Kot je na današnji novinarski konferenci povedala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, je prizorišče igre, ki jo je Tena Štivičić napisala že leta 2007, mednarodno letališče v času, ko se tam promet zaradi snežnega meteža popolnoma ustavi. Ta dramsko zapeljiva situacija omogoči vpogled v različne fragmente iz življenj čakajočih, od skrajno bizarnih do tragičnih.

V času nastanka je igra po njenih besedah govorila o fluidnosti, izmuzljivosti aktualnega trenutka in o razkoraku med lahkotnostjo hitrih gibanj, ki jih omogočajo novi transporti, in skoraj absurdno nepreklicnostjo zastoja, ki potegne za seboj čakanje. A do danes so se razmere v našem svetu akutno spremenile in prav temu se posveča interpretacija igralcev pod vodstvom Nina Rajić Kranjac.

Predstava se po njenih besedah množico intimističnih fragmentov, ki sestavljajo izvirno besedilo, odloči organsko razširiti v nekoliko bolj splošno, predvsem pa širšo podobo sveta. Letališče s tem ostane po eni strani letališče, po drugi pa preraste v metaforo, "ki je žal edina, ki nam je na dandanašnjem parketu še ostala".

Dramaturginja Petra Pogorevc je spomnila, da je bilo leto 2007 še čas optimizma pred nastopom velike gospodarske krize in začetkom vojne v Siriji, preden so meje obdali z žico in so se marsikje po Evropi začeli dvigovati zidovi ter je prišlo do porasta nestrpnosti. To lahkotnost, ki je vpisana v besedilo, očaranost nad potovanjem, ki ga omogočata plačana letalska vozovnica in veljaven potni list, so želeli ohraniti.

Hkrati pa so se želeli zavedati vseh tistih, ki danes ravno tako potujejo, se soočajo z zastoji, a nimajo v rokah ne vozovnic ne potnega lista. "Želeli smo razmisliti in apelirati, da je čas, da se zvemo, da se to ne dogajata tako daleč od nas in da morda prepogosto odmislimo to realnost," je povedala.

Po besedah Nine Rajić Kranjac so kresnice "metafora nečesa, kar se v tekstu ne zgodi, oziroma se zgodi v smisli, da kresničkin zadek zasveti na kresno noč za tri minute in potem ne sveti nikoli več, v tem smislu je kresnički zadek usoda vseh teh ljudi". Zelo prisotna je po njenih besedah tudi tema smrti "v smislu vojn, ki divjajo po svetu, medtem ko drugi sedimo po letališčih, v smislu, da smo vsi minljivi", predvsem pa tema odgovornosti posameznika v svetu, "kajti osebe v igri to odgovornost evidentno zanikajo".

Predstava se po njenih besedah dotika tudi občutljivosti za sočloveka in sposobnosti, da ga slišimo. "To je bilo v igri s temi banalnimi dialogi aktualno leta 2007 in je tudi danes," je poudarila.

Povedala je še, da je v primerjavi z današnjim časom igra zelo mila, da skicira trenutke, ki jih lahko doživimo danes. Avtorica je leta 2007 dobro začutila, da se nekam premikamo, da začenjamo toniti, ni pa si ni mislila, kam bomo prišli, je dodala.

Po besedah lektorice Maje Cerar je govorna podoba uprizoritve pisana, v njej so zastopane skoraj vse socialne zvrsti slovenskega jezika, poleg tega pa še angleščina in francoščina.

Prevod podpisuje prevajalka Alenka Klabus Vesel, scenografka je Urša Vidic, kostumograf Andrej Vrhovnik, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik, oblikovalec zvoka Sašo Dragaš.

Nastopajo Jožica Avbelj k.g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k.g., Brane Grubar k.g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar in Jurij Drevenšek k.g.

Tena Štivičič je Kresnice napisala po naročilu zagrebškega gledališča ZKM, kjer jih je prvi režiraj Janusz Kica.