»Kaj pa vera,« sprašuje sodnik Ivano (Orleansko), ko se ta v sodni dvorani pojavi kar v bojni opravi, zatrjujoč, da se gre za resnico vojskovati tudi z ognjem in mečem, »če drugega nimaš«. Na sodnikovo poizvedovanje o njeni veri v pravico odgovori, da »si je pravico treba priboriti«. In čeprav ji on zagotavlja, kako vendar skrbijo, »da [na sodišču] poteka vse pravično«, ona odvrača, da »se pravico tu kaj rado zamenja za krivico«.

Izkazovanje nezaupanja v sodišče kot (vsaj v temelju) posvečeni kraj pravice se prav lepo prileže letošnjemu izpostavljanju vprašanja pravičnega, kot ga je v svoji repertoarni zasnovi zastavilo SNG Nova Gorica. Sicer pa nastopi v enem izmed pričevanj na obravnavi, ki naj bi v primeru pozitivnega izteka tožeči stranki, ta pa ni nihče drug kot sam hudič, povrnila prvenstvo nad grehom. A hudiču (in njegovemu odvetniku) v satiri Komika zla ne kaže nič kaj dobro.

Matjaž Briški je enodejanko, v kateri se loteva svojega privilegiranega vprašanja o dobrem in zlem, napisal kot dopolnilo Križu (po katerem je kasneje tudi naslovil trojico dram, ki jo sklepa še ena enodejanka, Splav ali ladja norcev). V Komiki je torej tematsko osišče izpostavil že v naslovu; a tudi s Križem ni pravzaprav nič manj ekspliciten. V enem svojih pomenov – in teh je kar nekaj, kar avtor izdatno koristi pri izpeljavi številnih besednih iger – je križ vendar vezan na trpljenje. To je prisotno tudi v religioznem pomenskem obsegu besede, saj križ nastopa kot (najpomembnejši) simbol krščanstva; krščanstvo pa se v svojem (deklariranem) poslanstvu bori proti zlu. In podobno kot v Komiki med osebami najdemo biblijske predstavnike – hudiču sodi sam Bog, pričata pa tudi Adam in Eva –, v Križu svojo vlogo odigra Kristus. A tu so še drugi liki, ki ne le prikličejo pred oči nekaj značilnih podob krščanstva, ampak jih v samem poteku dramskega dejanja že tudi izoblikujejo; tako denimo mati, ki jo s triintridesetletnim sinom, nekakšnim Kristusovim dvojnikom, v naročju naenkrat zagledamo kot žalostno Mater božjo ali tudi kot trpečo mater (nasploh). Toda takšna je le v minljivem času trenutka; kajti z materjo se sprva ne soočimo kot s podobo ljubezni, zedinjenosti s sinom – pa tudi ne kot s podobo moralne čistosti –, ampak se nam v uveljavljanju (starševske) avtoritete pokaže v vsej robatosti izvajanja lastne moči. S svojim gospodovalnim ravnanjem drži sina na povodcu, s prepovedjo poseže v njegovo (ljubezensko) življenje, nasilna je v besedah in dejanjih, skratka, sinu, ki v svojem podrejenem položaju tudi kakšno pripombo raje zadrži zase, predstavlja pravcati križ. A ne le ona njemu; tudi sama je namreč mnenja, da je z njim »vedno križ«. Križ sta drug drugemu – pa ne le onadva; Briški s svojo dramo spregovori o križih, ki si jih zadajamo nasploh. V igrivem besednem poigravanju z izrazom križ in njegovimi pomeni dramatik seže na več področij človekovega obstoja in tako tudi na področje sobivanja z drugim – s prevpraševanjem odnosa rablja in žrtve, žrtve in rablja.

Ko čakanje na nikoli dočakanega nadomesti vnovično pribijanje na križ

Za razliko od drugih dveh dram trilogije Križ ni pisan brez jasno navedenih notranjih delitev, temveč je nazorno razčlenjen na osem prizorov. Ob številu osem pa je težko odmisliti (simbolne) pomene, ki jih to nosi: najprej že neskončnost, ki jo v matematični označitvi predstavi v svoji ležeči podobi in ki jo ob branju drame, v kateri je tudi današnja Kristusova usoda križanje, ugledamo kot linijo večnega vračanja; tu pa je tudi osmi dan, dan po sedemdnevnem stvarjenju sveta.


Foto: Arhiv SNG Nova Gorica
Podobno kot v svetopisemski pripovedi o nastanku vsega začetek ovija tema, se tudi Križ prične v temi. Prizorišče – križišče – luna v prvem prizoru osvetli šele, ko tam končno stoji križ. Tega uspe, po križih in težavah, vendarle postaviti prej iz teme oglašajoči se dvojici »'rahlo' retardiranih« tesarskih vajencev. To sta le z vzdevkoma poimenovana Coki in Ize, ki po umeščenosti na odmaknjen kraj (»nekje globoko v rovtah«) z (enim samim) »drevcem«, po vsebinsko praznem govorjenju, po komičnosti, ki jo v svojem početju ustvarjata, brž spomnita na čakajoči beckettovski figuri – le da tokrat čakanje na nikoli dočakanega nadomesti vnovično pribijanje na križ. In medtem ko je Beckettovo delo Čakajoč Godota v obdobju po drugi svetovni vojni reflektiralo tragičen položaj človeškega obstoja v odsotnosti smisla in metafizično naslikalo ubožno podobo človeka brez Boga, se Križ, ki svojo eksistenčno-esenčno refleksijo gradi na temelju današnjega stanja razvrednotenosti, godi na kraju, »pozabljenem od Boga«, pa tudi od ljudi. Poleg tega dogajanje ni postavljeno v čas nekega nedoločljivega večera, ampak se igra o trpljenju, kot jo lahko opisno označimo, izhajajoč iz pomenskosti naslova, odvija »na veliki petek«, torej v času spominjanja na Kristusovo trpljenje – ki mu sledi odrešitev. Tudi v primeru Križa?

Povezavo z Beckettovim Godotom Briški ne vzpostavi le v uvodnem soočenju s Cokijem in Izetom, temveč jo ohranja tudi v nadaljevanju, ko v drugem prizoru po zgledu njegovega para gospodarja in hlapca (Beckettov Pozzo ima Luckyja dobesedno na povodcu) na križišče pripelje mater in sina; njo, ki je brez nog, in njega, ki se mora z njenimi nogami ukvarjati, pa čeprav jih nima. A tako kot v Križu ne gre več za čakanje, tudi njegovo dejanje preide vstran od Godotove strukture variirane ponovitve. V drugem prizoru se hlapec osvobodi gospodarja – po tem, ko jo brezuspešno nagovarja k molitvi, sin mater zadavi –, vendar si po storjenem zločinu sodi še sam. Obesi se na drevo in s tem izvrši dejanje, ki ga Beckettova Vladimir in Estragon (o)pustita (na ravni predloga), saj jima možnost odrešitve (v obliki smrti) v tragičnosti njunega obstoja ni dopuščena. Kaj pa v Križu?

Na križu Človek, križ njegov pa Kristus zdaj prevzame

Kraj, kjer Coki in Ize ne kažeta posebej spoštljivega odnosa do krščanskega simbola – čeprav se Cokiju Zveličar v zanj danes nespremenljivi usodi za (mimo)bežen trenutek celo zasmili – ter se, brez vsakega moralnega zadržka, tudi pohvalita, da sta križanega »dobr nabila«, pa vendarle ni tako pozabljen od Boga. Vajenca ob nereflektirano prevzeti označitvi Kristusa za »grešnika« navsezadnje izrazita tudi bogaboječnost; »ta hud«, kot se zasmejita v brk Odrešeniku pred odhodom, pa se odloči poseči v dogajanje. Po samo-u-moru, ki mu sledi »neskončna tišina«, križ zapusti/vstane od mrtvih, nanj pribije grešnega sina/svojega dvojnika, sam pa s čudežem oživi mater, s katero tudi zapusti ta »strašljivi kraj« – vendar ne brez zavedanja, da se tja spet vrne (»Čas pripelje naju spet na isto pot …«).


Foto: Arhiv SNG Nova Gorica
Križišče je v tretjem prizoru tako ponovno zapuščeno, v vsej grozljivosti mu vladata mir in tišina, »nikjer nikogar, kot da so povsod grobišča«. V takšnem svetu, kjer lastnino izenačita z ničem, svoje trpljenje pa primerjata s Kristusovim, se Coki in Ize v svojem popreproščenem modrovanju kaj hitro ugledata v svetniški vlogi – le še čudež jima manjka. Da ga najdeta, ne potrebujeta prav veliko časa: materija kiparske stvaritve, ki sta jo pribila, je zdaj oživljena, človeška. S svojim delom sta omogočila uresničitev božje volje, menita samooklicana »svetnika«; in ko se z materjo spet pojavi Kristus, sprejmeta njegov izziv – ne da bi to »čudno faco«, ki je »ves čas tih«, »baraba zihr« prepoznala (!) – ter materi »čudežno« umijeta/»zrihtata« noge. Kristusovi čudeži so spregledani, s tem pa izgubi vrednost tudi njegova vloga (Odrešenika); in tako je, kot ugotavlja v četrtem prizoru, »nesrečnik brez križa«. Sina vrne materi, s pomočjo tesarskega mojstra pa je konec petega prizora ponovno pribit na križ.

Ponavljanje pribijanja situaciji, ki v osnovi podaja Kristusovo trpljenje, seveda jemlje zaresnost. Parodični značaj pa je prisoten tudi v nadaljnji izpeljavi tega dejanja. Kajti Kristus na križ ne ostane pribit za dolgo; v šestem prizoru sta tu spet Coki in Ize, tokrat zato, da prebarvata pravega Kristusa; in spet je »s križem križ«. Pa tudi nova ideja komičnega para, da se kot tesarja – kar naj bi kot tesarjev sin po poklicu postal sam Kristus – križa (življenja) rešita s (samo)križanjem (smrtjo). Kristus ostane spet brez križa; da si ga bo »zaslužil«, zato v sedmem prizoru sklene pogodbo z mojstrom – ne brez razloga že spočetka označenim kot hudičem – in gre k njemu »spet nazaj za vajenca«. Medtem pa za Cokija in Izeta, ki se seveda ne moreta križati kar sama – to ni niti praktično izvedljivo niti ustrezno za pridobitev svetniškega statusa –, poskrbi množica. Ta se oglasi v popolni temi, nenadoma, a niti ne tako nepričakovano; s stališča njunega stremljenja k svetništvu pa skorajda predvidljivo. Že zato, da tako kot nekoč izpelje križanje (pa tudi zato, da ga kot nekakšen deus ex machina avtorju pomaga pripeljati do konca).

Coki in Ize se v sklepnem, osmem prizoru znajdeta na istem mestu, le da je to zdaj prostor »neizmerne beline«, kjer sta mati in sin čila in zdrava, kjer ne zebe in »v križu ne boli«. Križa, na katerega sta še vedno pribita, pa se rešita enostavno s tem, da se počutita osvobojena. Ko z njega sestopita, se križ spusti s tega vmesnega prostora ne živih ne mrtvih, kjer »so samo spomini«, neomadeževanega stanja obilja, enakosti, svetosti, a obenem stanja, ki sta ga s križem zapustila tudi duša in vest. Obstanek v prostoru vmes tako z od-križanjem ne pomeni že tudi od-rešitve. Ali vendar ponuja možnost zanjo?

Refleksija o večpomenskem križu v prepletu različnih dramskih prijemov

Briški s Križem, ki mu poleg naslovne lahko pripišemo tudi osrednjo vlogo – saj ga v uvodni didaskaliji avtor sam zapiše z veliko začetnico, ko ga umesti na središčno mesto treh poti –, ustvari refleksijo na temo trpljenja, ki ga človek doživlja in zadaja svojemu bližnjemu. Izoblikuje ga skozi premislek o zamenjavi Človekovega in Kristusovega mesta. Tega seveda piše iz današnjega občutenja sveta, vendar brez eksplicitnih vnosov družbene resničnosti, poda pa ga v grotesknem slikanju tragičnega, v prepletu različnih dramskih prijemov. V strukturno premišljeno zgrajeni celoti, v kateri se vrstijo kratko izpisane replike, se razvidno naveže na dramo absurda, a tudi na poetično dramo; s tvorjenjem rim in asonanc posebej na Strniševa dela. Kaj nas tudi Žabe slednjega ne popeljejo v vmesni prostor (med nebom in zemljo)? In kaj ni tudi v Križu menjava vlog, dvojništvo, združevanje nasprotij (v sobivanje, podobo Istega) način zastavljanja temeljnih vprašanj človekovega bivanja?

Iz gledališkega lista uprizoritve

Povezava: Gledališki list uprizoritve