Simona Hamer, 28. 8. 2010

Dragi Bunker!

Preden se lahko res posvetim pisanju za Areno, ti moram nekaj priznati. Nekaj, kar se pravzaprav tiče enega tvojih prejšnjih projektov.

 

Če bi me v tem trenutku gledali na odru, namesto da me berete, bi se zdaj zgodila krajša, a vsekakor dramatična pavza, katero bi, ker so mi preprosto všeč zabavne stvari, prepletla s pomenljivimi, vprašujočimi in namigujočimi pogledi v publiko, tipa: Joj, kako mi je nerodno... A vidite? Čisto preveč mi je nerodno in neprijetno. A ste vsi opazili? Čeprav nisem ne vem kako dobra igralka, bi mi mogoče celo uspelo zatresti  glas v nadaljevanju … in potem izbruhniti v smeh, ker - kot že rečeno - imam rada zabavnosti.

Ukradla sem ti knjigo.
Kosovela.
Tistega belega, iz zbirke Lirika.

Verjetno bi se, če bi me gledali, trudili najti nekje na odru omenjeno knjigo. Pa je ne bi našli. Ker jo imam varno spravljeno doma med (čakajte – vstajam, da grem pogledat) Nerudo in Mandelštamom.

In nič mi ni žal!
Žal mi je edino, da ste jo oblepili z nekakšnimi roza trakci, da je bila videti kot čudna košarica.
Kosovel kot roza košarica na avtobusni postaji.

V kakšni šestdeset minut trajajoči "live" formi bi vam definitivno pojasnila, zakaj menim (ali vsaj mislim, da menim), da umetnost pač ni za vse (med njih prištevam tudi potnike LPP-ja). In še več: zakaj menim, da prav Kosovel ni za vse in mu roza držala ne bodo pomagala pri priljubljenosti.

Pravzaprav sem ga rešila.

Razkrila bi vam tudi, da pri tem dejanju nisem bila sama. Da me je spremljal osebek moškega spola, vam predstavljen na fotografiji, ali kar v živo (odvisno od proračuna predstave), in kateri bi bil, glede na nevarnost obtožbe soudeležbe pri kriminalnem dejanju, primerno razosebljen. Z oblastjo namreč ni heca – tudi to bi vam povedala in predvidevam, da bi se zgrozili ob navajanju možnih sankcij.
In še bonus: nikoli se ne vozim z avtobusi. Uporabljam kolo – to je šele zeleno! Hm... a imate tudi Lorco? Se takoj javim za (relativno) nova zbrana dela (bizarne založbe), ki je s svojimi, skoraj 30 evri, malo preveč za moj trenuten žep.

Čeprav je jokal, ko sem mu doma snemala te barvaste vajeti ...
In prav besna sem bila – lepiti to nepotrebnost v knjige ... Lepo vas prosim! A sploh veste, kako težko se to odstrani?

Ako bi želeli interaktivnost, je tukaj dobrodošlo mesto zanjo: prostovoljec ali dva, pridita in se prepričajta, kako mukotrpen je bil odstranjevalni proces zame, da sploh ne pomislim na Kosovela. Še več! Lahko bi družno, kot za časa socializma, udarniško slačili knjige, ki smo jih poprej osvobodili iz primeža hladne kovine avtobusnih postaj.
Vsekakor mislim, da mu je zdaj – ko sva prestala boleče slačenje preteklosti – pri meni veliko lepše, kot mu je bilo, visečemu, na postaji.

In tako smo, kakopak, vsi srečni ...
Pa naj še kdo reče, da se ne angažiram za umetnost!

No, kaj pravite - bi me gledali na naslednjih Mladih levih?

***

ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.

Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.

Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov

 

Mladi levi

Simona Hamer, Marinka Poštrak, 13. 12. 2014
Oživljanje fikcij
Simona Hamer, 13. 2. 2008
Dramaturgija plesa po beograjsko
Simona Hamer, 18. 4. 2014
To bi lahko bil samointervju Simone Hamer