Spomnim se, kako nam je teta, ko smo bili še otroci, pripovedovala o svojih partizanskih letih. Bitke, juriši, prva ljubezen, bombe, prestreljena kapa, pesmi in pisma, junaštva, skrivanje za drevesi … Vse se je pomešalo v eno samo zgodbo, ki ni imela niti začetka niti konca. Obstajala je v nekakšnem medčasju, štiri leta vojne pa so se zlila v eno. Po tem, kako zavzeto je pripovedovala o svojih partizanskih izkušnjah, je bilo vsakomur jasno, da je bil to zanjo prelomen čas. Tudi v starejših letih, ko ji je začel pešati spomin, zgodbe niso obledele. Še vedno se jih je spominjala enako živo kot nekoč in jih delila s sorodniki, prijatelji in znanci. Kdor je prisluhnil, je kmalu spoznal, da so bila to ključna leta v njenem življenju, ki so jo za vedno zaznamovala in izoblikovala njeno osebnost.

Tri faze prehoda

Morda se tega niti ne zavedamo, a med pandemijo covida-19 ravno tako živimo v medčasju, ki bo tako posameznike in posameznice kot celotno družbo globoko zaznamovalo in preoblikovalo. Z antropološkim izrazjem bi lahko to prelomno obdobje opisali kot liminalni čas, torej prehod v novo obliko identitete in sobivanja. O tem prehodu je med prvimi poglobljeno razmišljal etnolog in folklorist Arnold van Gennep, ki je leta 1909 v knjigi Les rites de passage predstavil obrede prehoda med različnimi ljudstvi in razložil, da so praviloma sestavljeni iz treh faz. Prva je ločitev oziroma separacija, ko se bodisi celotna skupnost bodisi njen del »odcepi« od lastne identitete in se pripravi na prehod v nekaj novega. Sledi bistveno obdobje, in sicer tranzicija oziroma liminalna faza, med katero skupnost ali posameznik ni niti tukaj niti tam. Stoji na pragu, torej na simbolnem prehodu od starega k novemu. (Od tod tudi poimenovanje liminalnosti; beseda limen v latinščini pomeni prag.) Sledi še zadnja faza, inkorporacija, ko se dokončno vzpostavi nova identiteta. »Razstavljena« in preobražena skupnost se takrat znova poveže, združi in pridobi novo obliko.

Arnold van Gennep in desetletja za njim še antropolog Victor Turner, ki je ključna dela objavil v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, sta razpravljala predvsem o liminalnosti v manjših skupnostih in ljudstvih. Zdi pa se, da lahko nekateri prelomni dogodki, kot sta vojna ali pandemija, preobrazijo globalno družbo, preoblikujejo navade in načine življenja na najširši družbeni ravni in razstavijo obstoječe državne tvorbe in sisteme. Druga svetovna vojna je, kot vemo, preoblikovala politični zemljevid sveta, po njej pa sta se v Evropi utrdili dve veliki območji: na zahodu je prevladoval kapitalizem, na vzhodu komunizem oziroma socializem. Tudi epidemije kuge v srednjem in novem veku so temeljito preobrazile svet in celo prispevale h koncu fevdalizma. Ker je posebej med epidemijo v 14. stoletju umrlo ogromno ljudi, po nekaterih ocenah skoraj polovica evropskega prebivalstva, je zrasla cena delovne sile; tisti, ki so preživeli, pa so lahko svoje storitve bolje unovčili. Zaradi kuge se je tako postopno začel oblikovati novi dominantni družbeno-ekonomski red – kapitalizem.

Skozi katera vrata bomo stopili?

V medčasju in na pragu novega sveta očitno stojimo tudi zdaj, med pandemijo covida-19, ki se morda postopno izteka. Medtem ko smo zaverovani v virus in se izogibamo drug drugemu ter se pogosteje kot v preteklosti družimo na daljavo, po napravah, se godijo velike družbene spremembe, ki jih bomo verjetno v celoti prepoznali in reflektirali šele čez leta. Že zdaj pa lahko izpostavimo nekatere trende, ki bi utegnili zaznamovati novo, preobraženo družbo. Prvi je življenje med štirimi stenami, katerega nastavki so bili vidni že v preteklosti. Kot kažejo raziskave, ljudje v zaprtih prostorih ali v vozilu preživimo približno 93 odstotkov časa – in to že po podatkih iz predkovidske dobe. Googlovi podatki kažejo, da so ljudje v letih 2020 in 2021 doma preživeli še več časa kot v preteklosti, predvidoma seveda zaradi ukrepov za zajezitev pandemije. Omenjena težnja se torej v krizi še stopnjuje. Drugi svetovni trend, ki se je v letih 2020 in 2021 še okrepil, je življenje pred zasloni. Odrasli so že leta 2018 in 2019 preživeli približno devet ur pred zasloni telefonov, tablic, računalnikov, televizorjev in drugih naprav, med popolnimi zaprtji (lockdowni) v času pandemije pa kar 13 ur dnevno. Tretji trend, na katerega moramo biti pozorni, ko razmišljamo o naši prihodnosti, pa je prehod od družbe tveganja, katere temelje smo postavili že v dvajsetem stoletju, k družbi nadzora. Omenjeno tveganje, ki je prepleteno z nadzorom, prispeva k temu, da je ljudi vse bolj strah zapustiti varno zavetje doma. Starši zato ne puščajo več otrok samih v šolo – ali pa jim izročijo pametne telefone, po katerih jih lahko pokličejo, če se znajdejo v težavah. Vse pogosteje jim tudi sledijo na daljavo s pomočjo aplikacije, ki deluje kot nekakšen digitalni električni pastir. Z njo lahko otroku namreč omejijo območje, v katerem se lahko giblje; če prestopi nevidno črto, ki je, denimo, 500 metrov od domače hiše, prejmejo starši potisno sporočilo in nemudoma pokličejo potomca ter ga preusmerijo domov, na varno. Tako nastajajo, če malce posplošimo, državljani na daljinsko upravljanje.

Iz navedenih trendov je verjetno razvidno, da v liminalnem medčasju nastaja distopična prihodnost, v kateri bomo živeli med štirimi stenami, pred zasloni in pod tehnološkim nadzorom, naša dejanja pa bodo usmerjali drugi. Seveda pa to ni edina pot v prihodnost. O tem, kakšno družbo bomo oblikovali v medčasju, se lahko še vedno odločimo sami. Morda lahko v prelomnem času nastane složnejša in enakopravnejša družba, v kateri bodo ljudje bolj pripravljeni na preizkušnje, ki nas čakajo. Morda.

Liminalna kriza med štirimi stenami

Kriza, ki se odraža v medčasju, ne zaznamuje le širše skupnosti in globalne družbe, temveč pomembno vpliva na človeka in njegova razmerja z bližnjimi. Pod drobnogled je dva takšna posameznika, moškega in žensko, postavil Goran Vojnović v dramskem delu 14 dni. V njem opiše tegobe, s katerimi se soočata zakonca, ki sta bila dolgo časa dobesedno v fazi separacije. Živela sta namreč drug brez drugega ter drug mimo drugega, in to precej uspešno. On je znan gledališki režiser, ki se je proslavil na mednarodnih odrih, ona pa univerzitetna profesorica in znanstvenica, ki se ji odpirajo možnosti za delo na uglednih tujih institucijah. Zaradi virusa SARS-CoV-2, ki se razširi po svetu, se ta dva človeka, ki sta se prej dolgo uspešno izogibala stikom in pogovoru, nenadejano znajdeta skupaj, drug ob drugem, in si med štirinajstdnevno karanteno delita tistih nekaj kvadratnih metrov stanovanja. Informacije od zunaj sprejemata po napravah, na primer po radiu, ki vsak dan poroča o številu obolelih za covidom-19 in smrtnih žrtvah, ter po spletu, kjer se jima tu in tam oglasi hči, ki si ju želi videti, kot pravi, »oba naenkrat«.

Kmalu se izkaže, da je za njuno zvezo ključnih teh štirinajst dni. V osami se namreč hitro vidi, kaj je ostalo od njunega partnerstva, ki je v bistvu začelo razpadati že dolgo prej. Med štirimi stenami se spet razgalita drug pred drugim, in to tako dobesedno kot v metaforičnem smislu. »A veš, ko zdaj vsi govorijo, da je epidemija ogolila naše življenje do kosti, da je odstranila navlako in je ostalo samo bistveno?« ga ona vpraša v nekem prizoru. In dejansko se v liminalnosti medčasja, ko padejo maske, zgodi točno to. Njuna zveza razpade na prafaktorje in se začne sestavljati na nov, nepričakovan način.

Ljubezen v času karantene

V podobni situaciji kot osrednja lika Vojnovićevega dramskega dela se je med pandemijo covida-19 znašlo milijone družin in parov po svetu, ki so po svoje reševali zadrege in dileme z ljubeznijo in partnerstvom. Priznam, tudi midva z ženo sva bila na preizkušnji že med prvim popolnim zaprtjem, spomladi 2020. Takrat sem redno pisal spletni dnevnik, ki je kasneje izšel v knjižni obliki z naslovom Antropologija med štirimi stenami. Ko sem med pripravo tega teksta polistal po njem, sem naletel na odstavek, ki je nastal na devetnajsti dan samoosamitve, v kateri sem se znašel na nekaj več kot osemdesetih kvadratnih metrih stanovanja, in sicer v družbi žene, s katero sem si nenadoma delil tako službeni kot prosti čas, in otrok, ki so se šolali na daljavo. »Kaj torej storiti z ljubeznijo v času karantene?« sem se vprašal v takratnem zapisu. »Osebno mi najbolj pomaga misel,« sem odgovoril sam sebi, »da nama z ženo ta hip gotovo ni najhuje. Zamišljam si lahko namreč vse mogoče situacije, zabavne in grozljive, ki so bistveno bednejše od naše. Predstavljam si, da je po svetu ogromno ljudi, ki so obtičali v štiriindvajseturnem ujetništvu s človekom, ki jim gre neskončno na živce. Gotovo jih je vmes tudi veliko, ki so v stiski, ker že devetnajsti dan ne morejo videti ljubimca ali ljubice. Marsikdo, ki si še ni ustvaril skupnega gospodinjstva, je zaradi novih vladnih odlokov ločen od svoje ljubezni, ki je morda pravkar vzplamtela in bo v mesecu, dveh brez fizičnega stika zamrla. Variant na temo je ogromno, rešitev zadreg pa verjetno tudi, saj ljubezen, kot pravijo, nima meja, sovraštvo do bližnjega pa verjetno tudi ne.«

In prav ta mešanica ljubezni in sovraštva je tisto, kar doživljata glavni osebi drame 14 dni. Bistveno za prehod k inkorporaciji, ki po Arnoldu van Gennepu sledi liminalni fazi, pa je, da so čustva vsaj vpletena, pa kakršna koli že. Podobno kot v črni komediji Vojna zakoncev Rose iz leta 1989, ki se konča s simboličnim stiskom roke dveh posameznikov, ki sta se v ločitvenem procesu vzajemno uničila in potolkla do smrti, se tudi v Vojnovićevi drami vse do konca prepletata mržnja in ljubezen, otopelost in strast. In vse do konca ni jasno, skozi katera vrata bo par izstopil, kateri prag bo prečkal, kaj novega bo v liminalni fazi nastalo iz njune zveze. Kljub temu pa gledalec, ki se občasno počuti kot radovedni vsiljivec, ki skozi ključavnico kuka v zasebnost, hitro ugotovi, da v tem razmeroma kratkem obdobju, ko sta Ona in On izolirana od sveta in prisiljena biti skupaj, nastaja nekaj novega.

Konec groznega obdobja?

»Zgodovina je sestavljena iz dolgih obdobij dolgčasa in kratkih obdobij groze,« je nekoč pripomnil britanski geolog Derek V. Ager in pri tem priredil izrek o vojni, ki ga sicer pripisujejo različnim državnikom in znanim osebnostim. Podobno bomo verjetno nekoč gledali na kovidski čas, torej razmeroma kratko obdobje groze, ki je zasekalo v siceršnji dolgčas človeške zgodovine.
Obstaja še druga možnost. Morda se bomo čez dvajset, trideset let spominjali pandemije kot tistega romantičnega obdobja, ko smo končno imeli priložnost preživeti nekaj tednov z najbližjimi in jih spoznati v kritičnih okoliščinah. Lahko da se bomo takrat že smejali lastnim neumnostim in strahovom ter ugotovili, da je bila pandemija izkušnja, ki nas je zbližala med štirimi stenami in nas znova povezala tudi na svetovni ravni, saj smo prestali intersubjektivno izkušnjo, ki smo jo doživeli vsak po svoje in hkrati skupaj. Morda se bomo v tem prelomnem času privadili reševati skupne probleme, ki nas na planetu še čakajo, od podnebnih sprememb in težav s kopičenjem odpadkov do finančne krize, ki bo prej ali slej spet udarila.

Morda bo to medčasje, ki se bo – iskreno upam – kmalu izteklo, za našo generacijo podobno pomembno in prelomno, kot je bila za mojo teto druga svetovna vojna. In morda bomo še dolgo pripovedovali zgodbe o tem, kako smo preživeli medčasje, ko smo bili skupaj, pa čeprav na daljavo. Morda. Odločitev o tem, kakšna družba bo nastala v ključnih štirinajstih dneh, ki so se raztegnila v dve leti, je še vedno naša.

Povezava: PDF Gledališkega lista