Letošnje, počasi že kar tradicionalno poletno branje, h kateremu vas, spoštovani obiskovalci spletnega portala SiGledal, iskreno vabimo, uvajamo z besedami uveljavljene slovenske dramatičarke, ki je prejela že tri Grumove nagrade, večkrat pa so bile nagrajene tudi uprizoritve njenih dram.
Zahvaljujemo se vsem dramskim piscem, ki so se odločili za poletno izpostavitev svojih dram na portalu SiGledal in so k svojim dramskim tekstom dodali tudi nekaj uvodnih besed. Bralcem portala želimo prijetno branje.
Mojca Balažic: Mavrična hudonoga (PDF/489 Kb)
Zgodba, ki je namenjena našim malčkom, govori o stonogi, ki ni zadovoljna s svojim življenjem. Ne dišijo ji več žužki in deževniki in ritje po zemlji, zato od jeze dviguje vseh petdeset nog na eni strani svojega telesa in brca cvetlice, ki so lepše od nje. Ker se venomer huduje, jo začnejo klicati Hudonoga. Trdno je prepričana, da se deževnikov ne dotakne več, zato kmalu zaradi stalnega kruljenja v želodcu zamenja svoje prehranjevalne navade z novimi – hranjenje z zelenjem in barvnimi cvetovi, ki pa so ji fuj in fej, ampak se ne da, saj nekaj pa ja mora jesti. Nekega dne Hudonoga prvič v življenju zagleda mavrico. Česa tako lepega ni videla še nikoli, zato se odloči, da bo tudi sama nekoč postala mavrica. Vse travniške cvetlice se ji posmehujejo, ampak Hudonoga je trdno prepričana, da se ji bo želja uresničila, za to pa bo naredila vse, kar je v njeni moči.
Nekega dne ugotovi, da se ji je vzdolž njenega črnega telesa naredila črta zelene barve …
Franjo Frančič: Vice 3 (PDF/300 Kb)
(bralna uprizoritev Vice, Mala Drama, november 2014)
V četrtek zvečer sva v ljubljanski Mali drami z ženo Greto v sedmi vrsti, parter desno, zasedla tretji in četrti sedež in se znašla pred improviziranim pokopališčem. Med bolj ali manj urejenimi grobovi sta se v duhu Charlieja Chaplina premikala dva črno oblečena grobarja ter s težkima lopatama urejala grobove. Gomile, sestavljene iz lahke bele lepenke, ki naj bi predstavljala težko zemljo poslednjega prebivališča. Ko so luči v parterju ugasnile in reflektorji navidezno posvečeni prostor osvetlili, se je prikazala gostobesedna komentatorka in nas radovedne gledalce, poslušalce vpeljala v tragikomedijantsko dogajanje, prepojeno s črnim humorjem. Med drugim smo bili živa priča pogrebu vplivnega pomembneža s številnimi pogrebci, oguljenimi in vzhičenimi nagovori; nato preprostemu očetu, pospremljenemu z divjimi kriki njegove hčerke, dočim je bilo beračevo zadnje slovo brez pogrebcev, nagovorov, sveč in vencev. Lumpenproletarec se je v obljubljeni šentflorjanski deželi brez kulture in etike znašel na cesti in kot klošar sklenil svoje življenje na britofu. V majhni krsti iz valovite lepenke. Ob odprtem grobu sta stala samo grobarja in v maniri črnega humorja besedičila, preklinjala sistem, politike, tajkune ter si žejo tešila z globokimi požirki alkohola. Politično in socialno angažirana komentatorka nas je nato popeljala v intimen ljubezenski triangel, prepojen z bridkimi obtožbami ob gomili pokojnika, ki je prerano zapustil priletno ženo in mlado ljubimko, ki mu je rodila nezakonsko dete. Vdovi sta prihajali na grob z veliko mero ljubosumnosti, hudobije, tekmovali s cvetjem, svečami in obtožbami ter grdimi vzdevki. Tudi mrtvemu pod grudo nista prizanesli z žaljivimi izrazi, kar sta omilili s priliznjenimi prošnjami v želji, da jima pokojnik v vicah rezervira ugodno mesto. V ta bogoskrunski delirij pa se je ob močnem blisku in gromu zapovedovalno vmešal vsemogočni angel in na željo rivalk obudil mrtvega. V siju svetlobe ga je roteče vprašal, h kateri vdovi se želi vrniti. Nekaj časa je iz jame vstali mož okleval in nato odločno zavrnil ponudbo, češ da se raje vrne v grob oziroma vice, v preddverje pekla in nebes. In to zaradi ljubega miru, tišine, nemotenega reševanja križank.
Predstava se je odvijala burno, v duhu parodije, groteske ter nas gledalce provocirala, spravljala v zadrego in končno v pritajen smeh ter glasno čustvovanje. V času gledališke burke se je v glavah publike odvijala primerjava realnega življenja z odrsko fikcijo in morda pojavila tudi kakšna moralna krivda.
V imenitni režiji predstave sta odmevala polpretekli socialistični in sedanji tranzicijski čas, čas izkoriščevalskega kapitalizma, socialne stiske, brezizhodnosti, duhovne stagnacije.
Avtor radoživega scenarija, pisatelj Franjo Frančič, nam je v obliki bralne uprizoritve predstavil imenitno angažirano humorno zgodbo sodobnega realnega sveta, dodal primesi fantastike, kar so odlično izvedli izkušeni igralci, glumači, brez skrajnega gibanja in potenciranih grimas. V odnosu z majhnim prizoriščem je bila scenografija z različnimi eksponati skromna, banalna, vendar skladna z gledališko parodijo. Banalni pozemeljski svet, ki se je odvijal na odru, je nekajkrat zadela močna svetloba z bliskanjem in grmenjem, kar naj bi v simbolnem smislu pomenilo streznitev etično-moralno bolne družbe in razsvetlitev pameti njenega nemočnega posameznika. (Stane Jagodič, Don Kihot iz Dravelj)
Vesna Hauschild: Horion (PDF/180 Kb)
KDO JE VAŠ OTROK?
Horion Vesne Hauschild je bil kot kratka drama v angleškem jeziku premierno uprizorjen avgusta 2013 v Tristan Bates Theatre v Londonu (festival Camden fringe). Dramatičarka ga je nato v sodelovanju z režiserko Kajo Tokuhisa razširila v celovečerni dramski tekst in prevedla v slovenski jezik. Krstno slovensko uprizoritev je doživel v zimski sezoni 2014/2015 v gledališču Glej v Ljubljani. Igralci Ajda Smrekar, Barbara Ribnikar in Jure Kopušar, režiserka, avtorica in producentka so delali po načinu devising tehnike, ki zajema različne improvizacije ter skupinsko raziskovanje tem v drami z namenom skupinskega oblikovanja končne podobe teksta in predstave. Tekst, objavljen tukaj, je zadnja verzija, ki smo jo uporabili za predstavo in zato vključuje tudi nekatere mizanscenske odločitve.
Vabljeni na ogled napovednika predstave s klikom na povezavi:
Horion je provokativna drama, ki preko komičnega realizma in sočnega, izbrušenega dialoga prikazuje izzive mladega para, Mistral in Marka. Tekst na eni strani razgrinja problematike starševstva, karierizacije in samouresničitve ter deromantizira pogled na nosečnost, na drugi strani pa preko mističnega elementa v podobi stare in izkušene Duše vabi k razmisleku o obstoju večne, brezpogojne ljubezni in razpira vprašanje, ali je vsako novo rojstvo res zgolj naključje.
Andreja Kladnik: Izgubljeni Lukec (PDF/381 Kb)
Deček Lukec je povsem navdušen nad dinozavri, predvsem nad največjim po imenu Rudi. O dinozavrih ve za svojo starost kar veliko, manj pa o dejanskih nevarnostih, ki jim je izpostavljen v gozdu, kjer se izgubi, iščoč Rudija.
Sova, Lisica, Medo in Veverica mu skušajo pomagati, a ker se spušča noč, mora Lukec v gozdu prespati. Ne more se odločiti, kje bo njegovo prenočišče, zato živali poskrbijo zanj tako, da ga do jutra grejejo s svojimi telesi.
Mirel Knez: Obala ali Ves svet je plaža (PDF/934 Kb)
Igralci, režiserji, umetniški vodje, tajnice, čistilke, inšpicienti; vsi vplivajo na vzdušje v gledališču in ga soustvarjajo, igralci pa ga skoraj vsak večer predajajo publiki.
Kakšen je odnos med igralci in publiko in obratno; kakšen je odnos publike do igralcev po predstavi?
Kakšni so odnosi med sodelavci za odrom?
Ali sploh obstaja nekaj, kar se imenuje "etika gledališča"?
Romantična tragikomedija Obala ali Ves svet je plaža (avtorice Mirel Knez) pravzaprav zelo resno portretira krhke odnose, ki se ne postavijo na noge, dokler igralci ne nehajo za odrom igrati nečesa, kar niso.
Andrej Kokot: Napačni človek (PDF/1204 Kb)
»Ni pravih odgovorov. So le prava vprašanja.«
S temi besedami je policijski kriminalist sklenil kratko, a viharno preiskavo umora, ki se je nekega deževnega petkovega večera zgodil na posestvu lokalnega bogataša Jone Horvata nekje v bližini Škofje Loke. V času preiskave nas zgodba vodi skozi navidezna in resnična razmerja med udeleženci te skoraj naključne večerne zabave. Žrtev je Biba, žena Jone Horvata. Kriminalist Pavle Kočevar s svojim pomočnikom Faležem v manj kot uri pride na prizorišče, kjer pa že na začetku ni jasno, ali gre za naključnega »zunanjega« morilca ali pa je kdo od udeležencev neposredno vpleten v dejanje. V prihodnjih nekaj dneh skladno s kriminalistično doktrino neusmiljeno odstirata odnose med udeleženci zabave. Kočevar do zadnjega tava v gozdu iz trenutka v trenutek menjajočih se podatkov in vmes enkrat reče, da ima občutek, da preiskava vodi njega, ne on nje.
Nuša Komplet: Matic in milni mehurčki (PDF/96 Kb)
Sanjski svet, kamor Matic leti z milnimi mehurčki, postaja vedno bolj pisan, mavričen, nepredvidljiv ... To je svet, v katerem je klovn najbolj resničen in kača vselej v pravem trenutku na pravem mestu.
Nuša Komplet: Zgodbe s knjižne police (PDF/100 Kb)
Dolge noči v knjižnici – čas za knjižno klepetalnico, zabavo ali terapevtsko obravnavo? Kartonka, Otroški leksikon, Knjiga ljudskih pesmi (po duši pa raperka), Kiči, Nova knjiga, Cedejka, Berbersko-mongolski slovar in drugi knjižni heroji razpletajo svoje usode v Lucijini knjižnici.
Mitja Lovše: Človek, ki je prodal svet ( PDF/50 Kb)
Živimo v letu 1939, le da ne vemo, kdo je Hitler. Tako je trenutno globalno stanje. Vidimo vse več sovraštva, razklanosti, jeze, nazadnjaštva in ostalih negativnih emocij, a nihče ni pripravljen za to nič narediti. Dosti ljudi se vrže v brezbrižnost, mnogi se pa umaknejo v apatijo, tretji pa v distanco do vsega. Kdo bi ob vsem tem dejal, da bi res rabili figuro, proti kateri bi se združili, nakar bi bil svet spet znosen. Toda ta oseba bi morala tudi poskrbeti za ogromno trpljenja, kajti le tako bi se vsi združili proti njej. Ta oseba bi bila Človek, ki je prodal svet oz. človek, ki je naredil nemogoče – združil razdeljeni svet.
Smo na zaslišanju po padcu enega takega človeka, Haverja Rickenbacha. Tam mora asistentka tožilca Hannah Robinson izvedeti čim več odgovorov od Haverja, da ga bodo lahko obsodili. On vidi v tem priložnost za rešitev in se začne igrati igro mačke z mišjo. Kaže, da bo celo zmagal, a ne ve, da ima asistentka v rokah asa, ki lahko spremeni celotno situacijo. Živimo v letu 1939 in ne vemo, kdo je Hitler. Zato smo si ga izmislili – on je Haver Rickenbach, on je Človek, ki je prodal svet, on je človek, ki ga naša vrsta žal rabi. Šele prek ljudi, kot smo on, smo sposobni spoznati, da smo lahko boljši, kot smo.
Miha Marek: Pigmalion (PDF/145 Kb)
Pigmalion je gledališka instalacija za luč, glas in podobe, ki se v vnaprej določenem vzorcu združujejo znotraj zaprtega prostora z obliko trikotne prizme. Glas opisuje žensko telo, onegibljeno v sedečem položaju kot skulptura. V opisu se sprehodi od nog navzgor čez trebuh, prsi in roke do glave – konča v lobanji. Celotni vzorec se ciklično ponavlja v neskončnost.
Katja Markič: Ptice selivke (PDF/152 Kb)
Ptice selivke so drama o praznini, s katero se sooča vsak posameznik. O praznini med ljudmi in v človeku. Vsakdo pa to praznino zapolnjuje na svoj način.
Trije liki; Irena, njen sosed Gregor in brat Bor, so soočeni v izpraznjenem stanovanju, iz katerega se bo izselila Irena. A fizična selitev povzroči tudi mentalno izpraznjenje, željo po (po)begu in izginotju ter povzročitvi in opazovanju samodestrukcije, ustvarjanju podlage za nove začetke. Kako se pogovarjati, ko si nimaš več česa povedati; kam pobegniti, ko že vnaprej veš, da tvoj cilj ne obstaja; bi bilo mogoče začeti od začetka, a hkrati ne izgubiti samega sebe? Trije liki se neprestano sprašujejo o smislu obstoja in neobstoja, večnosti in minljivosti ter banalnosti in pomenu človeških dejanj in občutij. Se smisel morda skriva prav v nenehnem iskanju …
Strokovna žirija 45. Tedna slovenske drame je v obrazložitvi Nagrade za mladega dramatika 2015 o Pticah selivkah zapisala:
»Ptice selivke so igra, v kateri trije antagonisti stišano in pridušeno dramatično spregovorijo o odnosih, o skoraj nomadski naravi človeka, ki se seli med svojimi spomini, med mislimi, od govora proti tišini in nazaj. Ne samo iz enega stanovanja v drugo, ne samo od človeka do človeka ali od strani do strani v knjigi, pri čemer so najbolj pomembna prazna mesta, naša življenja so projekcija. Drugi tako ne dosti več kot material za našo samoizgradnjo. Igra problematizira jezik, naravo memoarskega gradiva, njegovo preoblikovanje in samo branje. V tem je oborožena z avtorefleksijo, osveščena in se spogleduje s sodobno teorijo o neobstojnosti in fluidnosti naše identitete.«
Tamara Matevc: Ivan se vrača (Marty vse plača) (PDF/284 Kb)
Glavna protagonista zgodbe sta Ivan in Marty, ki se po naključju srečata v astralnem jašku. Izgnana sta namreč iz nebes nazaj v Šmentflorjan, saj sta zasačila pomembno nebeško birokratko pri prepovedanem dejanju oziroma s prsti v čežani. Da bi se ju glavna nebeška inšpektorica znebila, jima dodeli zahtevno nalogo in ju pošlje nazaj v življenje.
Ivan in Marty si ob prvem srečanju sicer nista prav nič všeč, toda hitro uvidita, da lahko, če združita moči, talente, izkušnje in znanja, drug drugemu pomagata v krajšem času doseči svoj cilj. Za Martyja to pomeni, da se bo lahko čim prej vrnil v nebesa k svoji Marjeti, Ivan pa sanjari o tem, da bi že končno namočil svoj revmatični križ v tople nebeške vrelce ...
Na začetku se besedilo žanrsko postavlja kot detektivka: detektiv in njegov pomočnik bosta lovila zlikovce in reševala zapleten primer. Na ravni drugih diskurzov pa v nadaljevanju uhaja v igro v igri in daljše monologe, v katerih se razkriva tragedija današnjega časa. Komični elementi se prepletajo z grobo refleksijo sveta.
Tamara Matevc: L'avenir (PDF/171 Kb)
Zgodila se je prometna nesreča, voznik mestnega avtobusa je povozil staro gospo. V šoku je stekel proč, vsej zadevi pa sta bila priča javna delavca, ki sta na krožišču urejala gredice in iskala način, da bi si podaljšala status, ki jima naslednji dan poteče. – Stara gospa, ki je umrla v nesreči, je bila nekdo. Imela je ime, ime ji je bilo Milena. Imela je psička, ki ga je, tik preden se je tistega dne odpravila v mesto, na vsak način skušala zapustiti svojemu sosedu. Imela je razlog za življenje, zelo dolgo ga je imela, vse dokler ni izvedela, da je tisti, ki ga je ljubila dolgih štirideset let, zdaj že na Žalah. Ljubila ga je, štirideset let je dolga doba, čeprav ga je srečala samo enkrat v življenju in čeprav ji je priznal, da ima družino in kredit za Tenerife ... In tudi sicer, kaj bi sploh rada od njega?! "Objem," je rekla, in on ji ga je dal, čeprav ni z njo jemal kreditov ... "En triminutni objem," je rekla, in on ji ga je dal in ona ga nikoli več ni pozabila in mu je celih štirideset let pletla rumene puloverje in jih skrbno spravljala v predal, ker nikoli ni veš, l'avenir ... – In potem je nekega dne srečala njegovo ženo, ki ji je povedala, da so ga včeraj pokopali. – In preprosto ni imelo več smisla. In je šla pod kolo.
Besedilo je grenko-sladka zgodba, duhovit prikaz nekega trenutka našega časa. Nesreča je tisti dogodek, ki zaznamuje vse štiri protagoniste. Izpostavljena je problematika vseh generacij: boj za obstanek, odvečnost človeka, ko sistem od njega nima več koristi, nenormalno hiter tempo današnjega sveta ... – Konflikti v dramskem besedilu niso neposredno izpostavljeni, ampak delujejo bolj posredno, na ravni posameznika, ki se je ujel pred zid SISTEMA, ki mu je praktično nemogoče slediti oz. če že, potem za ceno lastne človečnosti.
Tamara Matevc: Zaljubljeni v smrt (PDF/364 Kb)
Izhodišče za dramo Zaljubljeni v smrt je tragična zgodba Danice Tomažič in Stanka Vuka, tržaškega Romea in Julije, ter zgodba družine Tomažič, ki ima za zamejske Slovence skorajda mitske razsežnosti. – Po prihodu Stanka Vuka iz fašističnih zaporov leta 1944 so zakonca Vuk na njunem domu ustrelili trije neznanci. Umor je do danes ostal nepojasnjen, ve se samo, da so bili morilci Slovenci ... – Besedilo Zaljubljeni v smrt z razgaljanjem vpisa kolektivnih travm v intimno polje išče možnosti sprave v sedanjosti: ali je mogoče opustiti zamere preteklosti, premostiti daljave med nami in se zazreti v skupno prihodnost? – Vsekakor ne gre za ekskluzivno zamejsko temo, ampak se ta še kako tiče tudi matice same, v sveži predelavi (jesen 2014) besedila še s toliko večjim poudarkom …
Besedilo se odmika od klasično dramskega in realističnega in sledi sanjski logiki in fantastičnosti. Pogoste so medbesedilne povezave, aluzije, asociacije, postbrechtovska pisava, prestopi med bizarnostjo v liričnost in poetičnost pa spet nazaj …
Miha Mazzini: Varni (PDF/260 Kb)
Varni je grenka komedija o sodobnem zakonskem paru, katerega bivanje uravnava internet stvari – od pametnih telefonov preko pametnih avtov do pametnih hladilnikov. Med vso to pametjo se jima počasi meša in lotita se iskanja poti iz vedno bolj utesnjujočega življenja.
Na razpis EURODRAM 2015 je prispelo 348 dram in Varni so bili uvrščeni med prve tri v angleškem jeziku.
Tjaša Mislej: Zarja in Svit (PDF/368 Kb)
Besedilo Zarja in Svit je urbana pravljična igra za mlajše najstnike, ki govori o čudaški Zarji in njenih prvih izkušnjah s kompleksnejšimi medosebnimi odnosi. Pa naj gre za tesne prijateljske vezi, problematične družinske odnose ali odkrivanje prve ljubezni, ki je lahko tudi boleča. Dogajanje je postavljeno v manjše mesto na robu gozda. Gozd pa je prostor, ki Zarji nudi svobodo in pobeg od vsakdanjih težav. Tam se skriva tudi njen prav posebni prijatelj samorog.
Jožef Pernarčič: Miting (PDF/122 Kb)
Ta protivojna drama govori o plemenitem poslanstvu, ki ga je imela kultura na osvobojenem ozemlju med drugo svetovno vojno.
Cveto Preželj: Soba za teroriste (PDF/205 Kb)
Dogaja se v sedanjem času. Pred poletom proti Ameriki preusmerijo teroriste v poseben kontejner na letališču. Tam se nekateri srečajo prvič, drugi pa se že poznajo in se poskušajo rešiti iz pasti. Ko so vsi zbrani, odpeljejo kontejner s helikopterjem na varno. Nekaterim je jasno, da jih bodo zaprli. Požigalca gradov pa še vztrajata, da gresta v Ameriko. Kemik ne pogoltne eksploziva. PG 2 se na koncu premisli in gre pri svojih letih med teroriste. Kemik mu bo izdelal stekleno kroglico z eksplozivom.
PeteRezman: Šesti blok, mejniki (PDF/274 Kb)
(dokumentarna drama, v pokušino »S. Grumu« jeseni 2014)
To je resnična drama.
V Kotlini že od zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletja kot obsedeni gradijo bloke napredka, v katerih kurijo premog. Premog kopljejo v podzemlju Kotline. Kolikor premoga izkopljejo, toliko Kotline se pogrezne in jo zalije voda.
Vsak blok, ki ga zgradijo, je večji od prejšnjega. Zadnji, šesti blok je tolikšen, da je sam večji kot vseh pet prejšnjih blokov skupaj. Da so ga lahko zgradili, so morali celo porušiti prve tri bloke. Tako se v Kotlini ves čas staro umika novemu, žareči ogenj premoga nadomešča kalna voda, ki počasi polni Kotlino.
Kaj je tista sla, ki žene kotlinske v samouničujoči vrtiljak?
Se skriva sla v strasti, premagati očeta, skrivnostnega, nepoznanega stvarnika Feliksa Smeha?
Razvoj in rast blokov napredka je razvoj in rast Feliksa Smeha. Šesti je zadnji blok, v njem bo zgorel zadnji premog Kotline in to bo krematorij zadnjih kurjačev in od vsega in vseh bo ostal pepel, potopljen na dno Kotlinskega jezera.
Koliko napredka, pretvorjenega v denar, se bo na koncu naštelo?
Nihče ne ve!
(Peter Rezman, 5. junij 2015)
rokgre: Pesem mojega očeta (PDF/256 Kb)
CARMINO: Očetovo pesem si igral, a je tvoj oče skladatelj?
MARCO: Bil. Zdaj še samo radio posluša. In ti? Si sam? Sam na svetu?
CARMINO: Ne da bi vedel.
MARCO: Čuden tič si.
CARMINO: Ti pa nadarjeni glasbenik.
MARCO: Misliš?
Simona Semenič: 1981 (PDF/439 Kb)
Začne se z lužo krvi.
Osemdeseta. 29. november. Pionirji. Pionirske zaprisege. Vojaki. Tovarne. Polne izložbe. Velika država. Ajdovščina. Burja. Vuš. Švam. Vuš. Švam. 1981 je predstava, ki v središče postavlja tri glavne like, ob tem pa izbira GLAVNEGA ni znana do konca. Preizprašuje strategije gledališke uprizoritve in odpira prostor življenja v osemdesetih. Nekdo, ki bo postal pionir. Nekdo, ki je to že postal. Nekdo, ki rešuje življenja. Nekdo, ki dela v tovarni. Nekdo, ki prodaja steklo. Nekdo, ki premaguje teto puberteto. Nekdo, ki se pogumno upira burji. Nekdo, ki se vrača na dopust s služenja vojaškega roka. Nekdo, ki je noseč in polaga upe na prihodnje dni. In ta nekdo se bori za vrednote! In ta nekdo se bori za vrline! In ta nekdo se bori za tovarištvo! Digniteto! Zvestobo! Spoštovanje! Delo! Domovino! Narod! Svobodo! Mir!
Potem se pa zavrti. Listje na drevesih ozeleni. Sonce začne pripekati in bel princ, parkiran pred SDK, izgine. In mlaka posušene krvi tudi izgine. In mimo se pripelje svetleča vesoljska ladja, ki je sicer avto, ampak ne zgleda kot avto. Smo v letu 2013.
Kje so dinarji in pare? Kje so Lačni Franzi, Blondie, Abba, AC/DC, Haustorji?
Kaj je 2013? Zakaj se borimo v 2013? K čemu stremimo? Kaj gradimo? V kaj verjamemo? Kaj cenimo? Kaj delimo? Kateri svet je boljši? Tisti, ki ga živimo, smo ga že preživeli, ali ta, ki prihaja?
Simona Semenič: Jaz, žrtev (PDF/148 Kb)
ne spomnim se več, če me je bolelo
spomnim se, da sem deset dni ležala v sobi od stare mame
da sem brala robina hooda
da mi je stara mama nosila čaj
da mi je mama nosila čaj
da mi je bilo lepo
da se še zdaj, ko sem bolna, spomnim, kako so mi nosile čaj
in da si želim, da bi tudi danes imela deset dni časa, da ležim v postelji
da berem robina hooda
in da mi mama nosi čaj
Simona Semenič: Ljubi Vili (PDF/109 Kb)
Jana: Nič. Mora pa res uživati tam noter.
Ana: Tole je začelo postajat malo čudno.
Jana: Malo pa res.
Ana: Jana, mogoče bi bilo vseeno bolje, če bi ti … Saj veš, kaj mislim?
Jana: Ne, Ana. Kaj misliš?
Ana: Mogoče bi bilo zanj lažje, če bi ti … Pa saj veš, draga.
Jana: Niti ne.
Ana: Če bi šla. Da bi bila midva lahko sama.
Jana: A, to. Veš, Ana, zdaj imava pa problem. Ker jaz mislim, da bi bilo zanj lažje, če bi ti šla.
Simona Semenič: Nisi pozabila, samo ne spomniš se več (PDF/223 Kb)
LEON: To tvoje življenje nima nobene veze s tabo, jebenti, ne moreš bit z njim.
LUCIJA: Leon, človek s cajtom ... Treba je živet, no. Midva sva blodila. Tisto so bile najstniške blodnje. Človek ne more spremenit sveta. Kako ne razumeš?
LEON: Pa ti si blesava. Ti nisi normalna. Ti si ratala en tak plesniv pizdun.
Simona Semenič: Nogavice (PDF/87 Kb)
ŽENA
Ne morem se koncentrirat, če skoz govoriš. Samo, da še zadnjič preverim. Cigarete, zdravila, zlato, devize, potni list, ključi, konzerve, jopa, majice, spodnje perilo, hlače, pižama, čevlji, nogavice. Nogavice! Si vzel nogavice?
MOŽ
Sranje, pozabu. Kar pejva, saj je vseeno.
ŽENA
Vzem nogavice, saj bo takoj.
Simona Semenič: vsega je kriv boško buha (PDF/132 Kb)
ženske se realizirajo šele takrat, ko rodijo
aha
a veš
aha
a veš
jaz sem se realizirala že trikrat
kaj pa zdaj?
Andrej E. Skubic: Pavla nad prepadom (PDF/350 Kb)
Pavla Jesih (1901–1976), rojena Avbelj, je bila iz premožne mesarske družine. Rojenice so ji v zibelko podarile poslovnost, v srce pa radovednost, željo po neznanem. Gore so bile zanjo tisti svet, kjer je lahko začutila neodvisnost, obrat od preračunljive družinske ekonomije. Vseskozi je živela in delovala samorastniško, kot neupogljiv viharnik.
Z Miro Marko Debelak sta bili pred vojno prvi in edini dami slovenskega, pa tudi evropskega alpinizma. Jesihova je z moškimi soplezalci (Miha Potočnik, Danilo Martelanc, Stanko Tominšek in Joža Čop) preplezala veliko prvenstvenih smeri v slovenskih gorah, večinoma prva v navezi. Njeno gorniško dejavnost je leta 1933 prekinila huda nesreča v Veliki Mojstrovki. Zato se je usmerila v kino. Mrežo kinodvoran je razširila od Celja, Ptuja do Ljubljane in že pred drugo svetovno vojno postala lastnica znanega ljubljanskega kina Matica v stavbi Slovenske filharmonije ter kinematografov v Celju in na Ptuju.
Živela je skromno, še največ je porabila za krmo golobov na ljubljanskem Starem trgu in za cigarete. Odklanjala je vsa planinska priznanja. Zadnja želja, da bi njen pepel posuli čez steno Špika, se ji ni uresničila.
Tina Sovič: O fantu, ki je nadvse ljubil ptico (PDF/158 Kb)
Pravljica o tem, kako se fant odpravi iskat tisto, kar ga napolnjuje z radostjo. Pravljica je izvirna, čeprav se v njej zagotovo prepletajo elementi marsikatere poznane pravljice. Umeščena je v zahodnoafriško ruralno okolje; mišljeno je, da bi bila opremljena s tradicionalno in izvirno zahodnoafriško glasbo.
Čarovnica ugrabi ptico, ki razveseljuje fanta pri vsakodnevnih opravilih. Fant ugotovi, da brez ptice noče živeti, zapusti starše, dom in se odpravi v neznano iskat to, kar mu je v življenju najljubše.
Alenka Spacal: Dolginasti Dolgčas (PDF/163 Kb)
V lutkovni igri za otroke Dolginasti Dolgčas se živali spopadejo z Dolgčasom, ki je personificiran, lomasti po gozdu in jim krade igre. V prvem prizoru nastopa najprej šoja, ki se krega in krili okrog sebe s perutmi ter odganja slabe misli. Vrana ji svetuje dobro voljo in jo poskuša razvedriti s kratkočasnimi govoricami, ki jih je slišala na sejmu. A čenče šojo še bolj razjezijo. Tudi do tekmovanja v ptičjem petju ji ni. V naslednjem prizoru poskuša čižek zdolgočasenega črva zamotiti z igranjem. Predlaga mu vrsto različnih iger, a črv, ki je podoben malemu, vsega naveličanemu otroku, zavrača vse po vrsti. Pridruži se jima čriček, ki iz besedne igre »preganjanje dolgčasa« sproži pravo akcijo zasledovanja Dolgčasa. Čričkov opis dolginastega Dolgčasa končno vzbudi zanimanje tudi pri črvu. Čeprav se Dolgčasa ne vidi, ker je prozoren, ga začnejo čižek, čriček in črv loviti po gozdu. V tretjem prizoru jim na pomoč priskoči žaba, ki je z Dolgčasom doživela neprijetno peripetijo ob knjigah. Ko živali ugotovijo, da se Dolgčas boji vsega, kar je vezano na kulturo, se spravijo nadenj s čopiči, peresi, svinčniki in z violinskim lokom. V četrtem prizoru se jim s petjem pridružita tudi šoja in vrana. Dolgčas, ki se neznansko boji knjig, glasbe in barv, uspejo živali naposled le premagati s petjem, igranjem in slikanjem. Na koncu je Dolgčas spremenjen v sliko. Črv se več ne dolgočasi, ampak navdušeno slika, medtem ko drugi pojejo. Skupaj z Dolgčasom so iz gozda pregnane tudi vse slabe misli.
Iza Strehar: Hlod na avtocesti (PDF/258 Kb)
MIRAN: Misliš, da obstaja človek, ki je izračunal vse možne načine, kako se dva človeka lahko spoznata, in da ne obstaja več absolutno nobena možnost, da se spoznaš na čisto nov in izviren način?
ZOJA: In sedaj ti misliš, da si našel nov način?
MIRAN: Niti slučajno nisem tako aroganten, da bi si lahko mislil kaj takega.
ZOJA: Misliš, da obstaja kakršna koli verjetnost, da lahko doživiš karkoli v tem življenju, česar ni že nekdo izkusil, doživel ali občutil?
MIRAN: Seveda ne. Ampak računam na to, da ljudje pozabljajo na to. Saj veš, mislil sem, da bi pristopil do tebe, rekel eno stvar, ti bi rekla drugo in nenadoma bi si oba želela, da bi živela do konca življenja v tistem pogovoru.
ZOJA: In bila bi »oh ljubezen« kot iz slabega hollywoodskega filma, oba bi si mislila, da se kaj takega ni še nikoli zgodilo in da tokrat pa bo za vedno. Da je usoda.
MIRAN: Ker tako ali tako vsak, ki se zaljubi, misli, da je odkril toplo vodo.
ZOJA: To tudi jaz vedno pravim. Zoja.
MIRAN: Miran.
Iza Strehar: Nenavadno odkritje (PDF/399 Kb)
Mali zajčki najdejo v gozdu nenavadna, pisana jajca. Odnesejo jih s seboj v vas. Iz njih se skotalijo zmajčki, ki jih mali zajčki želijo imeti za svoje prijatelje, a odrasli zajci imajo z njimi druge načrte.
Ivo Svetina: ABC oder KRIEG (Quasi una fantasia) (PDF/437 Kb)
Četudi se zdi, da je tako imenovana abecedna vojna ali črkarska pravda stvar (davne) preteklosti, da je kar največ in najbolj razumljivo o tem sporu povedal Prešeren v svojih pesmih Al prav se piše kaša ali kasha in Apel podobo na ogled postavi, v katerih nasprotuje tako novotarijam, ki jih uvajata Metelko in Dajnko in z njima tudi Kopitar kot vrhovni razsodnik, pa avtor igre meni, da ni popolnoma tako. Vprašanje jezikov nikakor ni stvar preteklosti; vsak dan se znova in znova srečujemo z vprašanjem enakopravnosti jezikov. In tudi konflikt med katoliško Evropo in pravoslavno Rusijo ni ad acta; še več, prav v zadnjem času smo priče vnovičnemu zaostrovanju odnosov, ki so eskalirali v t. i. sankcijah EU proti Rusiji. Zgodovina se ponavlja, ne vedno kot farsa.
Igra se loteva abecedne vojne, v kateri Čop podpre Prešerna in napiše svoj znameniti spis ABC Krieg. Problem ortografije se namreč izkaže ne le za problem črkoslovja, ampak slovanskih jezikov, ki so se morali (!) osvoboditi ruske prevlade oziroma stare cerkvene slovanščine in s tem tudi pravoslavja. Ne nazadnje je šlo za spopad, za »vojno« med zahodom in vzhodom, med katolištvom in pravoslavjem; za spopad Avstrije z Rusijo; za formiranje posameznih slovanskih jezikov kot samostojnih jezikov. Mar nam to danes ne zveni nekam znano?! Danes, ko je v Rusiji zelo prisotna ideja o nekakšnem slavljanskem sojuzu.
Igra se dogaja na Dunaju poleti leta 1834. Glavno prizorišče je Dvorna knjižnica, kjer uraduje Jernej Kopitar kot vsemogočni cenzor, odgovoren samemu notranjemu ministru. Matija Čop, drugi najpomembnejši protagonist te »vojne«, se po vrnitvi iz Lvova spozna z Antonijo pl. Hoeffern, sestro Irineja Barage, misijonarja med severnoameriškimi Indijanci iz plemena Očipvejci; napiše tudi njihovo prvo slovnico in tako normira jezik. Normiranje jezika je pomembno tako za Očipvejce kot za Slovence.
Prešernovo srečanje z Mino, hčerko Vuka Stefanovića Karadžića, reformatorja srbskega jezika, je priložnost (še za eno) mitologizacijo pesniškega hrepenenja po neuresničljivi ljubezni. Mina kot nadarjena slikarka portretira Prešerna (še en nedokončan in nikdar najden portret našega prvega Pevca). Vloga Mine pa je tudi ta, da v dunajski knjižnici išče dnevnik velikega vezirja Kare Mustafe, ki je vodil obleganje Dunaja leta 1683 in bil premagan, s čimer se je Evropa obranila otomanske nadvlade in islama. Sultan je namreč nameraval po osvojitvi Dunaja tam zgraditi Zlato mošejo, sestro Modre mošeje v Istanbulu, in tako povezati vzhod in zahod.
Da igra dobi tudi potreben dramatičen naboj, mora tiste poletne dni leta 1834 na Dunaju izbruhniti kolera; ena od njenih prvih žrtev je tudi Mina. Dramatičnost se samo še stopnjuje, saj v dogajanje nenehno vdira zbor savskih nimf, ki pojejo o Čopovi smrti v mrzli Savi in Prešernovem očitanju, ker ni šel s Čopom tistega vročega poletnega dne, zaradi česar se čuti kriv za smrt svojega najboljšega prijatelja in mentorja.
V resnici se protagonisti igre niso nikdar srečali na Dunaju; ta odmik od zgodovinskih dejstev je bil potreben, da bi se lahko razvila »quasi una fantasia«, pesniški pogled na čas, ko se je formiral tako slovenski kot srbski (in hrvaški) jezik. Ko se rodi spoznanje, da jezik ni le orodje, ampak tudi orožje.
Urška Taufer: ONA … Dejanskost, Sanje, Misli (PDF/233 Kb)
Stara sem 24 let. Pišem dramo o ženski, ki jih ima čez petdeset. Njeno življenje je končano, prazno, grda je in »stara«. Zakaj pri štiriindvajsetih čutim potrebo po takih temah? So res časi tako neperspektivni? Mladi vsekakor smo zgubljeni. Iščemo novost, izvirnost, adrenalin, norost, ljubezen, strast, veselje, družbo, muziko … pa vse naokoli neke preresne mlade face. Ker v bistvu ne iščemo ničesar od zgoraj naštetega. Morali bi, to že. Bilo bi primerno našim letom. Namesto tega se ukvarjamo s tem, ali bomo ali ne, na primer … dobili službo. Bomo postali nekdo ali bomo ostali nihče. Anonimni v času, ko je že v vsaki hiši »znan« človek. Ne! Nekdo moramo postati. Tudi moja faca je resna. Občutek, da je svet že izpraznjen, znan. Ničesar novega nam ne more ponuditi – ob vseh »novostih«, ki jih vsakodnevno pljuva in mi ne njemu. Kam? Na kak koncert? Pa flašo piva v roke. Potem koma, drugi dan maček. In občutek, da si spet zabluzil. Pa ne bi smel, ko pa je toliko dela! Kam torej? Pravijo: »Mladi, hajd ven! Tam so prilike. To smo vam omogočili!« Okej, ampak kaj pa če bi ostala tukaj? To je moj jezik, v njem se izražam, to so moji prijatelji, moja družina, moj pes. Nočem ven. In kdo mi pravi, da je zunaj drugače? Kje je drugače? Kam?
Not. Vase. Ampak za to ni časa. Za to ne. Vsaj ne zares.
Moj lik pa lahko. Jaz mislim, da se ne premakne s kavča. Čeprav si lahko tudi predstavljamo, da živi normalno življenje in hodi v službo. Nekam v neko škatlo, kjer sedi v še manjši škatli, za eno škatlico. Lahko tudi to. Mislim pa, da samo sedi na kavču. Zdi se mi, da govori v diktafon. Mogoče po nasvetu kakšnega psihologa, v teh časih je že vsak šel k psihologu, kjer je zvedel pač to, da je z njim nekaj narobe in se bo moral prilagodit. Ker svet se ne more prilagodit, kajne? Torej govori v diktafon. Lahko pa tudi, da govori sama sebi. Lahko da se pogovarja s kakšno sliko, ki jo je naslikala. Je nerealizirana slikarka. Pravi, da jo je preveč potegnilo not, tam je bilo pa pretemno. In je nehala slikat. Vsaj tako pravi. Rada spi. In ogromno sanja. Vse si zapomni.
Lahko torej ostanemo realistični, na splošno ljudje ne marajo preveč fantastike, no ja, v filmih že, samo v življenju so pa pomembna dejstva, znanstvene raziskave, poizkusi in certifikati. Sanje pa, sanje so … fikcija. Predlagam torej, da, če vas fikcija ne zanima, preskočite tekst, ki je krepko poudarjen. Tudi tako se da brati. V bistvu se da tako brati dosti lažje. Mogoče bi bilo tako itak boljše. Spoznali boste žensko, njene misli, vsaj tiste, ki jih izreče na glas. Nekaj bo. Je lahko celota samo po sebi.
Lahko pa berete tudi ostalo. Ostalo so sanje, ali misli. Ne dogajajo se »zares«. Ona bi rekla: »Kaj da ne? Kaj pa je bolj zares kot moje sanje?«
Ona bi že rekla. Dejstvo pa je, da so to konfuzni koščki neke domišljije, moje, njene, kogarkoli že. Zbegane, kot je značilno za sanje. So pa nekomu, enkrat, nekaj pomenile.
Primož Vresnik: Skrivnostni zadah močvirne rogoze (PDF/522 Kb)
Drama Skrivnostni zadah močvirne rogoze sodi v fantastičen žanr. Obsežna je in sestoji iz treh delov. Gledališki blockbuster. Močvirni plin je naravni pojav in hkrati nadnaravna oseba pričujoče avanturistične in fantastične drame. Dogajanje se odvija na gradu, ki stoji na skalnati ostrogi nad močvirjem. Dve kriminalistični preiskavi se odvijata na podeželju in mestu. Preiskavi kriminalističnega inšpektorja Rudolfa in agenta Alberta se ves čas vede in nevede vrtita okrog skrivnostnega močvirskega plina, ki s svojo fantastično prisotnostjo zaznamuje meščane mesteca Močvirje ob Latvi. Pojavljanje duha iz močvirja, kakor ga domačini imenujejo, je vse bolj nazorno in otipljivo. Dogajanje se pričenja, ko tehnični upravnik Kvintold v nepojasnjenih okoliščinah zgrmi z dvižnega mostu gradu v močvirno globel, in se stopnjuje, ko se v bolnišnici s psihiatričnim oddelkom, pojavi prizor drevesa s človeškimi možgani v krošnji. Se razvija novo organsko bitje ali nova pojavna oblika močvirnega duha!?!
Žan Žveplan: Mentor (PDF/489 Kb)
Mentor je besedilo, ki raziskuje odnos avtoritete in kako daleč smo pravzaprav pripravljeni iti, da ne skrenemo z začrtane poti. Za snov si jemlje študente AGRFT, ki med študijem postanejo nekakšna družina, ki kljub disfunkcionalnosti ali morda prav zaradi nje vedno drži skupaj.
Ozirajoč se na dejstvo, da je to moje prvo dramsko besedilo, sprva sledim standardni in ustaljeni dramski formi, ki pa skozi dejanja, skupaj z liki, propade, se popači ter na koncu spet sestavi. Teror Mentorja odmeva v likih daleč po tistem, ko ostanejo sami, in kot vsaka skrajna avtoriteta pusti na svojih subjektih večen pečat.
Žan Žveplan: Succubus (PDF/297 Kb)
Succubus je dramsko besedilo napisano po motivih kratke zgodbe Slavec in vrtnica. Oscar Wilde v njej oriše fabulo fanta, ki se prvič zaljubi. Da bi ga njegova izbranka uslišala, ji hoče podariti rdečo vrtnico. Njegovo željo usliši slavec, ki se odpravi od grma do grma. Naposled mu zadnji le ugodi, a za visoko ceno. Nabosti se mora na njegov trn in krvaveti, dokler ne zraste rdeča vrtnica. Za svojo dramo sem našel inspiracijo predvsem v motivu pogubne ljubezni in kaj vse smo pripravljeni storiti zanjo – navkljub razumu ali morda prav zaradi njega.
***
K objavi smo povabili avtorje, ki svoje tekste pošiljajo na razpis za nagrado Slavka Gruma, na razpis za nagrado za mladega dramatika, natečaj za (lutkovno) dramsko besedilo Lutkovnega gledališča Maribor in druge pisce. – Če naše povabilo k objavi in poletni izpostavitvi dramskih tekstov koga izmed pišočih ni doseglo, še vedno velja: pošljite tekst na sigledal@gmail.com. – Dramska besedila bodo na portalu SiGledal izpostavljena do 17. avgusta, do takrat se ekipa SiGledal umika v zaodrje in administracijo portala. Seveda pa lahko tudi v tem času spremljate aktualen Napovednik dogodkov in brskate po drugih vsebinah portala: od nagrad, ki so jih slovenski gledališčniki prejeli v sezoni 2014/2015, preko pregleda, kje vse so gostovali in koga vse gostili, kaj je izšlo na področju uprizoritvenih umetnosti, do prispevkov iz gledališkega lista, študentskih kritik in pogovorov z ustvarjalci slovenskega gledališča ... – Vljudno vabljeni tudi na e-razstave portala SiGledal, k soustvarjanju spletne enciklopedije, gledališkega wikija, h klikanju po Imeniku povezav in brskanju po spletni bazi preteklih produkcij ...
Poletje po vaši meri vam želi
ekipa SiGledal