K poletnemu branju sodobnih dramskih besedil vas, dragi obiskovalci portala SiGledal, tako v naslovu kot v uvodu vabimo z besedami Roka Vilčnika, letošnjega dobitnika nagrade Slavka Gruma za igro Ljudski demokratični cirkus Sakešvili, ki svoja besedila podpisuje s psevdonimom rokgre. To je že tretja Grumova nagrada za tega vsestranskega ustvarjalca, katerega dramski teksti se na slovenskih odrih redno uprizarjajo že od leta 1999.
Zahvaljujemo se vsem dramskim piscem, ki ste dali soglasje k objavi svojih besedil na SiGledal in prispevali tudi nekaj uvodnih besed ali pa odlomek iz svojega teksta. Ker verjamemo, da je slovenska dramatika pomembna, se vsako leto v času gledaliških počitnic odločimo za daljšo poletno izpostavitev dramskih tekstov, s čimer želimo spodbujati k branju slovenske dramatike. Zagotovo je ta izmenjava lahko zanimiva in plodna izkušnja tudi za pisce same in za njihovo nadaljnje ustvarjanje. – Če katerega od ustvarjalcev naše povabilo k objavi ni doseglo, pa bi si poletne izpostavitve na SiGledal želel, naj se nam oglasi na sigledal@gmail.com.
Opozarjamo, da je gradivo namenjeno izključno osebni uporabi. Prepovedano je uprizarjanje, reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba teh avtorskih del ali njihovih posameznih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo na druge elektronske medije. Upoštevajte določila Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.
Iztok Alidič: Strupeno poslanstvo Zage P. (PDF)
Celotna štorija je označena kot parodična retro seansa. V času, v kakršnem trenutno živimo Slovenci, polnem razdvojenosti, nasprotnih prepričanj, političnih podtikanj, poskusov potvarjanja zgodovine, maščevalnosti in obtoževanj, se zdijo dogodki, ki se nanašajo tako na poražence kot zmagovalce ob koncu druge vojne, kot slabe sanje. Seveda je to sicer že močno preživeta tematika, vendar pa se besedilo »Strupeno poslanstvo Zage P.« ne postavlja na nikogaršnjo stran, ampak na namerno humoren, ironičen, morda tudi ciničen način postavlja tako zmagovalce kot s strani takratne oblasti deklarirane okupatorjeve pomagače v drugačno, morda malce bolj lucidno luč, z vsemi slabostmi in neumnostmi preprostih ljudi, ki so bili potegnjeni v brezno takratne revolucije. Čeprav tema posledičnosti in grozot druge vojne ni ravno primerna za komedijo, to besedilo skuša doseči ravno to.
Franjo Frančič: Izgubljeno sonce (PDF)
POLITIK:
Drugače pa, ne bi bil tako kritičen do naših
malih, poštenih delovnih ljudi, pač, bojijo se,
čisti in pridni so, delovni in ubogljivi
in predvsem naivni in trpežni,
stokrat jih lahko nategneš,
pa ti bodo verjeli še stoprvič!
Nič drugačni od elite niso.
Elita pa, ni, da bi govoril!
Podjetniško kapitalistična,
pa kulturna elita,
to vam je sodrga prve vrste,
brez socialnega čuta in empatije,
samo grebi, grebi in grebi k sebi!
BEGUNEC:
Živeli smo skromno, preprosto in mirno
življenje, a v mošeji, na trgih je že vrelo:
vojna bo!
BEGUNKA:
Matere smo stiskale otroke k sebi,
vse do konca nismo govoricam verjeli:
vojna bo!
OTROK:
Aaaaaaavioniiiiiii…
Booombeeeeeee…
Kriiiikiiiiii…
Kriiiiiiiii…
Franjo Frančič: bil je čisto običajen dan potem pa (PDF)
moški
v noči na soboto je skupina treh moških okoli polnoči
pri glavni tržnici obkrožila žensko
najprej so ji ukazali naj jim plača pijačo v bližnjem lokalu
ko jih je zavrnila so jo v naslednjem trenutku podrli na tla
in jo pričeli brutalno pretepati
ženska
okoli enih zjutraj so napadli španskega državljana
k njemu so pristopili trije moški in ga ogovorili
vendar jih španec ni razumel
eden od moških je udaril po hrani ki jo španec imel v rokah
in mu iz žepa vzel mobilni telefon vreden 500 evrov
1otrok
mami meni je tako dolgčas
a lahko gremo nazaj domov
ali pa vsaj streljamo
ali pa vsaj ulovimo kakšno mačko
in jo z žeblji pribijemo na ograjo
2otrok
mami tu se nič ne dogaja
a lahko gremo nazaj domov
ali pa vsaj streljamo
ali pa ulovimo kakšno mačko
in ji na rep privežemo gorečo kartonasto škatlo
lovec
za lov uporabljamo lovsko orožje
ki je dolgocevno in kratkocevno strelno orožje kategorij B1 B5 B6 C1 C2 C3 in D1
ki so opredeljene v predpisih
ki urejajo orožje
pri lovu dovoljena tudi uporaba orožja iz kategorije B4
vendar se nabojnik ne sme napolniti z več kot dvema nabojema
Franjo Frančič:
nekoč
nekje
živela je država
jugoslavija jugoslavija
naj lije zdaj kri
naj lije z neba (PDF)
jan
to so bila tista leta pekla
ne zaradi udarcev
teh se navadiš
kot se navadiš vsega
bolj zaradi zapiranja v izbo
tako za dan dva ali več popolna tema in strah
da bom ostal tam v tej črni izbi
kako dobro se spominjam vzorca linoleja
ko sem ure in ure v scalini ležal in gledal špranjo pod vrati
prisluškoval njunim krikom
čakal
čakal
selitve selitve selitve
obrazi novi obrazi tuji obrazi
selitve selitve selitve
čakal sem in čakal
da se vrata odprejo
in potem
jo je on šutiral
direktno na gobec
da ji je počila arkada ali ustnice
razbil in razsul jo je
razčefukal na prafaktorje
da je v počasnem posnetku padala na linolej
kako čudno dobro se spomnim vzorca
glava je enkrat ali večkrat odskočila od tal
in jaz sem se plazil k samici in opazoval curek krvi
ki je postajal vse večji in večji
po vseh štirih sem se plazil kot mali pes
in lizal to kri
kri samice
lizal in lizal
in niso bili udarci tisti ki so boleli
strah je bil
strah
straaaaaaaaah
Marija Gardina: Živali (PDF)
Kobilica govori Medvedki o njenem fantu Kobilikonu. Ve, da je nekaj narobe. Medvedkina Tašča pride, prinese piškote in želi rešiti Kobiličin problem. Spre se z Medvedko. Medvedki postane slabo ...
Kobilikon in Medved sedita pod drevesom. Medved je lačen. Kobilikon je obupan. Ima namreč veliko težavo ...
Borut Gombač: Črvičenje in šelestenje (PDF)
FRANCI: Že celo večnost nisem jedel. Ko bi našel vsaj kakšno skorjo, skorjico, drobtino, drobtinico …
Tema. Svetloba. Franci se skloni k reži in zakriči.
FRANCI: Hej, tukaj sem! Že celo večnost! Morda še dlje! Me slišite? Lačen sem! Hej …! Bi mi lahko kdo prinesel kaj za pod zob. Heeeeeej …!
Tema. Svetloba. Franci sedi na tleh in strmi vase. Nenadoma se v reži pokaže bančna kartica. Ko jo Franci opazi, nekaj časa le osuplo strmi vanjo. Nenadoma pa se domisli. Bliskovito se postavi na noge, jo zgrabi z obema rokama in z vso silo povleče k sebi. Dolgo si jo ogleduje z vseh strani, kot da ne ve, kaj naj z njo počne. Potem jo povoha, sramežljivo pogleda okoli sebe in jo čisto na rahlo oblizne. Ker se mu okus očitno ne zdi tako slab, previdno zagrize vanjo.
FRANCI (mlaskaje): Njam, to pa sploh ni tako slabo! Kdo bi si mislil? Njam, njam! Res, kdo bi si mislil, da ima lahko ena taka bančna kartica tako dober okus.
Tema. Svetloba. Franci sedi na tleh in strmi proti reži bankomata. Ko se pojavi še ena bančna kartica, se lačno požene proti njej.
FRANCI (mlaskaje): Še ena. Njam, njam! Tudi tale je prav okusna. Čisto nič ji ne manjka. Pravzaprav že dolgo nisem jedel česa tako okusnega.
Tema. Svetloba. Franci sedi na tleh. V rokah ima velik šopek bančnih kartic. Masti se z njimi in pri tem vidno uživa.
Tema. Svetloba. Franci sedi v drugem kotu. V rokah ima nov šopek bančnih kartic. Masti se z njimi in pri tem vidno uživa.
Vsa scena se ponovi še tretjič, vendar zdaj Franci sedi v tretjem kotu. Ko pohrusta zadnjo kartico, se zadovoljno poboža po polnem trebuhu.
FRANCI: Hmh, kako sem se najedel. Kaj najedel – nabasal sem se kot še nikoli v življenju. Morda … morda sem celo malo pretiraval. Morda za kanček. Kaj pa vem? Nekam čudno mi brbota v želodcu. In malo me zvija in črviči. Auč! Pravzaprav ne samo malo … Pravzaprav me zvija vedno bolj. Auuuuč! Moral bi, moral bi …
Katja Gorečan: Neke noči neke deklice nekje umirajo (PDF)
Koreopesem Katje Gorečan Neke noči neke deklice nekje umirajo z gledališčem duhov, risb, sanj in volkov sledi izpovedovanju, uporabi iz zakladnice pripovedništva, simbolov ter magije. Pri neimenovanih deklicah, ki jih označuje magično število sedem, se avtorica dobro posluži tradicijskih verovanj, saj že z uporabo prostorov človeškega prehajanja – gozd, gora ter ocean – vpelje simbolno dramsko dogajanje. To je spleteno tako iz zgodovine avtoričinega družinskega drevesa kot tudi iz medbesedilnih referenc, ki še dodatno omogočijo lirično izpoved tistih brez imena – utišanih, ranjenih, manjvrednih. Gre za pomembno podoživetje zgodb žensk oziroma deklic kot pogosto manjvrednih v družbi, saj avtorica spregovori o problematiki, ki sega vse od nasilja nad ženskami, splava, izgube nedolžnosti do vprašanja “biti ženska” – torej pogosto spregledane tematike. Neimenovanim avtorica tako ponuja prostor, kjer se preteklost doživete zgodbe skozi čas stopnjuje vse do čustvenega očiščenja, ki se zgodi tik pred koncem koreopesmi – spremni se v ritualno dejanje opisa umiranja ter hkratnega novega rojstva – torej možnost govora, ki mora biti zato, da bi bil slišan, tudi spregovorjen/uprizorjen. (Aljaž Koprivnikar)
Vedrana Grisogono: Delamo na sebi (PDF)
Junaki dvodejanke s tekom in vadbo Delamo na sebi se naključno ali načrtno srečujejo na trim stezi v gozdu. Župan tam vadi za maraton pred bližnjimi volitvami, rešuje probleme svoje disfunkcionalne družine, sklepa posle in se v gozd zateče celo med politično in finančno krizo. Njegova žena si z vadbo želi ekspresno povrniti mladost in odtujenega moža, medtem ko njun sin med gozdnimi aktivnostmi išče ljubezen in smisel življenja. Obubožana novinarka, žejna senzacij, ekskluzivno zasleduje župana, očarljivi osebni trener in neposrečeni podjetnik pa ima fitnes recept za vse njihove težave. Vsi se brezplačno rekreirajo na zemlji prevaranega kmeta, ki zaman čaka na primerno nadomestilo.
Besedilo je bilo nominirano za Grumovo nagrado leta 2015.
Simona Hamer: I-z-š-t-e-v-a-n-k-e (PDF)
I-z-š-t-e-v-a-n-k-e so tekst o tukaj in zdaj.
Tekst o življenju in o smrti – simbolni, metaforični in konkretni.
Strukturni okvir predstavljajo gospod Novak, kolo in Policaj in vskoki žabe iz otroških izštevank, vmes pa srečamo mnoštvo likov, ki svoje zgodbe predstavljajo skozi raznovrstne tipe dramskih pisav.
Simona Hamer: Nemi liki (PDF)
Dramsko raziskovanje nemosti se ukvarja z vprašanjem »utišanja« na družbeno-politični in intimni ravni ter tako razgalja mnoštvo hierarhičnih struktur, ki uravnavajo naša življenja. Črno-beli svet televizijskih realnosti in reklamne mašinerije vztrajno izriva človečnost iz prvega plana v marginalo, kjer postajajo (boleče) osebne zgodbe samo še odvečna prtljaga.
Zdenko Kodrič: Mala Moskva (PDF)
Glavni junak dokumentarne igre Mala Moskva Maks Urbanc je vpleten v zločin, v umor soseda Janka Blažiča. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpleteta politika in lokalna oblast, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Urbanca pošlje v zapor. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem- in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini in strokovnjaki nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug.
V zaporu Urbanc piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Sklicuje se na sodbo sodnika, ki ga je na prvi stopnji oprostil zaradi pomanjkanja dokazov. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v junakovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Bolj kot se oddaljuje čas zločina, bolj je jasno, da so Urbanca obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa.
Po nekajletni kalvariji junak igre Mala Moskva doživi katarzo: oblast razveljavi sodbo. Maks Urbanc odhaja s sodišča. Prešinejo ga misli, je to dovolj za nesmisel, ki ga je prestal, in ali bo resnica o zločinu ostala skrita? Kdo je morilec in kje je opravičilo vseh tistih, ki so bili vpleteni v proces zoper njega? S temi vprašanji bo Urbanc živel do konca svojega življenja, hkrati pa bo ta vprašanja tudi preganjal iz svoje zavesti, sklicujoč se na svetopisemski citat: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!
Mitja Lovše: Človek, ki je prodal svet (PDF)
Živimo v letu 1939, le da ne vemo, kdo je Hitler. Tako je trenutno globalno stanje. Vidimo vse več sovraštva, razklanosti, jeze, nazadnjaštva in ostalih negativnih emocij, a nihče ni pripravljen ukrepati. Veliko ljudi zapade v brezbrižnost, mnogi se umaknejo v apatijo, tretji pa v distanco do vsega. Nekdo bi ob vsem tem dejal, da bi res potrebovali osebo, proti kateri bi se združili, potem bi bil svet spet znosen. Toda ta oseba bi morala poskrbeti tudi za ogromno trpljenja, kajti le tako bi se vsi združili proti njej. Ta oseba bi bila Človek, ki je prodal svet oz. človek, ki je naredil nemogoče – združil razdeljeni svet.
Smo na zaslišanju po padcu takega človeka, Haverja Rickenbacha. Asistentka tožilca Hannah Robinson mora iz Haverja izvleči čim več odgovorov, da ga bodo lahko obsodili. On pa v tem vidi priložnost za rešitev in se začne igrati igro mačke z mišjo. Kaže, da bo celo zmagal, a ne ve, da ima asistentka v rokah asa, ki lahko spremeni celotno situacijo. Živimo v letu 1939 in ne vemo, kdo je Hitler. Zato smo si ga izmislili – to je Haver Rickenbach, to je Človek, ki je prodal svet, to je človek, ki ga naša vrsta žal potrebuje. Šele ob soočenju z ljudmi, kot je on, smo sposobni spoznati, da smo lahko boljši, kot smo.
Miha Marek: Rdeči atom (PDF)
Rdeči atom je drama v šestih prizorih, navdahnjena z biografijo in poezijo Srečka Kosovela. Dejanje je umeščeno v levitacijsko kocko in hkrati na zgodovinska prizorišča Krasa, Primorske in Ljubljane dvajsetih let: kraška gmajna, pokopališče sv. Krištofa, sežanska železniška postaja, trg Oberdank, Zaloška cesta, mrtvašnica. Celotno dejanje pripoveduje anonimen glas: kot reminiscenco, paralizirano v neskončnem prostoru.
Tamara Matevc: Zaljubljeni v smrt (PDF)
Izhodišče za dramo Zaljubljeni v smrt sta tragična zgodba Danice Tomažič in Stanka Vuka, tržaškega Romea in Julije, ter zgodba družine Tomažič, ki ima za zamejske Slovence skorajda mitske razsežnosti. – Po prihodu Stanka Vuka iz fašističnih zaporov leta 1944 so zakonca Vuk na njunem domu ustrelili trije neznanci. Umor je do danes ostal nepojasnjen, znano je le, da so morili Slovenci ... – Besedilo Zaljubljeni v smrt z razgaljanjem vpisa kolektivnih travm v intimnem polju išče možnosti sprave v sedanjosti: ali je mogoče opustiti zamere preteklosti, premostiti daljave med nami in se zazreti v skupno prihodnost? – Vsekakor ne gre za ekskluzivno zamejsko temo, ampak se ta še kako tiče tudi matice same, v sveži predelavi besedila (jesen 2014) še s toliko večjim poudarkom …
Besedilo se odmika od klasično dramskega in realističnega in sledi sanjski logiki in fantastičnosti. Pogoste so medbesedilne povezave, aluzije, asociacije, postbrechtovska pisava, prestopi med bizarnostjo v liričnost in poetičnost pa spet nazaj …
Tamara Matevc: L’avenire (PDF)
Zgodila se je prometna nesreča, voznik mestnega avtobusa je povozil staro gospo. V šoku je stekel proč, vsej zadevi pa sta bila priča javna delavca, ki sta na krožišču urejala gredice in iskala način, da bi si podaljšala status, ki jima naslednji dan poteče. – Stara gospa, ki je umrla v nesreči, je bila nekdo. Imela je ime, ime ji je bilo Milena. Imela je psička, ki ga je, tik preden se je tistega dne odpravila v mesto, na vsak način skušala zapustiti svojemu sosedu. Imela je razlog za življenje, zelo dolgo ga je imela, vse dokler ni izvedela, da je tisti, ki ga je ljubila dolgih štirideset let, zdaj že na Žalah. Ljubila ga je, štirideset let je dolga doba, čeprav ga je srečala samo enkrat v življenju in čeprav ji je priznal, da ima družino in kredit za Tenerife ... In tudi sicer, kaj bi sploh rada od njega?! Objem, je rekla, in on ji ga je dal, čeprav z njo ni jemal kreditov ... En triminutni objem, je rekla, in on ji ga je dal in ona ga nikoli več ni pozabila in mu je celih štirideset let pletla rumene puloverje in jih skrbno spravljala v predal, ker nikoli ni veš, l'avenir ... – In potem je nekega dne srečala njegovo ženo, ki ji je povedala, da so ga včeraj pokopali. – In preprosto ni imelo več smisla. In je šla pod kolo.
Besedilo je grenko-sladka zgodba, duhovit prikaz nekega trenutka našega časa. Nesreča je tisti dogodek, ki zaznamuje vse štiri protagoniste. Izpostavljena je problematika vseh generacij: boj za obstanek, odvečnost človeka, ko sistem od njega nima več koristi, nenormalno hiter tempo današnjega sveta ... – Konflikti v dramskem besedilu niso neposredno izpostavljeni, ampak delujejo bolj posredno, na ravni posameznika, ki se je ujel pred zid SISTEMA, ki mu je praktično nemogoče slediti, oz. če že, za ceno lastne človečnosti.
Katja Perat: 1001 (PDF)
Šahrijar in Šeherezada ležita na trebuhu, z glavo obrnjena proti publiki.
Šahrijar (ki je medtem, ko je Šeherezada pripovedovala, zvijal joint, ga prižge in komentira): Kar samovoljen smrkavec, tale Zaif Almuluk (potegne dim, poda Šeherezadi)
Šeherezada (potegne, zadrži, pomolči): Gospodar, odpusti moji predrznosti, ampak …
Šahrijar: Ja?
Šeherezada: Saj je vseeno.
Šahrijar: Daj no.
Šeherezada: Ne, ni važno.
Šahrijar: Veliko lažje bi odpustil tvoji predrznosti kot temu, da začneš misel in je potem vztrajno nočeš izpeljati.
Šeherezada: Razjezila bi te, mogočnega vladarja pa ni pametno jeziti.
Šahrijar: Vsak mogočen vladar bi moral biti vsaj malo tudi usmiljen.
Šeherezada (se nasmehne, malo cinično, a tudi malo ljubeznivo): Saj to. Bom poskušala razložiti. Hecno te je opazovati, kako strogo sodiš mladega kralja Zaifa Almuluk, kot bi bila njegova zasanjanost, križana z oblastniško samovoljo, nekaj, kar bi ti bilo pod častjo.
Šahrijar: Kaj hočeš reči?
Šeherezada: Da to, kar pridigaš, ni dobro uglašeno s tem, kako ravnaš.
Šahrijar (se obrne na hrbet, ljubeznivo): Pa si res predrzna.
Šeherezada (spokorjeno): Oprosti, dobri gospodar.
Šahrijar: Ne, saj je zanimivo. Vladar redko uživa v razkošju iskrenosti.
Šeherezada: Takole je: retorika teče sama od sebe, besede in misli se odbijajo druga od druge in vezejo nit, ne da bi jih mogel govorec pri tem zares nadzorovati. Zato je v govoru tako enostavno ostati moder in pravičen. Le dovolj oporečnega sogovornika ali predmet razprave si moramo izbrati. Težava z dejanji je v tem, da tudi ona nenadzorovano gazijo vse pred sabo, le da v življenju ne moremo izbirati okoliščin, ki jih pred nas postavlja usoda, in s premišljeno izbiro varovati svojega značaja. Življenje udari, kakor se mu pač zljubi, in če smo preleni, da bi razmislili, preden ukrepamo, hitro postanemo živali.
Šahrijar (z drobnim posmehom): Dobro te je šolal naš Veliki vezir, ni te zaman naučil brati.
Šahrijar: Ne posmehuj se človeku, ki se na vse kriplje trudi povedati nekaj zelo izmuzljivega.
Šahrijar: Saj se ne, samo nikoli še nisem imel filozofske razprave z žensko.
Šeherezada: To verjetno zato, ker si jih vse prej obglavil.
Šahrijar (se prime za jajca): U, pod pas, Šeherezada, pod pas.
Šeherezada: Bi zelo zameril, če te prosim, da mi razložiš, zakaj si se odločil zdesetkati populacijo devic v kraljestvu? Vsaj deset različic zgodbe kroži, rada bi jo slišala iz tvojih ust.
Veso Pirnat - Brolski: Rop v Papa Pupi (PDF)
Moj Rop v Papa Pupi naj bi se dogajal nekje v zaledju Kopra, kjer nekdanji zadružni domovi služijo zgolj za kakšen kulturni dogodek, večinoma pa je v njih tudi gostilna. Krajši satirični prispevek je bil objavljen v internetnem Pavlihi (jesen 2014) na podobno temo, kjer ga je zaznal moj prijatelj pisatelj in me nagovoril, naj ga razširim in napišem v tej tematski obliki ter pošljem na Grumov natečaj. Izhajal sem iz tega, da sem tudi sam prišlek na to obalno področje in sem bil seveda deležen marsičesa. Vse skupaj sem hotel zaviti v čim bolj prijazen humorni način polarizacije med domačini in prišleki, ki je tipičen za gostilniško kvartopirsko dogajanje.
Liki pa so povsem naključni, s tem, da se vedno pojavlja dilema, kako je nekdo družbeno uspešen, zaradi nekakšnih nekdanjih zaslug, drugi pa manj uspešen, manj izobražen. Tudi ženski liki so tipični za domorodsko vzdušje ob takih ali podobnih prilikah. Roparica pa povsem po naključju pride v dogajanje dneva, v katerem so vsi prisotni mislili, da se ne more nič nenavadnega zgoditi. In tudi ob tem nastanejo nekateri humoristični zapleti, ki obenem nakazujejo, da sploh ne gre za absurden, resničen rop. Vse skupaj postane navadna šarada s svojevrstnim namenom, v kateri se prepletajo dogodki iz resničnega ali pa že preteklega življenja, pomešanega z domorodskim in tistim, ki ga s seboj prinašajo prišleki.
Pogosto imam navado, da pišem v enem ali drugem dialektu, in sem tako ohranil ljubljanščino in tukajšnje domačinsko narečje. Zavedam se, da je komedije zelo težko pisati in so po mojem mnenju eden najtežjih žanrov. Sam sem bil tudi amaterski igralec, in če sem uspel v začetni fazi sprožiti nekaj veselih vzklikov, sem bil prepričan, da mi bo v nadaljevanju uspelo dobiti stik s publiko. Do sedaj sem bil kar uspešen pri pisanju satiričnih tekstov, v družini pa imamo tudi nekaj igralske tradicije. Za boljše razumevanje pa bi morali prebrati mojo angažirano satirično poezijo in tudi kaj od kratke proze ter nekatere romane. Vsi liki, ki jih tu obravnavam, so povsem naključni in izhajajo zgolj iz fikcije. Provokacija ni bila nikoli moj namen.
Cveto Preželj: Soba za teroriste (PDF)
Dogaja se v sedanjosti. Pred poletom proti Ameriki teroriste preusmerijo v poseben kontejner na letališču. Tam se nekateri srečajo prvič, drugi pa se že poznajo in se poskušajo rešiti iz pasti. Ko so vsi zbrani, odpeljejo kontejner s helikopterjem na varno. Nekaterim je jasno, da jih bodo zaprli. Požigalca gradov pa še vztrajata, da gresta v Ameriko. Kemik ne pogoltne eksploziva. PG 2 se na koncu premisli in gre pri svojih letih med teroriste. Kemik mu bo izdelal stekleno kroglico z eksplozivom.
Cveto Preželj: Zla usoda slepe žene (PDF)
Mož slepo ženo s prevaro spravi na pot v mesto. Čeprav je nepismen, bi rad poslušal razlagalce božje besede. Na poti prenočita v oazi. Mož gre poslušat glasbo v veliki šotor. Ob vrnitvi razloži ženi, da so bile tam učene žene in ne plesalke. Na sejmu v mestu se ustavita. Mož izgine in jo pusti samo s kamelo. Trgovec jo ogovori in ji pove, da je možu prodal kamelo in da jo je zamenjal za kamelo. Pokvarjeni svet ga je zvabil k sebi. Njegovi učeni možje vedo vse o ženskah. Ne vedo pa nič o tem, kako slepec živi v njihovem svetu. Trgovec ji razloži, da se bodo zvečer odpravili na pot in da bo pri njih spoštovana. Čez nekaj mesecev se ji v sanje prikrade pobegli mož in ji pove, da se je izgubil v puščavi in da nima vode. Žena ga opomni, da naj kar odide k novi ženski. On ji razloži, da ni nova, da sta se ves čas na skrivaj dobivala. Žena mu svetuje, da se bosta že z bogom vse pogovorila. Mož ji razloži, da ker nista imela otrok, je poskušal svoje seme zasejati na tujih njivah. Žena mu svetuje, naj se še bogu pohvali, s kakšnimi ljudmi je bil na samem v puščavi. Mož ji odgovori, da odhaja k bogu.
Kristina Radešček: Propad Slovencljev (PDF)
Večjezična tragikomedija Propad Slovencljev odraža stanje sodobnega sveta in aktualnega dogajanja. Ljudje se pogovarjamo, vendar se ne razumemo. Ljudje izgovarjamo besede, ki v ušesih tujca dobijo drug pomen. Spremenijo se v drug jezik, prenašajo drugačno sporočilo. Evropa razpada, izgubljamo lastno identiteto. Miselna razdrobljenost in nerazumevanje izgovorjenih besed se slikata v različnih narečjih in slengih, ki jih govorijo dramske osebe.
Evropi se približujejo islamistični teroristi, ki želijo uničiti Evropsko unijo. V mali ideološko razdeljeni slovenceljski deželici se desni, levi in komunistično-klerikalni politiki zapletajo v lastne spletke. Vsi si želijo priti do finlandskega tanka, s katerim se bodo lahko uprli teroristom in zavladali Slovencljem. V sekretarkino stranišče so celo podtaknili brezposelnega finlandskega prevajalca, za katerega se izkaže, da sploh ne razume finlandsko.
Slovencljev ni več, ker so vsi emigrirali v Merklovino. Pred parlamentom vztraja le še južnjaško govoreči klošar, na južno mejo slovenceljske deželice pa neusmiljeno pritiskajo džihadisti. Zvita sekretarka si prilasti tankec in se islamizira. Jokl Stokl, Prda Mrda in Cvilko Debilko oropajo klošarja in želijo emigrirati v Merklovino, vendar jim sekretarka ob podpori svojih novih islamističnih prijateljev to prepreči. Evropsko himno zamenja petje mujezina, v daljavi slišimo zvok brzostrelk in minometov.
Peter Rezman: Hutter / "Samo nerca ne, Beti!" (PDF)
balet na
komponirano glasbo predstave
plesalke/plesalci se spremenijo v navitke preje na tekstilnih strojih
komponirana glasba predstave se prelevi v ropot proizvodne hale tekstilne tovarne
Pripoved se sčasoma postopoma spremeni v ropot proizvodne hale tekstilne tovarne
ropot proizvodne hale tekstilne tovarne se spremeni v komponirano glasbo predstave
navitki preje na tekstilnih strojih se spremenijo v plesalke/plesalce
plesalke/plesalci na komponirano glasbo predstave
uprizorijo balet
Andrej Rozman Roza: ATL 220 / Neznani Linhart (PDF)
Ob Zoisu so v njegovem salonu konec novembra 1780 zbrani še ravnatelj normalke in slovničar Kumerdej, mestni kirurg in avtor slovensko-nemškega babiškega priročnika Makovic ter Linhart, ki se je ravno vrnil s študija na Dunaju. Norčujejo se iz Vodnikove pesmi v Pisanicah, Linhart predstavi nekaj pesmi iz Blumen aus Krain, za katero zbira prednaročila. Veselje prekine Zoisova mama Johana, ki sporoči smrt Marije Terezije.
Linhart, Makovic in Kumerdej grejo k Bombabirtu, kjer je Makovic poročen z gostilničarjevo starejšo hčerko, ki v natakarski poklic uvaja mlajšo sestro Jožefino. Linhart se veseli sprememb, ki jih bo prinesel novi cesar.
Zois mu priskrbi službo pri škofu, če bo pisal zgodovino tukajšnjih Slovanov. Naroči mu tudi „kranjski“ prevod popularne arije za gostujoče gledališče. Linhart pri škofu priskrbi službo prijatelju Kuraltu, ki ideološko skritizira vsebino Linhartove druge nemške žaloigre. Kuralta zaradi drzne pridige škof kmalu odslovi. Nemška gledališča zavrnejo prvo Linhartovo igro, tudi sam se spre s škofom in se kljub ljubezni do Jožefine namerava vrniti na Dunaj, a mu Zois priskrbi službo v mestni upravi.
Linhart in Jožefina se poročita, rodi se jima prva hči. Linhart napreduje v službah in organizira nemške gledališke predstave, ko mu Zois predlaga, naj na oder postavi nekaj v „kranjščini“. Ob začetku priprav se zgodi francoska revolucija. Kljub uspehu Županove Micke, ki jo je igrala Jožefina, naslednja Linhartova komedija ostane na papirju, saj je zaradi strahu pred revolucijo in vojno s Turčijo ozračje neprijazno do liberalnih idej. Zoisova družba razmišlja o slovenskem koledarju, za katerega Linhart pravi, da je treba pridobiti še koga, saj ne more biti on edini, ki si upa pisati v „kranjščini“. Zois, ki mu vse bolj odpovedujejo noge, na enem zadnjih obiskov v Bohinju spozna Vodnika, ki je pripravljen sodelovati. Sodelovanje se začne po pošti, Zois in Linhart skupaj popravljata Vodnikovo Dramilo. Kmalu zatem Linhart nepričakovano umre.
Simona Semenič: mi, evropski mrliči (PDF)
on ve
konferansje ve
konferansje ne vidi ničesar drugega kot nas
ne vidi milice, rdečeličnega in zadihanega privida
ne vidi jožice, 88 let, in milana, 91 let, kako se žvalita
ne vidi kmečkega fanta v dirndlu, kako vali balo sena
ne vidi alojzije bizjak, kako čaka pred vrati
ne vidi jakoba in silvota, kako pritajeno kramljata, kot da naokrog ni ničesar, ničesar razen njiju
ne vidi psa
govoreče papige
plešočega medveda
akrobatskega slona
ploskajočega leva
tigra na konju
in niti
opice na biciklu
konferansje vidi samo nas, mi smo tisti, ki smo mu pomembni
konferansje zna ločiti med pomembnimi rečmi in tistimi, ki to niso
presaditev človekove glave zagotovo ni med ta pomembnimi, zdaj je pomembno samo to, da plavamo v dreku in da moramo
kaj že?
kaj že?
da moramo, mi,
moramo
solidarnost
demokracija
volja ljudstva
pravica do odločanja
pravica
Simona Semenič: sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije (PDF)
sofija, ta prva
ne in konec
ne dovolim vam, da mi prevežete oči
IV.
ma glejte, nimate vi tu kaj dovoljevat
jaz vam bom prevezal oči pa konec
sofija, ta prva
poslušajte me, vi, vi ...
kar pač že ste
rekla sem, da ne
ne dovolim in pika
ta debela
joj, joj, ta si pa ne da miru
ta dolgocajtna
res ne
vsaj to bi lahko izpeljala, ne da bi povzročala težave
vsaj nekaj tako, kot je treba, brez tehle svojeglavosti in otročarij
ta fina
z dostojanstvom, kot pritiče ponosni ženski
ta debela
ma ja, ma ja
kaj hočemo, tako je
eni si ne dajo nikoli dopovedat
eni preprosto ne zmorejo videt stvari takih, kot so
sveta takega, kot je
ta pedantna
a si predstavljate, da bi vsi to tako počeli?
vse po svoje?
ta bi prevezo, oni je ne bi, ta bi črno, oni bi rdečo ...
en sam kaos, kam pa pridemo
to dekle je bilo pa tako ali tako od nekdaj malo ... kako bi rekla
ta nergava
razvajeno
ta debela
ja, ja, to bo, vsega preveč od zmeraj, polna rit vsega, potem pa človek ...
ta jeznorita
še bolj pa ženska
ta debela
ja, res, imaš prav, potem pa ženska ne ve, kje ji je mesto
Iza Strehar: Razpad (PDF)
ZALA: Kot prvo si ne izmišljujem. Kot drugo pa ne bi imelo veze tudi, če bi si izmišljevala. Ta zgodba je pomembna kot metafora.
PSIHIATER: Metafora česa?
ZALA: Ne vem. Vsega. Sveta. A ni ta svet kot nekakšna pokvarjena maternica mačke, ki ne more rojevati zdravih mladičev, a se vseeno naprej goni in razmnožuje?
Pia Vatovec: Zimske radosti (PDF)
MARJAN
Kako je s krompirjem?
LIDIA
Odlično. Tako kot pred tremi urami, ko sem ga dala peč.
MARJAN
Mater, no. A sploh dela pečica, si pogledala?
LIDIA
Ne, Marjan, to mi pa res ni padlo na pamet.
MARJAN
Grem jaz preverit.
LIDIA
Seveda dela!
MARJAN
Kaj pa je potem?
VLASTA
Mogoče je kaj s krompirjem?
LIDIA
Kako to misliš?
VLASTA
Ne vem, mogoče je prestar ali kaj podobnega.
LIDIA
Krompir je čisto svež! Nič ni narobe z njim.
VLASTA
No, saj nič ne rečem.
MARJAN
Khm, ne, res, včeraj je bil kupljen.
VLASTA
Kje pa?
MARJAN
V Sparu.
VLASTA
A, potem mi je pa jasno.
LIDIA
Kaj je jasno?
VLASTA
Tam imajo zelo slab krompir.
LIDIA
A daj?
VLASTA
Res, jaz ga samo na tržnici kupujem.
LIDIA
O, srečna ti. Jaz sem pa na žalost v službi takrat, ko je tržnica odprta. Mora bit krasno takole doma, ane, Marjan, lahko cel dan v miru po svoje preživiš.
VLASTA
No, imam tudi jaz ogromno obveznosti.
LIDIA
Aja? Na primer?
VLASTA
Dvakrat na teden imam jutranjo jogo z nosečnicami, potem imam gong terapije, kmalu bom pa začela tudi z bioenergijo. Sem šla na izobraževanje in mi je rekel učitelj, da je pravi čudež, da še nisem doživela samovžiga.
LIDIA
Čakaj, samo malo. Samovžiga? A sem prav razumela?
VLASTA
Ja, od prevelike količine energije. Našemu mojstru se je to enkrat skoraj zgodilo.
LIDIA
Daj, no? Kako se ti pa to skoraj zgodi?
VLASTA
Je že imel vidne modre plamenčke na konicah prstov.
LIDIA
In potem so se kar ustavili.
VLASTA
Ja, hvalabogu.
LIDIA
Potem pa očitno ni imel dovolj energije.
MARJAN
Grem jaz vseeno še enkrat preverit pečico.
LIDIA
Zakaj pa? Saj je jasno, da je kriv krompir iz Spara.
Primož Vresnik: Ignacij Nadrah in Zlata Vokač (PDF)
Ob devetdesetletnici rojstva Zlate Vokač je nastala drama Ignacij Nadrah in Zlata Vokač. V dveh izraznih oblikah: kot gledališko delo in kot televizijska drama. Drama pričenja na začetku druge svetovne vojne na Pohorju. V romarskem kraju Puščava Nemci obveščajo slovenske družine o rasnem pregledu. Med drugim tudi zavedno učiteljsko družino Medic. Kmalu po tem pregledu je družina Medic izgnana v Bosno. Zlatka Medic je stara štirinajst let. Nemci pridejo tudi po župnika Ignacija Nadraha, in to kar med večerno mašo. Izgnan je na Hrvaško, vendar mu uspe pobegniti domov, v Stično. Po vojni se vrne v Puščavo. Nadrah ne zaupa v povojno stalinistično oblast in idejo o raju na zemlji. Sluti, da mu zato strežejo po življenju. Od slutenj ga ne odvrne niti razgovor z Zlato, ki je pri enaindvajsetih letih gimnazijka in polna načrtov za naprej. Januarja 1947 se slutnje uresničijo, saj ministrant župnika najde smrtno ranjenega v župnišču. Z dvakrat prebito lobanjo umre v mariborski bolnišnici. Nadrah se kot posmrtni duh vrne v Puščavo. Minejo desetletja, nastopijo sedemdeseta leta dvajsetega stoletja. Ignacij Nadrah obišče Zlato Vokač, kot duh in kot eden izmed njenih navdihov za nastajajoči roman o mestu Maribor. Prično nastajati Marpurgi, ki bodo z objavo postali prelomen roman za mesto Maribor. Ignacij Zlati sporoči njeno glavno življenjsko nalogo, s pomočjo česar se tudi sam dvigne nad osebno bolečino, ki mu jo je prizadejal morilec. Izkaže se namreč, da je Zlatina duša vodnica. Njuni razgovori so polni intelektualne moči, ostrine, razgledanosti in trajnih življenjskih spoznanj.
Žan Žveplan: Zbogom (PDF)
Zbogom, celovečerna drama, je zgodba o pisatelju, ki to v resnici nikoli ni bil. Dramsko besedilo pripoveduje fabulo o avtorju drame, ki za protagonista izbere projekcijo sebe in jo pahne v nadrealistični svet, poln magičnih in nepredvidljivih zapletov. Potovanje od ene postaje do druge se zdi skoraj naključno, podvrženo zgolj domišljiji »vsemogočnega avtorja«, vendar se vsak, ki ga sreča na tej poti, izkaže kot priložnost za morebitno lekcijo, metaforo ali humorno situacijo. Sam razplet besedila se prelevi v avtorjevo razčiščevanje s samim seboj in smotrnostjo svoje izbrane življenjske poti.
Dragi obiskovalci portala SiGledal, tudi poleti lahko pri nas spremljate ažuren napovednik dogodkov, se razvedrite z gledališko križanko, gradite gledališko wikipedijo, brskate po bazi preteklih produkcij in obiščete naše spletne razstave. Dober veter v vaša poletna jadra vam želi ekipa SiGledal.
* Dobitnik Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo 2016 Rok Vilčnik v pogovoru z Andrejem Jakličem: O kostumih brez karakterja, www.pogledi.si, 11. 4. 2016.
** Rok Vilčnik in Petra Zemljič, FLUID: Rok Vilčnik, rokgre, pisatelj, pesnik, dramatik, režiser, scenarist, www.vecer.com, 17. 4. 2016.