(članek, objavljen v časopisu Le Matin, 15. marca 1908)

Lažje je biti vodvilist, kot pa razlagati, zakaj to počneš. Kljub temu bom skušal podati neko pojasnilo v zvezi s tem. Najprej vam moram povedati, da sem prisiljen to storiti, kajti pri časopisu Le Matin so me prosili, naj napišem članek. Pisal naj bi o sebi. Skromnost na stran, priznati je treba, da je vedno zelo težko govoriti o sebi. Pri takem poklicu, kakršen je moj, pa si tako navajen na pasti in nevarnosti, da še samemu sebi ne zaupaš več.

Prišel sem zato, da bi se opravičil in takoj pobegnil, ampak čez nekaj časa sem se znašel zaprt v udobni – to je treba povedati – in primerno osvetljeni pisarni in skozi zaprta vrata sem zaslišal vpijoč glas: »Spustil vas bom ven šele potem, ko mi boste izročili obljubljene strani …« Prepoznal sem glas človeka, neizprosnega tirana, ki se je takole izražal, obenem pa sem moral samemu sebi priznati, da sem tiste strani o svoji umetniški vokaciji dejansko obljubil.

Malodane vodvilski prizor. Odlično. Zato se vdano lotevam svoje naloge, predvsem ker že trepetam v pričakovanju, kdaj bom spet svoboden. Oh, svoboda! ... Skratka …

***
Kako sem postal vodvilist? Preprosto. Iz lenobe, to je vse. Kako! Ste presenečeni? Ali ne veste, da je lenoba čudežna in plodna mati vsakega dela? Čudežna zato, ker je oče povsem neznan.

Bil sem še majhen otrok, star sem bil šest, sedem let. Ne spominjam se. Nekega večera so me peljali v gledališče. Katero komedijo so uprizarjali? Pozabil sem. Toda domov sem se vrnil ves navdušen. Zadelo me je. Zlo se me je kar polastilo. Naslednjega dne, potem ko sem prebedel noč, sem vstal ob zori in se takoj lotil pisanja. Moj oče me je našel pri delu. Jezik mi je molel iz ust, roka se mi je tresla, gladil sem si od nespečnosti skuštrane lase in preprosto pisal svojo komedijo.
»Kaj počneš?« je vprašal.
»Pišem gledališko komedijo,« sem odločno odvrnil.
Čez nekaj ur je prišla pome učiteljica, ki je bila zadolžena za to, da mi v glavo vtepe osnove vseh obstoječih znanosti (prelepa gospodična, ampak grozno dolgočasna!), in mi rekla:
»Greva gor, gospod Georges, čas je že.«
Moj oče pa ji je z nizkim glasom povedal:
»Pustite Georgesa pri miru, davi je že delal. Napisal je komedijo. Pustite ga pri miru.«
Takoj sem doumel, da bo to moja rešitev, moja rešilna bilka. Od tistega blagoslovljenega dne dalje sem se vsakič, ko sem pozabil napisati domačo nalogo ali se učiti, kar se je – verjemite mi – pogosto dogajalo, nemudoma spravil na svoj zvezek dram. In učiteljica me je osuplo pustila pri miru. Premalo poznamo potenciale dramaturgije. Tako sem začel svojo vodvilsko kariero. In potem kar nadaljeval.

V kolegiju v Sant-Louisu sem pisal junaške in razgibane dialoge, ker pa mi jih je paznik izmikal izpod prstov takoj, ko sem jih napisal, in ker se vsebin tistih šolskih mojstrovin sploh ne spominjam, se ne bom spuščal v podrobnosti. Od takrat me je prevzela strastna gledališka vročica. Avtor? Igralec? Zame ni bilo večje razlike. Spominjam se, da sem skupaj s sošolcem Féraudyjem – sicer je bil on že v višjem, jaz pa v nižjem razredu – uprizoril oziroma poskusil uprizoriti predstavo v dvorani, ki smo jo najeli blizu rue Boissy-d’Anglas. Uprizorili naj bi Le Gendre de Monsieur Poirier (Zet gospoda Poirierja dramaturgov Augierja in Sandeauja, op. prev.). Iz različnih razlogov je uprizoritev odpadla, a namen je bil dober.

Čez nekaj let, ko sem služboval v 74. linijskem polku, sem napisal, oprostite mi to neskromnost, svojo prvo veliko komedijo Krojač za dame. V glavnih vlogah sta igrala Saint-Germain in Galipaux. Komedija je požela velik uspeh. Kakšna radost! Koliko upanja! Žal so se stvari zasukale drugače, kot sem dobrohotno mislil sam. Moral sem se premisliti. Spoznal sem tesnobo polovičnih uspehov. Takrat sem že razvil svojo filozofijo, da seveda ne govorimo o izkušnjah. Tako sem si premislil, vendar nisem obupal. Nasprotno, poskušal sem najti vzroke. In jih tudi našel, saj sem trdoglav. S trdovratnostjo in lenobo vedno nekaj dosežeš.

Spomnim se, da sem po predstavi Krojač za dame srečal Julesa Prévela, ki mi je s tonom glasu, ki ga ne bom nikdar pozabil, rekel: »Nocoj so razglasili vaš uspeh, zanj boste morali pa drago plačati.«
Še nihče mi ni namenil modrejših in resničnejših besed. Medtem sem odkril, da so bili vodvili ves čas konstruirani na zastarelih zgodbah, v katerih so nastopali konvencionalni, smešni in nerealni liki, skratka prave lutke. Takrat sem pomislil, da se vsi v življenju prej ali slej spopademo z vodvilskimi situacijami, ne da bi pri tem izgubili svoje prave osebnosti. Le kaj drugega bi še potreboval? V realnem življenju sem začel iskati svoje like, avtentične junake, in jih poskušal po klasičnem komedijskem uvodu spraviti v smešne situacije, ne da bi pri tem spreminjal njihov značaj.

Najtežje je bilo za mano, moral sem le še napisati komedije, kar je za spretnega vodvilista, kot dobro veste, otročje lahko. Ali sem dosegel svoj cilj? Če bi podvomil v to, bi bil povsem nehvaležen svojemu občinstvu, ki me je nagradilo s tolikimi aplavzi in včasih celo bruhnilo v smeh, saj je bil moj namen ravno ta, da bi se zabavali in se čim bolj smejali. Toda predvsem pisma, ki so prispela od vsepovsod, so dokaz, da sem dejansko dosegel tako želeno slavo. Koliko sem jih prejel! Recimo eno. Nekega dne mi je nek gospod, ki se je podpisoval kot J. B., pisal iz Bordeauxa in me naslovil z »dragi mojster«, pri tem pa opeval moj dober okus, mojo občutljivost in moj neizmeren talent. To so bile njegove besede. S pismom mi je poslal tudi rokopis, prestižno hudomušno komedijo, kot jo je sam opisal, in me vljudno prosil za mnenje ter mi predlagal sodelovanje.

Komedija je presegala dopustno mejo neumnosti. Ponovno sem jo poslal njenemu avtorju in jo pospremil s svojim opravičilom. No, čez slab teden dni sem od svojega bordeaujskega sogovornika prejel besno pismo. Zmerjal me je s podležem in svoj dopis zaključil z naslednjimi nadvse vljudnimi besedami:
»Za konec pa vas pošljem v p…!«
Na te sem mirno odgovoril:
»Zdaj niste več moj oboževalec, dragi gospod, ker sem vašo komedijo prebral do konca.«
Tako se je končalo, a tudi to je slava.

Iz gledališkega lista uprizoritve