La Justice ali utrujajoče ravnovesje je naslov uprizoritve, ki je nastala po karikaturah francoskega grafika Honoréja Daumierja (1808–1879), karikaturista in slikarja, čigar delo zaznamuje kritično angažiran odnos do francoske družbe 19. stoletja. Začel je objavljati v prvem ilustriranem satiričnem časopisu La Silhouette¹ in satiričnem tedniku La Caricature, največ njegovih grafik pa je izšlo v pariškem dnevniku Le Charivari (fr. mačja godba, hrup, kraval), v prvem ilustriranem dnevnem časopisu, ki je vsak dan postregel z novo podobo, kar je risarjem predstavljalo velik izziv. V teh karikaturah je Daumier upodabljal posameznike, ki zrcalijo poklice in strukturo prebivalstva v velemestu. Uspelo mu je ustvariti veličastno galerijo tipov v različnih situacijah, v katerih je upodobil svoja opažanja številnih zanimivih lastnosti someščanov. Med letoma 1832 in 1835 je v La Caricature objavljal zlasti portretne karikature politikov in slavne hruškaste karikature Louisa-Philippa. Bogat opus več kot štiri tisoč litografij v mnogih tematskih serijah je umetniku, ki so ga upravičeno imenovali »Michelangelo karikature«, prinesel sloves začetnika politične karikature, kot jo poznamo še danes.
#Vsaka podobnost z resničnimi dogodki – Charlie Hebdo – je zgolj naključna.#

Daumierjeve karikature lahko razdelimo na dve kategoriji, ene, ki tematizirajo dnevno-politično dogajanje, in druge, ki odstirajo mehanizme delovanja tedanje družbe onkraj aktualizma in posegajo v sam ustroj in delovanje (meščanske) družbe. Prav te Daumierjeve podobe časa lahko spregovorijo kot reprezentanti večno veljavnih, občih arhetipov družbe. »Za prikazom poklicev in stanj – od kurirjev prek krojačev, frizerjev in mesarjev kot tudi bankirjev in upokojencev z nizkimi pokojninami – je stala kritika družbe, ki je bila naperjena proti splošnim razmeram in ne proti posameznim političnim akterjem, ki jih je cenzura zaščitila pred karikiranjem.«² Dejansko je prav ta družbeno kritična, a ne aktualistična linija bistvena za izbor Daumierjevih grafik za gledališki projekt; v uprizoritvi La Justice ali utrujajoče ravnovesje gre namreč za iskanje načinov ugledališčenja subverzivnega delovanja karikatur in za raziskavo komičnega delovanja svojevrstne, iz Daumierjevih litografij izhajajoče stilizacije kot koda, ki se prek igralske senzibilnosti razvija v prostoru igre. Interpretacija Daumierjevih likov in situacij je osnova procesa, ki milje Francije 19. stoletja izpostavlja kot stilno sredstvo, spregovori pa o dejanskosti sveta, v katerem živimo.
#Vsaka podobnost z resničnimi dogodki še zdaleč ni naključna.#

Bistvena stična točka Daumierjevega opusa in gledališkega razmišljanja je poleg inherentne družbene kritike uporaba tipizacije, ki že po svojem ustroju pripada žanru komičnega. Igranje tipa predpostavlja reduciranje individualnih karakteristik dramske osebe vse do občega. »Da je tovrstna redukcija kot nalašč za karikaturo (…), pomeni karikiranje prav tako posplošenje in zato pretiravanje.«³ V pretiravanju nastane tipizacija, ki sodi v polje karikature. Latinski glagol caricare ima dejansko pomene kot so: preobložiti, preobremeniti, pretiravati, gre torej za tipizacijo, ki dejansko izpostavi in poudari določeno lastnost. Učinek pri tem je presenetljivo »paradoksalno neka posebna, svojska individualnost, ki na eni strani vzpostavlja z določeno karakteristiko in po drugi strani vseeno ostaja konstrukt«⁴. Tipizacija, ki izhaja iz natančnega opazovanja litografij, poskuša vzpostavljati kod igre, s katerim lahko vzpostavimo dramaturško strukturo celote. Režija je pri tem usmerjena v priprave in delo na improvizacijah ter na analizo materiala, ki je ključna za vzpostavljanje koda uprizoritve, ki na podlagi zgodovinske grafike vzpostavlja predvsem odnos do sedanjosti. Iz dramaturške perspektive lahko poudarim zlasti način uporabe zgodovinskih okoliščin Daumierjevega časa; te so seveda zaznamovale njegovo ustvarjanje, a jih v uprizoritvi La Justice ali utrujajoče ravnovesje, ki se kljub stilnim kostumom in zgodovinsko ustreznem ambientu (Stara dvorana mariborske Drame je bila sezidana kot del stare gledališke stavbe ob začetku stalnega poklicnega nemškega gledališča v Mariboru leta 1852), izpostavljamo predvsem kot obdobje, v katerem se začnejo dogajati tisti družbeni procesi, ki bistveno vplivajo na konstrukcijo moderne demokracije, kot jo v vsem njenem blišču in bedi poznamo še danes. Gre za čas vzpona meščanstva, formiranja kapitalizma, ter seveda predstavniškega parlamentarnega strankarskega sistema. Te znane zgodovinske okoliščine uprizoritev uporabi predvsem v njihovi občosti – specifičnost zgodovinskega obdobja, v katerem je deloval Honoré Daumier je posplošeno v podobni maniri kot je sam konstruiral svoje tipe, ter jih prignal do dejanskih reprezentantov časa, miljeja in najizrazitejših potez meščanskega fetišizma, ki je, mimogrede, ostal presenetljivo nespremenjen vse do današnjih dni. Gre torej predvsem za odmik od dobesednega gledališkega potvarjanja bistvenih zgodovinskih dogodkov in akterjev, če bolje premislimo, gre za odmik od vsakršne dobesednosti.
#Vsaka različnost z resničnimi dogodki še zdaleč ni naključna.#

Celokupen napor avtorske ekipe je dejansko odziv na svet, v katerem živimo zdaj. Da ob množici problemov današnjosti opredelimo vsaj zasilno gledišče, lahko povemo, da gre predvsem za premico razvoja pojma demokracije, kot ga z meščansko revolucijo vzpostavi moderna meščanska družba, ki ima na drugi strani neposredno povezavo s pojmom sodobne demokracije v Evropi. Z izumljanjem in nato izvrševanjem družbenih ritualov konstituiranja novega sistema se obenem s postopno, a vztrajno subverzivno gesto razvija dvom v pridobljene pravice, v ideje nove družbe, ki seveda ni le družba Daumierjevega časa, temveč predvsem družba, v kateri smo se znašli danes in ki jo intuitivno neverjetno točno definira prav utrujajoče ravnovesje. Izpostavi se potreba po vzpostavitvi odnosa do zdaj že evidentno izčrpanega političnega sistema, ki ne služi ljudem, temveč le samemu sebi. Zveni znano?
#Vsaka različnost z resničnimi dogodki je zgolj iluzija.#


Opombe
1  O Daumierjevi biografiji je sicer veliko nejasnosti in domnev, vemo pa, da je njegova prva karikatura Passe ton chemin, cochon! (Pazi, kod hodiš, prasec!) izšla leta 1830, v kratkem obdobju izdajanja časopisa La Silhouette.
2  Andreas Strobl, »Schurken, die man überall trifft, Beobachtungen zu Daumiers Typen«, v Brigitta Heid, Silke Reiter, Andreas Strobl (ur), Monsieur Daumier, Ihre Serie ist reizvoll!, München: Staatliche Graphische Sammlung München, 2012, str. 77.
3  Ibid., str. 76.
4  Ibid., str. 76.