Zdi se, da se predstava le blago nasloni na mit, medtem ko vztraja na fragmentaciji naracije, ki jo podčrta z nekaterimi razmerji: narava-kultura ali bolje, človek-žival, hkrati pa preigrava odnos animatorjevo telo-marioneta. Tukaj se telo animatorja več ne skriva v ozadju, marveč aktivno vstopa v ples z marioneto, jo bodisi animira bodisi ona animira njega. Gibanje dveh teles riše izčiščen prostor in njegova razmerja, s svojimi koreografiranimi gibi pa šele vzpostavlja naše estetsko dojemanje tega prostora. Tako se na določeni točki v predstavi razmerje med animirano figuro jelena, napolnjeno s temnorjavo zemljo, in animatorko Carine Gualdaroni, ki uprizarja pobesnele volkove, izriše v boj, zemlja, ki jo pri tem izčrpani telesi puščata za sabo, pa izrisuje sled krvi ranjenega jelenovega telesa.
Postopek boja se ponovi, ko izčiščena marioneta jelena, ki jo je za predstavo oblikoval Paulo Duarte, za sabo vleče telo jelena, tako se boj izteče po analogiji "človek človeku volk" v "človek človeku jelen". Lahko pa bi šli onkraj moralističnih sodb in bi v cikličnih preobrazbah "človek-žival-človek" ali obratno, "žival-človek-žival", videli nekakšno postajanje, preobražanje, drsenje in transgresijo razmerja narava-kultura. To podčrta prav precizna izbira materialov, pa tudi človek je pod črto "le" skupek materialov, materija.
Če je ena od dimenzij, ki režiserja Renauda Herbina, skupaj z umetniškima sodelavcema Juliko Mayer in Christophom Le Blayem, globoko zavežejo, prav prostor, je to zagotovo na drugi strani tudi čas. Predstava nam v strukturiranih časovnih intervalih odmerja čas zrenja, pa tudi perspektivo gledanja nekakšnih živih slik (tableau vivant), ki od gledalca skoraj didaktično zahtevajo disciplinirano in zbrano "delo" oziroma "gledanje kot delo", pri tem pa pogled približajo tistemu znotraj likovne ali vizualne umetnosti, četudi ga od njega odmaknejo prav v načinu odmerjanja časa. Tako režiser z minimalističnimi kretnjami in počasnimi premiki po odru razpira prisotnost časa, vanj zareže, da bi nam ga lahko dal na pogled, predstavo ali dogajanje pa preoblikuje v podobo ali objekt, kjer sledimo transformacijam telesa v sliko.
Zagotovo v tako vizualni predstavi ne moremo mimo luči, ki jih je oblikoval Fabien Bossard. Te se na nekakšnem Malevičevem črnem kvadratu, ki je v izpraznjeni scenografiji sploh eden redkih elementov, igrajo z igro svetloba-senca, morda pa s tem sežejo tudi po razmerju telesa in tehnologije telesa. Animatoričino telo, telo plesalke, ki je že vedno vpeto v odnos telo-forma, osvetli reflektor, ki na platno črnega kvadrata meče silhueto telesa, ga od njega oddaljuje in se mu spet približuje. Zdi se, da samo telo niha med enim in drugim, nihanje med fizičnim in tehnologiziranim telesom se izteče v začetek, v postajanje žival, postajanje človek. Animatoričino telo prekrije jelenova koža.
***
Kritiška besedila o predstavah 12. mednarodnega lutkovnega festivala Lutke 2014 nastajajo v okviru XII. seminarja sodobnih scenskih umetnosti: Animirane forme, ki ga organizirata Zavod Maska in Lutkovno gledališče Ljubljana. Mentor delavnice je Rok Vevar.