Pogovor z režiserjem predstave Alenom Jelenom.

Georges Feydeau se je rodil 8. decembra leta 1862. Po naključju se je istega dne rodil tudi režiser te uprizoritve (seveda veliko let kasneje ...), kar morda napoveduje neko »izbirno sorodnost« ... 

Feydeaujevo delo sem prvič režiral leta 2006, ko sem bil še študent režije na AGRFT pri profesorju Mlakarju. »Ne sprehajaj se vendar no čisto naga« sem na oder postavil v polprofesionalnem gledališču na Jesenicah. In to je bilo moje prvo konkretno režisersko srečanje s kraljem vodvila. Njegove igre pa sem bral že v času študija dramaturgije in se navduševal nad Feydeaujevo matematično natančnostjo in spretnostjo. To, da je Feydeau rojen na isti dan kot jaz, pa sem ugotovil zdaj, ob začetku tega študija v Trstu. Prav na svoj rojstni dan sem prebiral njegovo biografijo na internetu in videl, da naju povezuje 8. december. Žal pa sva si enaka le po rojstnem datumu (smeh) …

Se pravi, da se ne prepoznaš v uživaški naravi umetnika, ki je imel vedno rezervirano mizo pri Maximu?

Zagotovo se je Georges znal odlično zabavati, uživati v in zunaj Maxima. Kljub zabavi, uživaštvu pa je bil odličen opazovalec in pogumen mož. S peresom je znal še kako dobro pokazati na napake v tedanji družbi. Kritično ost, uperjeno v družbo in čas, je znal odlično zaviti v celofan komedije.

Primerjava z Molièrom bi bila nesmiselna, ne moremo pa mimo dejstva, da gre za najbolj slavna primera francoskega humorja v gledališču... Lahko govorimo morda o nekem francoskem komedijskem pečatu?

Zagotovo sta to dva vidna predstavnika t. i. francoske komedije. Vendar je bil Molière drugačen komediograf. Ustvarjala sta pod čisto drugačnimi pogoji; Molière je bil odvisen od kralja, Feydeau pa je pisal v času, ko je bilo v primerjavi z Molièrovimi časi vse dovoljeno. A oba sta bila deležna številnih kritik s strani klera, buržoazije, malomeščanov… Elite, ki se ni mogla sprijazniti s svojo podobo v njunih komedijah. Feydeau ni samo avtor, ki smeši in dreza v malomeščansko buržoazijo zgolj za zabavo. Njegove podobe sveta korespondirajo z današnjimi časi. Družbene anomalije so žal zelo podobne tistim na prelomu stoletja. Tudi danes dobiva kapitalizem grozljive podobe, tudi danes se elite obnašajo do ljudi dekadentno in povsem neodgovorno.

Feydeau ponuja igralcem in režiserjem živahen ritem matematično natančnega gledališkega mehanizma. Včasih je od igralcev zahteval, da vadijo ob glasbi, kar seveda narekuje jasno določen tempo.

Ritem je pri Feydeauju zelo pomemben. Vse do konca je menjajoč in hkrati se stopnjuje, nadgrajuje. Ko so igralci začeli na bralnih vajah prebirati besedilo, so vklopili notranjo, »ritmično uro« in besede so vrele iz njih v hitrem tempu. Kasneje lahko na odru vse zelo hitro zdrsne v neko hektičnost. Če vadiš ob glasbi, glasba narekuje tempo in ritmično pestrost. Pravilno izbran in ujet ritem pričara absurdna in komična stanja. Videl sem nekaj posnetkov uprizoritev Feydeauja in za moj okus so bile te uprizoritve hitre, frfotave in v stilu igranja Belle Époque. Zanimiva pa je tudi nedavna Frljićeva postavitev Feydeauja, kjer so igralci prignani do skrajne hitrosti v govorjenju, do nenaravno hitrega tempa igranja. 

Koliko je v tovrstni predstavi pomembna scenografija, ki prikriva in razkriva, kakšno vlogo imajo okna in vrata, na katera tudi sam avtor opozarja v didaskalijah, ker pripomorejo h komičnemu efektu? Feydeau je vedel, da gre komična situacija večkrat mimo besedila ...

Feydeau je v svojih komedijah sceni posvetil veliko prostora in ponudil konkretne rešitve. To je del njegove matematike, gledališkega stroja, konstrukta. Gledališče pa je imelo takrat tudi bolj ukoreninjene zakonitosti, kot jih ima danes. In manj so se kršila pravila. Pri postavitvi, kakršna je naša, smo upoštevali precej njegovih scenskih napotkov. Predvsem nismo pozabili na vrata, okna in nekaj scenskih elementov. Upoštevali smo jih do te mere, da lahko z matematično natančnostjo izpeljemo komične situacije.

Katere so ostale osnovne in »zelo priporočene« sestavine za učinkovitost situacijske komedije?

Potrebuješ dobre igralce, poleg njih še veliko vaj, natančen »promet« na odru, nekaj obrtniškega odrskega znanja in seveda odlično komedijo. 

Ne moremo mimo dejstva, da je vodvil smatran kot ležerni, manj angažiran in torej manj tehten gledališki žanr. Vzbujanje smeha pa je umetnost, ki ima svoja pravila in je od nekdaj eden od dveh, enakopravnih obrazov gledališke maske...

Komedija je sestavni del gledališča, je avtohtona zvrst in študiozno natančno jo je definiral že Aristotel. Komedija zahteva resno in predano ustvarjanje. Režirati ali igrati komedijo še zdaleč ni enostavno. Je zelo krvavo in zares. V času študija se zgodi, da postanejo stvari zapletene in za ustvarjalce tudi nič smešne, česar bi nihče ne pričakoval. Feydeau je pisal odlične komedije; da so tako natančno zgrajene, je znak njegovega velikega talenta. Najverjetneje pa je komedija v gledališču dobila slabšalni prizvok zaradi poplave polizdelkov, ki so naravnani zgolj komercialno. Vodvilu, ki je prežet z burlesko, farso, komedijo nravi, varietejem in še čem, se zagotovo prav zaradi stereotipov in nepoznavanja dela krivico. Res je, »vzbujanje smeha« je umetnost, ki ima svoja jasna pravila in ki zahteva od ustvarjalcev predanost ter iskrenost.
 
Leta 1911 je časnik Le Figaro objavil članek, v katerem je Robert de Flers napisal, da besedilo »Mais n'te promene donc pas toute nue!« združuje dva aspekta Feydeaujevega stila, to sta matematika komedije in opazovanje resničnega življenja. Tudi Feydeau je poudaril to voljo, ko je napisal, da se v življenju vsakdo lahko sooči z vodvilskimi situacijami, pri katerih lahko ohrani lastno osebnost. Iskanje likov v realnem življenju ga je privedlo celo do tega, da v tej igri omenja politike svojega časa.

Prav zaradi tega je Feydeau tudi danes tako aktualen. Odlično je predstavil like iz realnega življenja. Celo v didaskalijah so nekateri označeni z imenom in priimkom ter funkcijo. V igri nastopajo pokvarjeni, skorumpirani župan, nesposobni poslanec, družabni kronisti oz. novinar rumenega tiska, vsega naveličana politikova žena… Liki, ki so živeli leta 1911, živijo tudi sto let kasneje. Vsak dan jih gledamo na televiziji, beremo o njih v časopisju in čutimo posledice njihovega (ne)dela. Tudi mi smo med študijem veliko govorili o resničnih ljudeh, politikih, novinarjih in še kom ter iskali skupne imenovalce. Tudi koncept je zgrajen na tem, da so si med seboj v resnici zelo podobni, enaki ne glede na politično barvo. Žal so se spremenila le imena, nekateri obrazi … Feydeau je bil dober opazovalec in izredno dalekoviden.

Avtor v osnovi ne stremi po posredovanju podtekstov, a vendar v tem primeru imamo na eni strani povzpetnika, ki po spletu naključij doživi politični vzpon brez pravega strokovnega in intelektualnega zaledja, na drugi pa njegovo koketno ženo, ki ga uniči z družbeno neprimernim obnašanjem in s sprožanjem govoric o njunem privatnem življenju. Izhodišče se spontano ponuja dodatnemu branju ...

Pa vendar je veliko podteksta. In ta je zelo zgovoren. Ja, ni ga potrebno podčrtavati, na dan prihaja kar sam. In to je še ena dobra, pomembna dimenzija tega leta 1911 napisanega besedila. V enem liku prepoznaš najmanj deset politikov. Pa veliko nepotizma, povzpetništva, pohlepa … V enem Feydeaujevem novinarju najdeš morje paparacev, ki spremljajo politične elite, iz njih delajo zvezde in še bolj vsemogočne, pišejo družabne rumene kronike in nas poneumljajo. Na nekaj straneh ali v zabavni uri gledališke predstave Feydeau pove vse!

Kaj pa edina ženska?

Ona je lucidna in tudi zabavna. Svojemu možu večkrat jasno pove, kar bi mu povedali ljudje na cesti.

Je dobesedno »gola« Resnica ...

Ko politiki obleko slečejo… so nagi; goli pa so vseskozi in veliko prej. Feyeau se je igral tudi s to povezavo.

»Nikoli se ne smejem v gledališču, poredko v privatnem življenju. Izogibam se nepotrebnim pogovorom o praznih temah z brezbarvnimi osebami. Oni se zato maščujejo in mi očitajo snobistično vedenje.« Tako piše Feydeau o sebi in s tem potrjuje lajtmotiv o maski komika. Kakšno osebo zaznamo za tekstom?

Feydeau ni bil prazen ali površen človek! Bil je izredno luciden, najverjetneje tudi resen, kritičen opazovalec in oster zafrkant, in če kaj pove, napiše, je to zelo premišljeno. Poznam nekaj izvrstnih komikov, ki v vsakdanjem življenju niso tako zabavni, kot bi ljudje pričakovali. Feydeau bi se znašel tudi danes in nekatere stvari v življenju, med ljudmi, v družbi so po sto letih spet aktualne, so si zelo podobne …

Ingmar Bergman je izrazil željo, da bi v starih letih režiral komedijo Feydeauja, ker je za tovrstne uprizoritve potreben izkušen režiser, ki pozna vse skrivnosti svojega poklica. 

Dobro komedijo lahko narediš, če veliko premišljuješ, opazuješ in znaš. Izkušnje nikakor niso odveč. Ne govorim o sebi, jaz bom potreboval verjetno še veliko življenjskih in gledaliških preizpraševanj in preizkušenj, da bom lahko zrežiral »življenjsko« komedijo.

Na Slovensko stalno gledališče in Trst te vežejo spomini še iz časa študija. Režiraš pa prvič v našem gledališču in zato so občutki toliko večji.

S SSG sem res povezan še iz časa študija dramaturgije. V prvem letniku sem se odločil, da bom pri predmetu gledališke zgodovine študijsko opisal igralsko in ustvarjalno pot ene od igralk SSG, ki so pustile neizbrisen pečat v tem gledališču. In usoda je hotela, da je bila to Mira Sardoč. Najino znanstvo in prijateljstvo sega v leto 1991. Mira je bila moja učiteljica, moja druga mama, moj angel varuh. Spremljala me je ves čas študija, mi pomagala, me spodbujala… Njej sem hvaležen tudi zato, da sem danes gledališki in radijski režiser. In da počnem to, kar me v življenju izpolnjuje in veseli. Najini pogovori, najino prijateljstvo so bili nekaj najlepšega in zelo jo pogrešam. Nanjo me živo spominjajo tudi ljudje v gledališču – Lali, Neda, Sonja, Silva… Zdaj, ko prvič delam v tržaškem gledališču, posvečam to moje skromno delo Miri Sardoč. Vem, da je ponosna name …