Dramaturg po francosko

Ko svojim francoskim kolegom študentom razlagam o pojmu dramaturgije, ki ga, po nemškem zgledu, poznamo pri nas, nemalokrat naletim na presenečene obraze. Zdaj se ne razburjam več zaradi njihove nevednosti in nisem več razočarana nad njihovo razgledanostjo, vzamem si čas, razložim fenomen in, kako smešno, navržem nekaj francoskih primerov. Navsezadnje krivda le ni izključno na njihovi strani.

Pojem dramaturga, kot režiserjevega literarnega in umetniškega svetovalca, se je v Franciji pojavil šele v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Povod je bilo gostovanje Berliner Ensemble z Brechtovo dramo Mati Korajža, katere dovršenost je Francozom jemala dih. Dramaturški starosta, ki je sodeloval z Rogerjem Planchonom, Michel Bataillon, opisuje začetke dramaturškega udejstvovanja v reviji Théâtre populaire. Brecht jih je z omenjeno dramo opomnil, da je gledališka predstava rezultat sodelovanja umetnikov in obrtnikov, pri čemer morajo vse niti teči v smeri istega smisla, h odkrivanju katerega naj bi v veliki meri pripomoglo prav dramaturško delo.

Pojavili so se režisersko-dramaturški tandemi, ki so, bolj kot na kompetencah, temeljili na osebnih poznanstvih, prijateljskih odnosih in približnem ujemanju pogledov na gledališče. François Regnault prav nič ne skriva resničnega razloga svojega sodelovanja s Patricem Chéreau-jem: "Igralec in režiser sta dva resnična poklica, medtem ko je dramaturg fiktiven. Lahko bi rekli, da je režiserjev prijatelj. Ko me sprašujejo: Zakaj delate s Chéreau-jem?, odgovorim: Ker sva prijatelja.” Če bi morali napisati zgodovino dramaturgije v Franciji, bi šlo bolj za nekakšno pripoved o prijateljskih srečanjih.

V vsakdanjih pogovorih se dramaturga opredeljuje kot tistega, ki pri bralnih vajah z režiserjem in igralci razglablja o drami, ki razloži kaj pomeni določena gesta, zakaj se določena beseda nahaja na točno določenem mestu, je torej tisti, ki polni literarne baterije predstave. Čeprav je beseda "dramaturge", ki je sprva v francoščini označevala zgolj "dramatika", torej "tistega, ki piše drame",  v slovarju pridobila dodatni pomen - "literarni in umetniški svetovalec, ki sodeluje z gledališčem ali režiserjem in je zadolžen za dramaturgijo določene predstave"-, pa pojavu dramaturga nikakor ni bilo prihranjeno spraševanje o njegovem mestu in pomenu v gledališkem ustvarjanju. Posebej nenaklonjena so mu bila sedemdeseta leta.

Daniel Loayza pripoveduje o začetkih svojega delovanja v Odéon-Théâtre de l'Europe, ko je, kot nekakšen dramaturški vajenec, izgubljeno iskal svoje mesto med režiserjevo že izdelano interpretacijo besedila in presenetljivo lucidnostjo igralcev: "Moje mesto je bilo poponoma nedefinirano. [...] Vseskozi sem čutil nevarnost, da postanem polje spopada med režiserjem in igralcem." Dramaturg je bil zaradi svojega nenehnega stremenja k smislu in s tem kreairanja ideološkega sporočila predstave, deležen očitkov tudi s strani velikih režiserjev, kot je bil Vitez. S svojim prepričanjem, da je treba igralca obvarovati ideologije in ga ne intelektualizirati, je o dramaturgu izjavil: "Dramaturg je postal kifeljc. S svojo trdno mislijo zagotavlja ideologijo. Nadzoruje." Po drugi strani pa je treba poudariti, da je Vitez sicer sodeloval z dramaturgom, boril se je le proti nevarnostim monopola dramaturške graditve smisla nad režiserjevo interpretacijo. Špekulacije o jalovosti dramaturškega početja, ki se kot nerodovitno seme nahaja med avtorjem in režiserjem in je le vprašanje časa, da se pretvori v enega ali drugega, so bile voda na mlin nasprotnikom tega, za Francoski prostor svežega, poklica.

Danes se dramaturgove dolžnosti gibljejo med branjem, komentarji in prevodi. V Comédie Française, na primer, dramaturg letno prejme približno 300 dram, ki jih prebere ter o njih napiše poročilo. Izbor repertoarja kljub temu ni njegovo delo. S tem se ukvarja Literarni odbor, ki je bolj administrativnega, lahko bi rekli kar političnega, značaja.

Čutiti je, da se mlajša generacija dramaturgov sprošča navkljub dejstvu, da njihov položaj tudi po desetletjih prakse mnogim ostaja uganka ter si večina režiserjev ob sebi ne želi izpraševalcev vesti. Dramaturg se je naučil spustiti nepričakovano v proces ustvarjanja in ceniti nepredvidljivo, ki se zgodi v energijskem stiku med umetniki. Bruno Tackels zagovarja stališče, da dramaturg smisla besedila ne odkriva s tem, da ga razlaga, temveč je njegova vloga v izpraševanju teksta skozi celoten proces ustvarjanja, vanj vstopiti kot akter in ne kot pasivni razlagalec. Od komentatorja teksta gre njegovo delo v smeri komentatorja odra. Ob prisotnosti na vajah se njegova domišljija iz polja besednega preseli v predstavnost odra, vse to pa spremlja želja misel umestiti se višje, ki kaže na pomembno mesto filozofije znotraj francoske dramaturgije.

Dejstvo je, da dramaturgija v Franciji ne trpi več za porodnimi krči, vprašanja, predsodki, dvomi in iskanja pa ostajajo. Mar ne zveni znano?