Halory Goerger je vsestranski francoski umetnik, ki se zdi milje stran od dogmatskih umetniških principov. Za Francoza prav netipično popustljiv do imperativa pripadnosti določeni veji sodobne umetnosti, ustvarja dogodke, ki so inteligentna mešanica performansa, instalacije in gledališča.
Goerger zase pravi, da razmišlja, medtem ko govori. S tega razloga si je z veseljem vzel čas za intervju, ki se je hitro oddaljil od običajne sheme vprašanje/odgovor in postal živahna izmenjava mnenj, opažanj in občutkov. Nemudoma postane jasno, da je sproščenost, s katero se loteva ustvarjanja, hkrati njegova prevladujoča značajska poteza. Pravi, da se čuti obdarjenega z nezapletenim, včasih celo nespoštljivim, odnosom do odra, ki edini zagotavlja soobstoj stroge formalne strukture in tistega čarobnega elementa otroške igrivosti, ki se lahko resnično dotakne gledalca. Ne verjame v gledališče, ki postavlja tekst v središče ustvarjalnega procesa: "Mislim, da je pretirano spoštovanje in poveličevanje teksta trdovratna francoska bolezen. Pojmujemo ga kot glavni steber gledališkega dogodka. Zelo sem skeptičen glede učinka, ki ga ima take vrste gledališče na publiko. Gre za pomemben del tradicije, vendar imam občutek, da smo ga izčrpali. Bliža se izumrtju. Da ne bo pomote, tekst ostaja, vendar je njegov status enakovreden drugim elementom gledališkega izražanja. V mislih imam seveda luč, igro, zvok, in seveda prostor. Naš čas je čedalje manj občutljiv za velike zgodbe in vse bolj dovzeten za fragment. Gledalčeva senzibilnost se odmika od zgodb kot logičnih celot ter se nagiba k dojemanju gledališkega dogodka kot fenomenološke kategorije. Od gledališke paradigme se pomikamo k performativni."
Hkrati Goerger izraža nezaupljivost do tradicionalne vloge režiserja, ki lahko hitro postane policaj smisla in publiko prikrajša za resnično estetsko in čustveno doživetje. "Nobenih izkušenj nimam z usmerjanjem igralcev. Če izvzamem samega sebe. Odnos režiser - igralec je zame v prvi vrsti psihoanalitičen. Drug drugemu izvajata terapevtsko delo: v trenutku ko začnem voditi nekoga postanem njegov psihoanalitik. Bizarno je." Njegova veroizpoved je skupinsko delo, ki mu je predan v skoraj fanatičnem smislu. V ustvarjanju z različnimi umetniki, kjer se ideje skozi pogovore in pogajanja razvijajo, preverjajo in bogatijo, vidi temelj svojega dela. Oseba, ki je še posebej zaznamovala njegovo umetniško pot, je Antoine Defoort. Njuno prvo srečanje je bilo slučajno, neformalno, na zabavi. Hitro sta ugotovila, da imata kljub različnim ozadjem skupno vizijo umetnosti. Defoort je po izobrazbi likovni umetnik, medtem ko je Goerger diplomiral iz francoske književnosti. Defoort je izvajal video performanse, medtem ko je Goerger organiziral dogodke, kjer je lastne tekste recitiral po dadaističnem zgledu zvočne poezije.
Tandem Defoort&Goerger je do danes izvedel že več projektov, s katerimi sta umetnika gostovala po vsej Franciji ter tudi v drugih evropskih državah. Njun najnovejši izdelek nosi naslov &&&&& & &&& (v slovenščini mu okrajšano lahko rečemo "in in in"). Gre za enourno lepljenko točk, ki se preko videa, informatike, teksta, glasbe in giba lotevajo znanstveno-fantastične vizije prihodnosti; nekakšen Star Trek pomešan z odo naravi. Gledališki del dogodka je izveden štirikrat zapored, kar pomeni, da je celotna predstava dolga štiri ure, vendar gledalcu pripada svoboda priti in oditi kadar se mu zahoče. Odrski del projekta pa podaljšuje instalacija, znotraj katere lahko gledalec kroži pred, med ali po predstavi.
Umetnika svoje delo dojemata kot matematično sestavljanje fragmentov. "Najini projekti nastajajo iz delov, ki so vsak zase zaključena celota. Če vsak od teh fragmentov deluje posamezno, ga celota le še nadgradi. Nikoli se ne lotiva ustvarjanja na podlagi določene teme, veliko pa delava s formalnimi omejitvami, na primer časovnimi. Osebno zelo rad raziskujem trajanje. Pri tekstih pa je moja referenca Oulipo, Queneaujeva potencialna literatura, ki nastaja na podlagi predhodnih omejitev. Najine predstave nastajajo na podoben način, le da je najin bel list oder. Od prve vaje se osredotočiva na oder z vsemi njegovimi omejitvami in možnostmi. Najino pisanje je izključno odrsko."
Halory Goerger se tudi v samostojnih projektih rad poigrava s presežki sodobne tehnologije in pastmi medijskega jezika. Vse to daleč od didaktičnega namena razkrivati zarote naše hiperrealne družbe, temveč predvsem širiti sporočilo, da nismo le njene brezpogojne žrtve, temveč lahko z njo manipuliramo, prav tako kot ona manipulira z nami. Dejstvo, da so njegove predstave neumestljive, da vprašanja, kam se uvršča kot umetnika ostanejo brez odgovora, mu je bolj v veselje kot v breme. "Vse redkeje se predstavljam kot performer. Res je, da sem začel s performansi, ki sem jih izvajal po stanovanjih, galerijah. Razlog za to je bil deloma tudi pomanjkanje denarja za karkoli drugega. Danes se nahajam nekje med gledališčem in performasom. Ljudje večkrat moje predstave označijo za neumestljive. Nič nimam proti, ampak sam na to gledam dosti bolj enostavno: ustvarjam entertainement. To se sliši grozno, ampak popolnoma stojim za tem. Izraz za večino ljudi prikliče umazano in skrajno žalostno realnost pariškega zasebnega gledališča in raznih nizkorazrednih komedij. Hkrati pa hitro pomislimo tudi na televizijski režim, ki predvaja določeno oddajo ob določenem času. Vse to v našem pojmovanju spada pod entertainement. Moja želja je, da mi ljudje po predstavi rečejo, da se zabavali, da jim ni bilo dolgčas, če se jim porodi kakšno vprašanje, ki si ga doslej niso postavili toliko bolje. Če me je že treba kam uvrstiti, naj bo to kategorija 'nezatežen'."
Za videzom lahkotnega in neobremenjenega umetnika, ki mu je glavna vrlina iskrenost, pa se navsezadnje skriva pronicljiv opazovalec in kritik sodobne družbe, ki Deleuzove in Lyotardove citate stresa iz rokava. Svoje poslanstvo jemlje skrajno resno ter se z največjim spoštovanjem do publike zaveda, da je vsak trenutek odrskega dogodka hkrati tudi veliko tveganje.
Povezave: http://halory.free.fr
Odlomki iz &&&&& & &&&: