Po uspešni uprizoritvi številnih vodvilov, kot so Nadloga (1894), Bumbar (1896) in Dama iz Maxima (1899), se je Georges Feydeau leta 1911 odločil, da bo prijatelju in gledališkemu ravnatelju Lucienu Richemondu podaril igro Ne sprehajaj se no vendar čisto naga!, ki jo je hranil v predalu že nekaj mesecev, ker si je ni upal nikomur ponuditi. Richemond je natančno prebral scenarij in se domislil, da ga bo uprizoril kot sklepno dejanje triptiha skupaj z delom Dober spanec Alfreda Athisa ter Odličen sporazum Tristana Bernarda in Michela Cordaya. Med generalko je ravnatelj z velikim obžalovanjem ugotovil, da so bile tri enodejanke predolge za eno samo predstavo. Zato je Feydeauja prosil, naj nekoliko skrajša svojo igro, saj sta avtorja drugih dveh del že pristala na to. Pogovor med Richemondom in Feydeaujem je potekal takole:

Feydeau: »Za koliko minut jo je treba skrajšati?«
Richemond: »Deset.«
Feydeau: »To je koliko strani?«
Richemond: »Dvajset.«
Feydeau: »Dobro, potem naj se igra začne kar na enaindvajseti strani!«

Tako ravnanje ni bilo nič neobičajnega za Georgesa Feydeauja, njegova neprizanesljivost pa ni izhajala iz prepričanja, da je eden največjih francoskih komediografov, marveč iz globokega matematično natančnega zavedanja, s katerim je konstruiral svoja dela. Če bi premaknili samo en kozarec od desne proti levi, bi morali na novo predelati dvajset ali več strani scenarija in tako tvegati, da se spridi končni rezultat.

Igro so nazadnje uprizorili v celoti, po dvorani pa se je razlegel tako bučen smeh, da publika še zdaleč ni opazila, da je iz gledališča odšla šele ob enih ponoči. Gledališki kritik Gaston de Pawloski je v njej prepoznal grenkosladki humor, značilen za nekatera Molièrjeva dela, in je na koncu predstave dejal, da »[…] Feydeau, kot vsi veliki pisci komedij, svoje življenjske bridkosti spreminja v smeh za javnost«. Ponovitve so trajale šestdeset večerov zapored in pritegnile tudi pozornost takih, ki se sicer niso navduševali nad gledališčem, a so bili pripravljeni na marsikaj, da bi videli igralko Amande Cassive v komaj spodobnih oblačilih.

Ne sprehajaj se no vendar čisto naga! sodi v ciklus petih zakonskih fars, ki jih je avtor ironično zbral pod skupnim naslovom Od poroke do ločitve. Ciklus sestavljajo še enodejanke Pokojna gospejina mama, Klistirajmo Srčka!, Léonie bo rodila predčasno in Hortense je rekla: »Briga me!«, ki jih je Feydeau napisal med letoma 1908 in 1916, ko se je dokončno ločil od žene Marianne Carolus-Duran in se preselil v Hotel Terminus.

Za razliko od prejšnjih del, v katerih so nastopali večinoma zaplankani malomeščani ali dobrodušne kokete, ki so se trudili prikrivati prevare, ki jih dejansko ni nikdar bilo, in tako sprožili val verižnih zapletov, se zakonske farse v celoti osredotočajo na odnos med moškim in žensko. Grožnje v tem primeru ne predstavlja več sum o domnevni nezvestobi, marveč vsiljeno sobivanje med možem in ženo, ki nista zmožna komunicirati in ki s svojim ravnanjem škodita telesnemu in umskemu zdravju vseh, ki ju obdajajo. Vseh pet ženskih likov, ki nastopajo v teh igrah, začne kazati očitne znake histerije – zelo pogosta bolezen v začetku 20. stoletja –, zaradi katere splavajo vsi ambiciozni moževi načrti po vodi.

Osrednji ženski lik v igri Ne sprehajaj se no vendar čisto naga!, Clarisse, je mlada ženska z izrazitim ekshibicionističnim nagonom. Njen mož, poslanec Ventroux, jo že dolgo prepričuje, naj se ne sprehaja po hiši napol gola, ona pa se sploh ne zmeni za njegove besede, kot da se ne bi zavedala učinka poželenja, ki ga njen videz vzbuja pri moških. Ko v njuno stanovanje pride politik Bocheperdaix, da bi se z Ventrouxom pogovoril o pomembni zadevi, postane situacija naravnost groteskna. Potem, ko jo je osa pičila v zadnjico, skuša Clarisse na vse načine prepričati moža, naj ji izsesa strup iz rane, ker pa se on temu upira, prosi za pomoč Bocheperdaixa. V začarani krog prepletenih dvoumnosti in nesporazumov se vpletejo še drugi neobičajni liki: hišni pomočnik, novinar časopisa Le Figaro in voajeristični sosed.

Španski kritik Ignacio Ramos Gay je zapisal: »Clarisse s svojo naivnostjo, ignoranco in hudomušnostjo krši pravila, ki določajo človekov družbeni položaj in ustvarja neke vrste jezikovno-gestikulacijsko anarhijo, zaradi katere gresta moževa malomeščanska spodobnost in veličastnost rakom žvižgat.«

Skupaj z drugimi ženskim liki, kot so Môme Crevette v delu Dama iz Maxima, Lucette Gautier v delu Nadloga in Amelija v delu Poskrbi za Amelijo, lahko upravičeno trdimo, da je Clarisse eden najbolj uspelih likov tega velikega francoskega komediografa. Zaradi Feydeaujeve izjemne sposobnosti opazovanja stvarnosti določenega obdobja in njenega zvestega uprizarjanja je besedilo še kako aktualno. Le redkim avtorjem je uspelo na odru prikazati prednosti in šibkosti družbe, ki daje glavni poudarek zunanjemu videzu in je pripravljena žrtvovati marsikaj v imenu nekakšnega domnevnega družbenega dostojanstva.

Igra Ne sprehajaj se no vendar čisto naga! pa je zaslovela tudi po nekem politično nekorektnem dialogu, s katerim je avtor poudaril ozkoglednost francoske politične elite:

- Po tistem mojem govoru o poljedelskem vprašanju so mi prišli pri priči ponujat ... ministrstvo za ... mornarico.
- Minister za mornarico! Saj ne znaš niti plavati!
- Kakšen dokaz pa je to, kaj? A je treba, da znaš nekaj početi, če hočeš upravljati državne zadeve?

Feydeau, ki se je s cenzuro srečal samo enkrat zaradi preveč pikantnih prizorov med dvema ljubimcema v komediji Dirkališče iz leta 1909, je izjavil, da ni želel nikogar žaliti in da je bila njegova edina skrb ta, da bi vzbudil smeh pri občinstvu. Cenzorji so sprejeli njegovo opravičilo, vendar so mu naročili, naj izjavo »Kakšen dokaz pa je to, kaj? A je treba, da znaš nekaj početi, če hočeš upravljati državne zadeve?« zamenja z naslednjim stavkom: »Kakšen dokaz pa je to, kaj? A je treba znati plavati, če hočeš upravljati državne zadeve?« Avtor je prostodušno sprejel predlog, kajti vedel je, da bo publika tako ali tako prepoznala odrezavost odgovora, in se ni več ukvarjal s tem.

***
Annamaria Martinolli
Rodila se je v Trstu leta 1978. Diplomirala je iz književnega in tehnično-znanstvenega prevajanja na Visoki šoli modernih jezikov za prevajalce in tolmače v Trstu in začela sodelovati z založbo Editoria & Spettacolo, pri kateri je izdala publikacijo z naslovom Il teatro comico di Georges Feydeau volumi I e II (Komedije Georgesa Feydeauja I in II del). Je samostojna prevajalka iz francoščine, španščine in angleščine, poleg tega sodeluje s spletnim glasilom Fucine Mute, v katerem objavlja eseje in kritike razstav ter gledaliških predstav. Od leta 2011 vodi blog, ki je v celoti posvečen Georgesu Feydeauju: http://annamariamartinolli.wordpress.com.

Iz gledališkega lista uprizoritve