Rocc, ki je prispeval tudi scensko podobo, je Fidelia uprizoril v izvirnem nemškem jeziku, a brez govorjenega besedila, ki ga vsebuje libreto. Govorjene dele je izpustil, ker se mu dramaturško in situacijsko niso zdeli odločilni. Namesto tega je uporabil citate iz Beethovnovih pisem "nesmrtno ljubljeni", v katerih svojo ljubezen naslavlja kot angela. Pri uprizoritvi je izhajal iz opere in njene protagonistke Leonore, v kateri prepoznava ideal nesmrtne ljubezni.

Glasbeni vodja in dirigent predstave je Jaroslav Kyzlink, dramaturginja je bila Tatjana Ažman, kostumografinja Belinda Radulović, koreograf Gregor Luštek. Uprizoritev spremljajo tudi videoprojekcije, delo grafičnega oblikovalca in animatorja Piotra Maruszaka iz Varšave.

Beethoven, cenjen po instrumentalni glasbi, je v svojem opusu zapustil več opernih načrtov, a je dokončal le enega. Fideliu se je posvečal veliko časa, ob krstni uprizoritvi leta 1805 na Dunaju pa ni bil dobro sprejet, zato ga je revidiral in vsebino iz treh združil v dve dejanji. V končni različici, v kateri ga uprizarjajo še danes, je bil izveden leta 1814.

Danes Fidelio velja za eno največjih mojstrovin svetovne operne literature. "Beethovnova herojska pesnitev o svobodi vsakega posameznika v družbi, pogumu in ljubezenski zvestobi je tudi po 200 letih prepletena z nadvse aktualno tematiko in s humanističnimi vprašanji," so zapisali v ljubljanski Operi.