»Kaj je, Kaligula? Če ti prinesejo Luno, bo pa vse drugače, kaj? In če je ne prinesejo, bo vse (p)ostalo enako, boleče enako. Jutri bi moral stopiti na oder, jutri bi lahko po poletnem premoru ponovno zadihal s polnimi pljuči in pokazal svetu, kdo je pravi rimski cesar, kdo je edina svobodna oseba v tem čudno tujem cesarstvu. Pa ne bom, jutri me ne bo, odrske špranje ne bodo okusile kapljic mojega znoja, temelji so sesuti. Slišiš, Kaligula? Predstave ne bo! Predstava odpade. Pika. Stop.

 In to mesec dni pred Borštnikovim srečanjem. Kaj še ostane? Nič.

Ne, ne, ne, ostane ta studljivi okus v ustih, ne po obupu, ne po krvi, ne po smrti, marveč po vsem tem hkrati. In njihove besede, poslednji udarci, od zadnjega do prvega, njihove besede mi parajo trebušno slinavko, z mojim žolčem so napolnili svoje AK-47, da zdaj z njim streljajo po praznem platnu nesojene gledališke umetnine (mar ni tudi Dalí nekaterih svojih del naslikal z dvocevko? – moj padec ima torej dalíjevski motiv, hvala).

Kaj sedaj? Postavili so se na rob prepada in si prvič povedali, da junijske zaključne produkcije ne čutijo, predstava ne obstoji, Kaligula et al. ne stoji več. Vse je zgolj še podrkavanje na isto temo – Kaligula.

In kaj sledi ostrini očitkov, namenjenih režiserki (po priznanju poraza in sklepu, da predstave ne bo, sem na granitnih kockah pred vhodnimi vrati gledališča našel ležati tale izrezek * – kaj je hujše, le kaj je trše, režiserkina izpoved ali granitne kocke?), kaj povzroči obup in nejevoljo igralcev, da ne želijo stopiti na oder z mano, s Kaligulo?

Z mučno tišino so se pričele dvigati sence dvoma, pospremljene z udušenimi kriki neodobravanja. Če se je v preteklosti na odru kdaj pa kdaj še dopustilo momljanje, požiranje besed in nespretno izgovarjanje Kaligulove zgodbe, moje zgodbe, so danes zvečer vzklile iz globočin skupinskega nemira artikulirane, močne, jasne in podprte črkovne skovanke: »Jebite se!« Predstave ne bo, konec je. Čaroben in zasanjan svet mladega Kaligule je izgubil svoj vzburjajoči, rajcarski vonj, lovor je zgnil v času, za seboj pa pustil postano enolončnico negodovanja in krožnik plesnivega faširanega mesa večmesečnega dela.


Kaligula, dovolj za danes, za danes je bilo dovolj.
Kaligula, zdaj se greš napit, preveč je alkohola na svetu, da bi se utapljal v svojih skrbeh.«

                                                                     (Dnevnik nekega Kaligule, 6. oktober 2013)


* fragment režiserkinega govora:
Ampak ne moreš priti do tega, če ne daš svojega srca na pladenj. Jaz sem ga dala, sedaj in nasploh z vsem tem. Mogoče ne bom preživela, mogoče me boste požrli, mogoče bo to moj karierni samomor.
Zanima me, kaj pride po tem.
Ne prosim vas, da to naredite zame ali za predstavo.
To velja delati samo v primeru, da vam je to rajc, da vas vznemirja, da vas zanima, kaj je na drugi strani.
Odgovor tebi, Rok, na to, kar si rekel zadnjič; ali je to kakšna osebna terapija? Pa, Jezus, zgleda, da je. Odvisno, kako se to vzame. Vsekakor je to nekaj, kar naj bi bilo zelo osebno. Ne vem, kje je potem meja. Vsak si jo postavi sam.