L'OISEAU-MOUCHE

Srečanje z igralskim ansamblom L'Osieau-Mouche v Lillu je bilo zame zelo dragoceno, saj me je doletelo ravno v trenutku, ko sem po sosledju razočaranj, ki so sledila ogledom nekaterih predstav, prišla do skromnega opažanja, da se umetniki vse raje zapirajo v nekakšen eksihibicionizem lastnega trpljenja. Človek dobi občutek, da odsotnost zavesti o ideološki vpetosti rojeva svetobolje, ki se zaradi egocentričnih korenin preprosto ne more dotakniti gledalca. Ne vem, mogoče preprosto nisem imela srečne roke pri izbiri. Prav zaradi tega sem bila tako vesela novega odkritja.

Gledališka skupina L'Oiseau-Mouche, ki združuje 23 profesionalnih igralcev - duševnih invalidov, je v Franciji edinstven pojav. Njihov repertoar od ustanovitve leta 1981 obsega 31 predstav, med katerimi se znajdejo tako Brecht kot Shakespeare ter tudi novejše postdramske oblike, kjer stopa v ospredje delo na telesu. Od leta 2001 imajo za vaje in predstave na razpolago Théâtre de Garage, ogromno stavbo v predmestju Lilla, kjer poleg režiserjev s katerimi ustvarjajo, ponujajo rezidence mladim, nadarjenim umetnikom. Pred intervjujem sem se ubadala s celo vrsto predsodkov z normalnostjo obsedene družbe, ki neutrudno lepi etikete in potiska na rob vse, kar je drugačno.

Ob pogovoru s Vincentom, Jennyfer, Frédéricom, Thomasom ter njihovo PR Claire, pa sem se zavedla resničnega pomena besed Pippa Delbona, ki pravi, da obstaja tesna vez med invalidnostjo in umetnostjo, da vsaka prava umetnost izhaja iz pomanjkanja. Lucidna umetniška zavest teh štirih igralcev mi je dokazala, kako smo vsi hkrati zelo normalni in zelo invalidi. Da ne bo pomote: njihovo udejstvovanje je nemogoče zreducirati na terapevtsko dejavnost, saj gre nenazadnje za veliko predanost gledališki umetnosti ter delu, ki ga ta zahteva.

Ana: Kaj pravzaprav za vas pomeni biti igralec? To jemljete kot poslanstvo?

Jennyfer: Pri tem neizmerno uživam. Kar ne pomeni, da je vseskozi lahko. Moja prva velika vloga je bila Fedra. Zelo težko je bilo. Z aleksandrincem nisem imela nobenih težav, zato pa sem do zadnjega trenutka iskala primerno igro. Veliko sem jokala in dan pred premiero sem izgubila glas. A sem vztrajala in splačalo se je.

Vincent: Prav gotovo gre za neko nerazložljivo strast, saj zaslužek res ni tisti, ki bi lahko dovolj motiviral. Težko najdem besede. Biti na odru pomeni tudi imeti možnost reči stvari, ki jih v življenju ne moreš. Ne moreš reči »drek« zmeraj, ko bi to rad.

Frédéric: Gledališče je odprt prostor. Prej sem bil izredno zaprta oseba, potem pa sem začel srečevati ljudi, potovati. Šel sem celo v Peru. Vse to zaradi gledališča. V Peru človek ne gre vsak dan.

A: Vsak režiser ima svoj pristop. So vam ljubši tisti, ki pridejo s povsem izdelano vizijo ali taki, ki vam pustijo več svobode in so bolj odprti za vaše predloge?

Jennyfer: Treba se je prilagoditi. Tudi če je včasih težko.

Claire: Sodelovanje z režiserjem se vedno začne na odru. Najprej ponavadi organiziramo delavnice in če pride do kemije, do pravega gledališkega srečanja med ansamblom in režiserjem, do obojestranske želje po ustvarjanju, potem se lotimo bolj zahtevnih skupnih projektov. Gre za srečanje dveh svetov, ki se bogatita. Režiser prinese svojega, hkrati pa pusti ansamblu, da se izrazi.

Frédéric: Režiserji nas pridejo najprej spoznat, kar sproži, ali pa tudi ne, željo po skupnem delu.

Vincent: Največkrat pridejo s svojimi predlogi, tekstom ali idejami, vendar so določeni, ki nam nekaj časa pustijo popolnoma proste roke, da improviziramo in potem oni sestavljajo, režejo in dodajajo. Nazadnje smo imeli tak projekt okrog ljubezenskih pesmi.

A: Kako pa ustvarjate vlogo? Vas spremlja tudi, ko zapustite gledališko stavbo in se sprehajate po ulici?

Jennyfer: Veliko črpam iz japonskih risank Manga ter njihovih mjuziklov. Obožujem jih in ko delam na določeni vlogi, se navdihujem iz njih. Ob tem se še zabavam.

Thomas: Ko sem igral gangsterja, sem gledal gangsterske filme in bral stripe. To mi je res pomagalo.

Vincent: Črpam iz vsega, kar vidim okrog sebe.

Frédéric: Tudi jaz opazujem ljudi, življenje, vse, kar me obkroža.

A: Kakšni so odnosi znotraj ansambla? Je kaj tekmovalnosti, zavisti?

Vincent: Lahko je frustrirajoče. Vsi ne moremo ves čas igrati. Sprašuješ se, kaj je narobe s tabo, če nisi izbran. To resda ne pomeni, da si slab igralec, ker pri tem odloča veliko dejavnikov. To je del poklica in treba je sprejemati, da ne moreš biti vedno v ospredju, čeprav je včasih težko.

Frédéric: Jaz kar grem do režiserja in mu povem, če mi kaj ni všeč. Zadnjič sem nekomu očital, da vedno vzame iste igralce. Ko mi je razložil, da gre za nadaljevanje koncepta iz prejšnje predstave, sem razumel in se pomiril. Treba se je znati pogovoriti. Vendar mi je še zmeraj žal, saj tako spozna le del igralcev.

Claire: Režiserjem ne moremo postavljati omejitev. Vse jim damo na razpolago, da se potem sami odločijo.

Thomas: Včasih je tudi on v škripcih, če smo preveč zasedeni.

A: Glede na to, da nimate akademske igralske izobrazbe, se vam zdi težko igrati pri predstavah z igralci, ki imajo formalno izobrazbo? Se pojavljajo kakšne razlike?

Jennyfer: Prilagodim se, a se ne počutim prav nič manjvredno. Ne glede izkušenj ne glede tehnike. Oni imajo svoje, jaz svojo. Ne bom jih posnemala ali kaj takega.

Thomas: vse izkušnje, ki sem jih imel do sedaj, so me zelo obogatile. Zabaval sem se.

Frédéric: Stvari je treba misliti na istem nivoju. Ravno sem pri Kralju Learu delal z drugimi igralci, pa ni bilo nikakršnih razlik.

Vincent: Tudi jaz sem ravnokar zaključil en projekt in niti ne vem, kakšno šolo so imeli igralci za sabo. O tem se sploh nismo pogovarjali. Nobene razlike nisem čutil. Dobra ekipa smo bili.

A: Imate za konec kakšno sporočilo za slovenske gledališčnike ...

Jennyfer: Z veseljem igrajte. Igrajte in se zabavajte. Seveda gre za preživetje, a nikakor ne pozabite na veselje.

Thomas: Dajte si duška!

Frédéric: Rad bi spoznal vašo državo ter njeno gledališče. Zakaj ne bi naredili kakšne izmenjave?

Vincent: Tudi mene Slovenija zanima. Gotovo obstaja kakšna pot za sodelovanje. Aha, in zabavajte se ob tem, kar počnete.

Iz njihovih ust v božja (ali kaka druga) ušesa!