Francija je že konec 19. stoletja rekla »ne« meščanskemu gledališču in njegovi omejenosti ter odprla pot mladim avtorjem in njihovim inovacijam, leta 1946 pa je z državnimi subvencijami, ki so bile namenjene popularizaciji in decentralizaciji gledališča, režiserjeve stvaritve obenem okronala s statusom avtonomnega umetniškega dela. Režiser je postal središčna figura svojega področja, pri čemer ne smemo spregledati dejstva, da so bile njegova vloga in pristojnosti v javnem gledališču neprimerljivo bolj spoštovane kot v privatnem. Začetniki francoske avtorske režije so iz vrst amaterskih navdušencev stopili med ustvarjalce, ki so kljub anemičnem okolju na oder postavljali svoje sanje. Prodajalec na bencinski črpalki postane pionir francoske režije. Taka je zgodba André Antoine-a z začetka 20. stoletja, ki se ji ne dolgo zatem pridruži še Copeau: nesojeni diplomant filozofije postane gledališki reformator. Take metamorfoze razkrivajo gorečo željo inteligentnih mladeničev, ki na poti gledališke individuacije prestopajo meje konvencionalnega in tvorijo avantgardo. V luči dokaj hitrega uradnega priznanja poklica režiserja, se zdi dejstvo, da je morala Francija celo stoletje čakati na izobraževalni program režije znotraj visokih šol dramske umetnosti, še toliko bolj nenavadno.
Na dveh od treh najuglednejših šol dramske umetnosti v Franciji je bil oddelek gledališke režije odprt leta 2001. Na CNSAD-u v Parizu je vodstvo oddelka prevzela Joysane Horvill, ki kot asistentka nemških režiserjev, kot so Manfred Karge in Mathias Langhoff , ni mogla skriti navdušenja nad njihovim pristopom k režiji, delu z igralcem ter uporabo zvoka in luči. Vzrok njihovega uspeha bi se utegnil skrivati v ekskluzivnem ukvarjanju z umetnostjo režije na nemških umetniških šolah, seveda upoštevajoč dejstvo, da se resnične režije ne da naučiti, obstajajo pa znanja, ki jih je koristno predati. Horvillovaje prevzela vodstvo oddelka režije z velikim odobravanjem takratnega direktorja CNSAD-a Marcela Bozonneta. Ta je že nekaj časa opažal spontano porazdelitev vlog med študenti igre, kjer si posamezniki s tendenco usmerjanja dela hitro pridobijo neuradni status režiserja. Program režije dve leti zaporedoma sprejme po osem študentov, tretje leto pa sprejemnih izpitov ni mogoče opravljati.
Istega leta se je odprl oddelek režije tudi v Strasbourgu. Gonilna sila novega oddelka, ki dve zaporedni leti sprejme enega ali dva študenta je bil Stéphane Braunschweig. Čeprav naj bi program gledališke režije uradno obstajal tudi na ENSATT-u v Lyonu, resničnega razpisa mest še ni bilo. Oddelek režije, nad katerim bedi iz Rusije uvoženi Anatoli Vassiliev, v resnici še ni zaživel.
Pogoj za pristop k sprejemnim izpitom na omenjenih programih je diploma iz gledaliških ali humanističnih študij ter izkušnje na področju gledališkega ustvarjanja. Od bodočih študentov se pričakujejo izoblikovane in argumentirane afinitete znotraj gledališča, česar pa devetnajstletnik z maturo po njihovem še ni sposoben.
Zadeva veliko obljublja, vendar bo na sadove teh programov še potrebno čakati. Vsi veliki med francoskimi režiserji so to postali po stari preverjeni metodi, ki bolj kot titulo - pridobljeno v okviru izobraževalne instutucije - ceni garaštvo, predanost in resnično željo po upovedovanju z odrskimi sredstvi. Gre za dolg proces kalitve, ki od posameznika zahteva veliko žrtev in ponižnost, saj mu na začetku poklicne poti ne pripada nič več kot nehvaležno mesto asistenta režije. Zgodi se, da se mladenič ali mladenka z magisterijem ali celo doktoratom, znajde ob boku univerzi nenaklonjenega režijskega staroste, kjer je primoran prenašati slabo voljo, načete živce in nerazložljive izbruhe režiserja na eni ter igralcev na drugi strani. Biti mora v prvi vrsti diplomat, kajti prav njegova sposobnost prepričevanja utegne predstavo rešiti pred polomom. Kljub temu mora na koncu ponižno iskati svoje ime, ki je z malimi črkami napisano daleč za režiserjevim. Po letih bivanja v senci nekoga, je sedaj ne več rosno mladi asistent režije začutil dovolj ustvarjalne in intelektualne energije, da se lahko podpiše pod lastno režijsko stvaritev. Čaka ga še nelahka naloga prepričati publiko in kritiko, da ni le posnemovalec estetike svojega učitelja, temveč avtonomno razvija svojo.
Obstaja pa še druga pot do režije, ki je med sodobnimi francoskimi režiserji najbolj pogosta. Režiser je po izobrazbi igralec, ki ima za sabo določeno število vlog, asistenc in opazovanj, ko pa pride njegov čas iz vrst izvrševalcev stopi med vodje. Tak je primer velikih imen, kot so Claude Régy, Daniel Mesguisch, Stanislas Nordey ...
Francozi radi rečejo, da imajo dramsko šolo končno organizirano po vzoru »sovjetskega bloka«. Goreča želja po formiranju »Stanislavskih« in »Meyerholdov« znotraj institucije in fascinacija nad »tistim, kar je drugje« nemalokrat puščata v senci posebnost francoskega prostora, ki se skriva ravno v raznolikosti življenjepisov njihovih režiserjev. Največja šola za režiserje namreč še zmeraj ostaja življenje.