Simona Hamer, 19. 2. 2008

Kava, rakija in gledališče

Kot da se je apokalipsa že zgodila in smo mi trije tisto, kar je ostalo … Smog, megla in poskusi sonca (Kdo je lučkar vsega tega in ali bi nas vzel na prakso, smo se spraševali …) vse do Skopja. Tukaj pa: življenje! Vse brbota, kriči, bezlja, – le kako bi mi, neumneži, lahko bili zadnji ob vsej strasti, ki jo (tako malo mimogrede) dihajo tukaj.

Makedonci imajo bogato gledališko dediščino, katere začetki so vzniknili iz kulta Dioniza in na svoji zgodovinski poti puščali mejnike, opirajoče se na kasnejše antično gledališče (odkrita so štiri antična gledališča; Stobi, Heraclea, Ohrid, Skupi).

Bizantinski vetrič je prinesel v te kraje še žongliranje, lov na divje živali in dirke s konji, ki so postale sestavni del sejemskega dogajanja, že drugače začinjenega s kratkimi skeči, glasbo, plesom in lutkami. Seveda je cerkev tovrstno tradicijo (izhajajočo tudi iz poganstva) preganjala. Potrebno je omeniti še karagyoz and medih, turško senčno lutkovno gledališče, ki je postalo popularno v času otomanskega oblastništva.

Jordan Hadzi Konstantinov-Dzinot je bil tisti, ki je s svojimi kratkimi dramami začel tradicijo (takrat še amaterskega) gledališča. Prva drama je tako bila uprizorjena 1874, kmalu za tem so Makedonci na odru že lahko gledali ženske! Vojdan Černodrinski, je s svojo gledališko skupino leta 1900 na oder postavil makedonsko verzijo Krvave svatbe, katera se še danes znajde na repertoarju kakšnega gledališča.

Prvo gledališče je bilo zgrajeno 1906 v Skopju, (v Bitoli so z gradnjo začeli že 1897, a je stavba bila končana komaj 1908) repertoar pa so kreirale gostujoče gledališče skupine. Leta 1913 je bilo ustanovljeno prvo profesionalno gledališče; Srbsko nacionalno gledališče. Tukaj je bila v sezoni 1927-28 uprizorjena prva drama v makedonščini (takrat še vedno obravnavana kot južno srbsko narečje), katere avtor je Vasil Iljonski. Poleg njega sta v naslednjih dvajsetih letih za »uvajanje« makedonščine na oder bila zaslužna še Krlež in Panov.

Po osvoboditvi Skopja (1944) se ustanovi tudi prvo pravo profesionalno gledališče, Makedonsko nacionalno gledališče; sledile so profesionalizacije v Bitoli, Prilepu, Strumici, Kumanovem, Stripu in Velešu.

Velika režiserska imena, kot: Ljubiša Georgievski, Slobodan Unkovski, Vladimir Milčin, Rahim Burhan, Duško Naumovski, Dimitar Hristov, Sašo Milenkovski, Goran Trenčovski, Aleksandar Popovski, Darko Mitrevski so le eni izmed mnogih, ki so krojili makedonske gledališče smernice in jih predstavljali tudi na svetovih odrih.

Poleg svetovnih in »jugoslovanskih« klasikov, se je našel in se najde prostor tudi za pristno, makedonsko dramatiko: Branko Pendovski, Tome Arsovski, Živko Cingo, Goran Stefanovski, Jordan Plevneš, Maja Stevanović, Dejan Dukovski, Ognen Nedelkovski, Jugoslav Petrovski in nam dobro znana Žanina Mirčevska.

Danes v Skopju deluje, poleg narodnega gledališča, še Drama, pod eno streho je nastanjeno tudi albansko in turško gledališče, otroško gledališče in seveda Akademija dramskih umetnosti, katere oder je zavidanje vreden (še posebej, če si navajen na našo akademijsko sramoto).

Ker mi je zaradi napornega urnika (kava, hrana, rakija) uspelo videti le eno predstavo, se ne mislim poglabljati v trenutno situacijo (oz. pišem lahko samo o slišanem). Res je, da so oni sami zelo razočarani nad dejstvom, da nimajo alternative velikim dramskih teatrom, nimajo off-produkcije … Odre obvladujejo bolj ali manj konvencionalne predstave, povprečen gledalec pa je vajen in zahteva komičnost, nezahtevnost. Vzroke za stanje (ki pa se, roko na srce, ne razlikuje veliko od površnega opazovanja Slovenije; pa tudi kakšne razvitejše evropske države) je iskati v tranziciji, s katero je Makedonija še vedno soočena na vseh področjih svojega obstoja. Tudi centralizem kulturne scene je močno prisoten; v Skopju se nahaja tudi Akademija dramskih umetnosti, ki edina spodbuja izobraževanje in kritično razmišljanje mladih gledaliških ljudi.

Še pika na i: publika! Predstavljajte si dobro desetletje let staro predstavo, katere rotirajoča scenografija je takrat verjetno res bila zanimiva, danes pa v socialistični dvorani Dramskega gledališča deluje tragikomično. Torej, Bolha v ušesu (Feydeau) me je v slabih dveh urah uspela res nasmejati. Pa ne zgolj zaradi igralcev ali mestoma posrečenih režijskih in kostumskih domislic, ampak zaradi tistih, ki so sedeli okrog mene. Glasno komentiranje, brezštevilni aplavzi na odprti sceni, petje, ploskanje, celo sufliranje …

Občutek živosti, ki je padel vame po apokaliptični izkušnji, me je tako našel tudi v temnem hramu kulturne razsvetljenosti. Po atmosferi »dajmogledatiintelektualno«, ki se sidra pri nas, je bila makedonska iskrenost več kot dobrodošla, da mi pokaže, kaj je v gledališču res pomembno: izkušnja kot taka. Vse ostalo se prilepi kasneje – ja, življenje pač terja eksplikacije, še posebej, če si Slovenec.

Hm … Ali je to v kakšni povezavi z ugotovitvijo o neobstoju šal o Slovencih, s katero so nam postregli naši makedonski prijatelji?

 

Skopje

Sprašuje: Simona Hamer, 12. 1. 2008
Teater v galeriji
Sprašuje: Simona Hamer, 25. 10. 2007
Pogovor s tujino: Charles Tordjman
Sprašuje: Simona Hamer, 31. 5. 2008
Pred premiero: Zalka Grabnar Kogoj - Ampak Dane