Vendar se kmalu izkaže, da je napovedana zgodba le pretveza za nekakšen lutkovni stand-up in za to, da spleza na mizo, kjer potem nedisciplinirano klepeta o najrazličnejših temah. Uspe ji celo pohvaliti mizo, ki so jo za to priložnost izdelali v Lutkovnem gledališču Ljubljana, in se navduševati nad skrivnostnimi slovenskimi septembrskimi rožami, ki (med drugim) rastejo na njej.
Vsekakor je miza pomemben element lutkinega razglabljanja, saj ji ne omogoča le boljše vidnosti, temveč se kot v gledališkem delu za mizo, ko se igralci srečujejo s tekstom, analizo in dramaturškim ustrojem predstave v nastajanju, loti prav analize sebe kot lutke, svojih animatorjev in odnosa z njimi. Z glasom Marka Downa, ki ji animira tudi glavo in levo roko, predstavi svoje animatorje, se skrega s svojo "desno roko" Seanom Garrattom, se pred njim skrije pod mizo in ga celo odpusti.
Najrazvidnejša tema njenega izvajanja pa je duhovita analiza lutkarstva in lutkovnega. Gledalcem razloži, kako pomembna sta na primer fokus in dihanje, in ugotovi, da je lahko še vedno prisotna, čeprav jo animatorji za kratek čas odložijo in se razpršijo po odru kakor v ekspresivnem nemškem lutkovnem ustvarjanju.
Animatorji so odlično usklajeni (očitno upoštevajo lutkina navodila o fokusu in dihanju), čeprav naporno delo animacije nog v sklonjenem položaju zdaj opravlja že tretja animatorka, Laura Caldow. Tudi sicer se sama predstava oziroma bolje performans po več kot tristotih uprizoritvah še vedno spreminja, in to ne le toliko, kolikor prostora pušča improvizacija. Najverjetneje pa se ne spreminja dejstvo, da inteligentni in očarljivi lutki vsakič znova uspe nasmejati občinstvo - pa tudi same animatorje.
***
Kritiška besedila o predstavah 12. mednarodnega lutkovnega festivala Lutke 2014 nastajajo v okviru XII. seminarja sodobnih scenskih umetnosti: Animirane forme, ki ga organizirata Zavod Maska in Lutkovno gledališče Ljubljana. Mentor delavnice je Rok Vevar.