.«4
Je zgodba o Rose in Robinu resnična? Najbrž ne, toda neizpodbitno je, da bi prav zlahka bila.
1 Za to smo se odločili, ker nismo želeli reproducirati vdora realnega, med drugim pogojenega tudi z verjemljivostjo: če bi med gledalci v Londonu na vseh reprizah uprizoritve še lahko sedela Lucy Kirkwood – kar je bilo sprva nameravano, a nato opuščeno –, bi bilo to v Ljubljani nemogoče izvesti.
2 Polona Balantič: Pipa in napis, ki zanika njeno bit. MMC RTV SLO, 4. 4. 2009.
3 Od lani si jo v prevodu Tine Mahkota in režiji Nine Šorak lahko ogledamo v SNG Mala Drama Ljubljana.
4 Blaž Lukan, 2022: Otroci in starci. Lucy Kirkwood: Otroci. Gledališki list SNG Mala Drama Ljubljana (2022/2023, št. 1). 7.
Povezava: PDF gledališkega lista