Katja Čičigoj, SiGledal, 28. 8. 2010

Predavanja še nikoli niso bila tako zabavna

KRITIKA.- "Govoriti o gledališču je povsem nekaj drugega kot delati gledališče," meni profesor igre na pariški dramski šoli Jacquesa Lecoqa, ustanovni član gledališke skupine Complicité in priznan belgijski igralec Jos Houben. In vendar se v predstavi-predavanju The Art of Laughter sam postavi na laž: z govorjenjem o umetnosti smeha v gledališču ustvari nadvse duhovito predstavo.

foto Annika Johansson

V "predstavi odprte kode", kot jo označuje sam, v duhu svobodne izmenjave dobrin (znanja) z občinstvom deli svoje izkušnje o komičnih trikih, ki nasmejijo občinstvo, in z njimi zastavlja temeljna vprašanja o naravi smeha. Houben se ne postavlja v vlogo eksperta in vsevednega učitelja, temveč hoče zavestno ohraniti nekaj klovneskne naivnosti ob pristopu k umetnosti smeha. Čeprav v zaključku predstave citira nekaj filozofov in psihologov, ki se ukvarjajo s temo smeha, je to ponovno v funkciji smeha samega in ne razvijanja kakega resnega akademskega (filozofskega ali psihološkega ali antropološkega …) diskurza o naravi smeha, o njegovih motivacijah (škodoželjnosti, empatiji …) in tako dalje, čeprav je na ozadju njegovih izvajanj moč odpirati refleksijo tudi v te smeri.

A Houben zavestno vztraja pri enostavnosti in analizira obči, vsem ljudem skupni vir smeha – človeško telo. V duhu fizičnega gledališča, pantomime in žlahtnega klovnovstva (od koder izhaja avtorjeva veščina) nam tako postreže z nekaj elegantno izvedenimi skeči situacijske komike v slogu Charlija Chaplina ali celo Woodyja Allena (če mu odvzamemo nevrotične plazove intelektualizmov). Houbnova komika ne potrebuje polhermetičnih intelektualizmov, da bi bila žlahtna; kot tudi ne vulgarnih vložkov stand-up komedije (na kar sicer spominja njegova naravnanost k nagovoru publike in interakciji), da bi bila razumljiva vsem in učinkovita. Dovolj je prodreti do virov smeha, skritih v vsem skupni človeški naravi – do telesa in njegove družbene kodifikacije.

"Obsesija z vertikalnostjo našega telesa" je tako posledica njegove evolucije, v skladu z njo se tudi oblikuje lestvica vrednot in njihova namišljena prostorska konfiguracija (pomislimo samo, kdo je "na vrhu" države ali kje po verovanju prebivajo vrhovna vsemogočna bitja). Njeno neravnovesje tako (skladno s teorijo komedije: smešno je to, kar je nizko) povzroča smeh: padanje, izguba ravnotežja, nemoč – vsi ti pojmi so družbeno kodirani kot izguba dignitete, časti. Smeh pa povzročajo tudi napačno izvedene družbeno kodirane telesne geste (na primer prijemanje za glavo, ki označuje grozo, ko vidimo poštarja …). V Houbnovi predstavi, v kateri sicer kokoši in psi enako (ne) razumejo sodobne umetnosti kot ljudje, pa celo različne vrste sira, izgovorjava njihovih imen in impersonifikacija, iz občinstva izvlečejo salve smeha. Kako to, da določene stvari učinkujejo smešno v nekem trenutku, čeprav se, videne z distance, takšne sploh ne zdijo?

Kot opozarja avtor, ki kakor čarovnik razkriva svoje trike, ne da bi s tem zmanjšal njihovo očarljivost, ni situacija sama tista, ki sproža smeh: ključna sta kraj in čas, prisotnost sočlanov občinstva, ki vsi skupaj "pristanejo na igro" pustiti se nasmejati – ali drugače – smeh funkcionira po mehanizmu povratne zanke, ki temelji na živi prisotnosti občinstva. A ta "pristanek" ima zgolj varljivo slovnično strukturo, ki aludira na zavestno odločitev: če se v začetku prestave Houben sprašuje, ali imamo na izbiro smejati se ali ne, s celotno svojo predstavo in reakcijami občinstva dokazuje, da izbire pravzaprav skorajda nimamo.

Houbnovo
predavanje-predstava prav z demistifikacijo mehanizmov smeha pusti občutek začaranosti; prav z demonstracijo in analizo že neštetokrat videnih klovnesknih/burlesknih situacijskih trikov dokazuje njihovo občo vrednost: če so dobro izvedeni (in lucidno komentirani) nedvomno učinkujejo. Med informativnim predavanjem, ki še zdaleč ni dolgočasno, in briljantno situacijsko komedijo, ki nikoli ni vulgarna, je Houben ustvaril delo, ki presega oboje, ki je mnogo več kot smešno, a katerega presežna vrednost (ki je težko opisljiva) seže onkraj objektivnih informacij o naravi smeha. Houbnova umetnost/veščina zato nedvomno zasluži vsak decibel tiste "redke stvari, ki je danes še ročno izdelana" (kot avtor citira zapis v časopisu nekega letalskega prevoznika, ki citira nekega klovna): bučnega aplavza.

Koncept in izvedba: Jos Houben

Katja Čičigoj, SiGledal, 16. 3. 2011
Diagnostika vitalnosti gledaliških formatov
Katja Čičigoj, SiGledal, 11. 12. 2010
"Nič ni novega pod soncem" - na srečo
Katja Čičigoj, SiGledal, 9. 5. 2010
Štirje Lahki komadi o (ne)smiselnosti iskanja ljubezni