Tih vdih Nejca Gazvode je eno izmed redkih dramskih besedil v zadnjem času, ki so govorila o meni, skoraj dobesedno, neposredno, nemetaforično, točno. Priporočam ga brez premisleka, iz srca, iz empatije in simpatije do šestih likov te izvrstne enodejanke.
Jezik je živ, sodoben, zrcali značaj posameznega lika, navdušujejo duhoviti pogovori med osebami. Kratki in sočni, humorni, z neverjetnim ritmom in občutkom za vsakdanji govor, z veliko sodobnimi referencami, replikami, vzetimi iz naših ust – ust naše tranzicijske/milenijske generacije, včasih pikro sarkastični, in real AF, in prav zato še kako politični. Skozi notranjo resnico likov se pravzaprav oziramo v svet, če banaliziram, v težave z dizli, bananami, in če sem resna, v težave zaposlovanja mladih, osamosvajanja, v revščino …
Gazvodi uspeva v besedilu naravno in spontano prepletati komične momente in bolečino. Zato tisti, ki smo poleg prebranega besedila na odru MGL videli tudi uprizoritev, vemo, kako različno gledalci dojemajo dogajanje – gledamo isti prizor, pa vsak vidi nekaj svojega – nekateri se smejijo, ko drugi zadržujejo cmok v grlu. Še posebej v prizoru, ko Janez pomerja obleke pokojnega tasta. Replika ''Moj bog, kako je bil oči ogromen'' je umeščena v prizor tako lahkotno in inteligentno, da bi lahko hitro spregledal njeno večplastno pomenskost – izvablja smeh, če jo bereš dobesedno, in pušča grenko spoznanje o veličini človeka, ki ga več ni, o njegovi nenadomestljivosti. In takšno hkratno sobivanje smešnega in žalostnega je značilnost Tihega vdiha, značilnost pravzaprav dobrega teksta.
Nič pretencioznosti v formi, nič konceptualnih masturbacij – v ospredju so človeški odnosi, ki se razpirajo skozi dramo (osebno zgodbo) vseh posameznih likov oz. dramo družine kot celote. Neke družine, moje družine, družine vseh nas, nepopolne, predvsem pa ranjene zaradi smrti očeta in življenja samega. Vsak s svojo jezo, razočaranji, strahovi, kompromisi, optimizmom, z vsem pač, kar nas dela človeške.
Po svojem bistvu gre za jasno besedilo na formalni ravni, ki se sicer poigrava s časovnimi preskoki, preigrava tri časovna obdobja hkrati, dvajset let nazaj v samem dogodku, v spominu, ki je lahko kjer koli, in dvajset let kasneje v sedanjosti na odprtju razstave najmlajše hčerke, Tamale. Zgodbo uokvirja pripoved Tamale, ki mestoma prebija linearno dogajanje na odru in pripelje do estetsko in intimno pretresljivega konca. Prav konec in vmesni časovni preskoki (v čas dvajset let kasneje) zgodbi družine dodajajo nostalgičnost v žlahtnem pomenu te besede in prav tu nas (me) zgodba najbolj zagrabi. Kot zvezdo v vesolju tudi našo družino vidimo le v spominu. To, kar v trenutku gledanja zaznavamo, ne obstaja več. Družine več ni. So le še posamezni portreti, ki jih je narisala Tamala. Mi kot gledalci smo imeli še zadnjič priložnost uzreti delček iz življenja neke družine na nek septembrski dan, preden so se njeni člani dokončno razšli, Tamala na študij, Petra in Janez v konec zveze, Maja v Švico. Družini je pač nekje na poti spodletelo. Minljivi smo in včasih se stvari ne izidejo. Ostaja le družinski album, ki simbolno, vizualno spomni na, kot pravi Katarina (mama), ''vse, kar smo nekoč bili. Enkrat ne bo ničesar več.'' In prav na tem mestu Gazvoda spretno razkrije umetnino/umetnost kot nekaj, kar ponuja izhod iz brezizhodnega in minljivega – ostajajo portreti umetnice Tamale, ki bodo vedno znova pripovedovali zgodbo družine, ki si je samo želela biti srečna.