Umeščanje določenega ustvarjalca ali ustvarjalke v kulturni prostor običajno in v grobem zajema enotno določitev začetka ustvarjalne poti, žanrsko opredelitev, slogovni razvoj in polje delovanja. Če bi ustvarjalca Matijo Solceta želeli uokviriti v omenjene označevalce, bi hitro ugotovili, da se zadana naloga v najširšem smislu izkaže za izmuzljivo. Njegovo ustvarjalno udejstvovanje v slovenskem kulturnem prostoru je težko umestiti v jasne in stroge okvire, kot smo jih morebiti vajeni, saj se večkrat in tudi hkrati znajde v vlogi avtorja, umetnika, lutkarja, glasbenika, organizatorja, profesorja, mentorja, aktivista.
Narava umeščanja in opredeljevanja je taka, da stremi k določenim označevalcem. Ko govorimo o Matiji Solcetu, lahko označevalce njegovega ustvarjanja strnemo v rizomatski obliki oz. obliki micelija, pri čemer ni jasnega začetka ne jasnega konca, temveč se različni pojmi in področja medsebojno povezujejo v mrežasto strukturo. Vanjo lahko umestimo pomen glasbe, ritma, lutk, družbene angažiranosti, kulturne vizije, skupnosti, doživljajskosti, ironije in humorja.
Solce se je slovenski javnosti prvič predstavil s svojo prvo samostojno predstavo E beh! (2002) z glavnim junakom Pulcinello. Čeprav se je slovensko lutkarstvo pred tem že spogledovalo s tradicionalnimi italijanskimi liki commedie dell'arte, je Solcetu uspelo humor prikazati na samosvoj način z glasbo in animacijo. Že leto zatem je v sklopu kulturnega dogajanja Etno Histeria World Orchestra v slovenski Istri začel delovati kot organizator in glasbeni mentor. Istega leta je bila premierno predstavljena še lutkovno-glasbena predstava Male nočne zgodbe, ki je že začela nakazovati Solcetov slog. Ročne lutke, ki jih je avtor zasnoval sam, so jasno izražale drugačno pojmovanje lutke. Že izbira ročnih lutk je pomenila nekakšen odmik od konvencionalnega, k marioneti usmerjenega slovenskega tradicionalnega lutkarstva. Marioneta, na nitih viseča in s pomočjo vodilnega ogrodja manipulirana lutka, je namreč veljala za najbolj cenjeno lutkarsko tehniko. Ročna lutka pa je predstavljala zavračanje tovrstne avtoritarnosti, še posebej, ker je bila izdelana iz preprostih, recikliranih materialov. Ustvarjena tako, da se jo lahko pospravi v kovček in predstavi kjerkoli, tudi in predvsem zunaj gledališke dvorane.
Razlog za dojemanje lutke kot izmuzljive, večplastne pojavne oblike pri Solcetu je mogoče iskati v njegovi mladosti, saj je starše, ki sta s svojim gledališčem papirnatih lutk Papilu potovala po različnih državah, spremljal na poti. Čeprav kot otrok še ni razvil afinitete do lutkovne umetnosti, se je v svojih zgodnjih dvajsetih letih odločil za šolo lutkarstva v Neaplju pri priznanem italijanskem lutkarju Brunu Leoneju. Po končanem šolanju v Italiji ga je pot vodila v Prago na slovito Akademijo za uprizoritvene umetnosti DAMU, kjer je začel poglabljati svoje lutkarsko znanje ter ga spajal s svojo glasbeno radovednostjo, mnogimi potovanji po različnih celinah in odkrivanjih raznovrstnih glasbenih kultur.
S svojima prvima predstavama se je začel z velikim uspehom predstavljati na številnih lutkovnih festivalih po Evropi in po svetu, kmalu po dokončanem študiju na Češkem pa se je pogosteje vračal v Slovenijo in s svojim gledališčem Teatro Matita uprizarjal dobro sprejete Pozor, los! (2010), Vesele kosti (2011), Pavliha revival (2014), Pasje življenje (2016), Biti Don Kihot (2019), Mesarica (2021). V tem obdobju je začel aktivno režirati lutkovne predstave v dveh slovenskih osrednjih institucionalnih lutkovnih gledališčih v Ljubljani in Mariboru1. Prav tako je ohranil stike s praško ustvarjalno glasbenolutkovno sceno in ustvaril glasbeno skupino Fekete Seretlek2, s katero gostuje po številnih državah v Evropi in drugod po svetu.
Ena glavnih značilnosti celovite, mrežaste strukture predstav Matije Solceta je njegov odnos do snovnosti ali predmetnosti. Še posebej v zadnjem desetletju, ko se na področju lutkarstva in animiranih form pojavlja močna tendenca vključevanja novih tehnologij, umetne inteligence, mehanike in robotike v snovanje uprizoritev, avtor ostaja zvest t. i. analognemu gledališču. Bolj kot spogledovanje s tehnološko novimi, sodobnimi načeli gledališča ga vodi polnovredna radovednost do snovi, materiala in predmeta kot takega. Kar pomeni, da odvrača pozornost od sredstva izražanja in jo preusmerja v način animacije, odnos do animiranega predmeta in intenco, usmerjeno v predmet. Prav to pa omogoča slehernemu gledalcu in gledalki najrazličnejše predstave, pojmovanja in doživljanja.
Druga značilnost, ki nikakor ne more biti sopostavljena ostalim v hierarhičnem smislu, saj gre za prepleteno strukturo Solcetovih stvaritev, je glasba. Glasba se v avtorjeva dela spaja kot enakovredni del snovnosti. Z njo rokuje, jo animira in manipulira (v najžlahtnejšem pomenu besede) z dogajanjem, dramaturškim lokom in doživljajskostjo sleherne uprizoritve. Na tem mestu se ritem kot bistven element glasbe združi z animacijo snovi ali predmeta. Matija Solce se v vsaki uprizoritvi mojstrsko poigrava s pojmovanjem predmeta kot glasbenega instrumenta in lutke kot animirane snovi (človeška kost lahko postane piščal, kljunasta flavta je lahko obenem palica, pesek lahko ustvari zvočno krajino ali se spremeni v enega od likov prizora, žlica narekuje ritem ali predstavlja plesalko, iz plastične posode lahko prelijemo tekočino v drugo posodo, v naslednjem trenutku pa ista posoda prevzame vlogo lika v prizoru).
Prehajanje med predmetnim gledališčem, bogato prepojenim z ritmom in glasbenimi učinki, na gledalca in gledalko deluje izredno asociativno. To pomeni, da lahko vsak gledalec ali gledalka posamezen prizor dojemata na različne načine, skladno z lastnim čustvenim dojemanjem tematike uprizoritve, poznavanjem motivike uprizoritve ali preprosto s prepuščenostjo spontanosti doživljanja dražljajev v obliki podob in zvokov (določen prizor sicer lahko spominja na motiv iz določenega literarnega dela, vendar ni strogo vezan nanj).
Ravno literarna motivika, s katero se po lastni odločitvi ali po želji naročnikov (institucionalnih gledališč) ukvarja Matija Solce, predstavlja svež ustvarjalni pogled. Avtor si namreč z asociativnostjo in svobodnim pristopom dovoljuje, da se uprizoritev, ki sicer sloni na navdihu v literarnem delu, prepusti spontanosti in domišljijski stimulaciji, ki naj bi jo vsebina literarnega dela sporočala. Tako se Kositrni vojaček Hansa Christina Andersena preseli v fotografsko temnico, (Kafkov) Proces Josefa K. v stanovanjski blok, prizori povesti Martina Krpana se dogajajo na prizorišču gasilskega avtomobila (Mesarica), severna celina se znajde v obilici papirja (Tjulenj) itd. Poigravanje z drugačnimi mišljenjskimi pristopi in drugimi zornimi koti je vodilo Solcetovega ustvarjanja, kar sam poimenuje iluzivne točke.
Iluzivne točke so po Solcetovem pojmovanju lahko karkoli. V svoji doktorski disertaciji (Matija Solce je prvi in za zdaj še edini doktor lutkarstva v Sloveniji) nadrobno določi, kaj lahko predstavlja iluzivne točke. Sama snovnost, glas, scenografija, prostor oz. okolje, kjer se uprizoritev dogaja, so polje iluzivnih točk, ki zaradi svoje fragmentarnosti vzpostavljajo možnost preigravanja različnih pojmov, vrednot in prepričanj. Vsebina izbranih motivov se tako ne uprizarja linearno, kjer bi sledili varni premočrtni zgodbi, temveč neprestano prehaja iz ene asociacije v drugo in iluzijo nečesa tretjega. Gledalec ali gledalka, ne glede na to, ali se zavedata iluzije med prizori, sta prepuščena dinamični igri, pogosto gre za vpletenost v samo udejanjanje, s čimer se briše stroga meja med igralcem in gledalcem. Navidezna, čeprav skrbno premišljena in s strani Solceta samega ali drugih igralcev tehnično podprta spontanost, je pogoj za polno doživljanje trenutka, »tukaj in zdaj«.
Pomembna komponenta Solcetovih uprizoritev je tudi okolje uprizarjanja. T. i. site-specific način uprizarjanja pomeni, da okolje in prostor postaneta ključna elementa gledališkega dogodka. Pa naj gre za arhitekturo, naravno krajino, premikajoči se gasilski avto, vizualne instalacije, sprehod po mestnih ulicah ali med drevesi v gozdu, vse našteto je vpeto v podajanje vsebine uprizoritve3. S tem Solce poudari sporočilnost prostora. Ta ni samoumeven, saj smo prostor tudi ljudje, ki v njem živimo. Gledalce in gledalke tovrstno interaktivno glasbeno-gledališko potovanje izstreli iz cone udobja in jih na igriv način popelje v skupinsko doživljanje. Solcetov pristop do ustvarjanja bi lahko opisali kot inverzijo, gledališče misli prostorsko v najširšem smislu, celoto oz. skupnost igralcev in igralk ter gledalcev in gledalk preusmerja v skupni dogodek.
Njegova dela tako izvedbeno kot vsebinsko delujejo na način agitacije skupnosti. Skupnost želi pridobiti v doživljanju in asociativnem premišljevanju o sodobni družbi, o pomembnih družbenopolitičnih vprašanjih in vrednotah družbe 21. stoletja. Podajanje vsebine pa ni moralistično, kakorkoli didaktizirano ali vsiljeno, saj v prizore vnaša veliko mero ironije in samoironije. Primer njegove predanosti družbeni angažiranosti in iskanju dialoga med ljudmi, ne nujno in primarno obiskovalcem gledališč (gledališče lahko pride do ljudi, če ljudje ne gredo v gledališče), so protestni dogodki leta 2013, ko je kot predstavnik Protestivala v protestne shode državljanov in državljank vnesel karnevalski duh s simboli smrti. Uprizarjanje dogodkov skupaj z udeleženci, pospremljeno z glasbo, je močno pokazalo, kako lahko ustvarjalni prijemi delujejo v smeri dialoga in povezovanja skupnosti.
Njegov družbeni aktivizem in vizija kulture v zadnjih letih se kažeta tudi z dvema priljubljenima festivaloma, ki ju organizira s skupino sodelavcev in prostovoljcev, Plavajoči grad (Floating Castle festival) in Kavč festival. Prvi, skorajda teden dni trajajoč festival, se pretežno odvija ob Gradu Snežnik4 v Loški dolini, ko se tamkajšnje pristave spremenijo v množično druženje in ustvarjanje številnih glasbenikov, lutkarjev, performerjev, obiskovalcev z različnih koncev sveta. Del festivala še vedno predstavlja World Etno Histeria Orchestra, ko se glasbeniki predstavijo na Obali in po nekaterih drugih mestih v regiji. Drugi festival se že nekaj let odvija v marcu po številnih slovenskih mestih, ko so obiskovalci festivala povabljeni, da glasbenike, ustvarjalce in druge udeležence gostijo pri sebi doma in ponudijo prostor kulturnega dogajanja.
Večkrat doma in v tujini nagrajeni ustvarjalec Matija Solce je v zadnjem desetletju v slovenski gledališki, glasbeni, kulturni in družbeni prostor prinesel svežino, inovativnost, odločnost in samosvojo vizijo kulture. Pri tem navdušuje mnoge mlade ustvarjalce in ustvarjalke, celostno pa prestopa mejnike med generacijami, družbenimi sloji, prepričanji in preskakuje zidove gledališke hermetičnosti, saj z glasbo, humorjem, predanostjo in s ščepcem ironije vedno znova dokazuje, da smo kultura ljudje, mi vsi.
1. Uprizoritve v Lutkovnem gledališču Ljubljana: Štirje muzikanti (2010), Luknja (2012), Močeradek gre čez cesto (2013), Turlututu (2014), Mojster in Margareta: Vražji triptih in Seansa Bulgakov (2018), Tjulenj (2019), Temnica (2022). Uprizoritvi v Lutkovnem gledališču Maribor: Proces ali Žalostna zgodba Josefa K. (2012), Časoskop (2014).
2. S slednjo so kot Studio Damuza ustvarili odmevne predstave Kar – Sedmina (2016), RAT (2018), Exit (2022).
3. V uprizoritvi Mojster in Margareta: Vražji triptih se igralci in občinstvo skupaj pomikajo po skorajda vseh prostorih Lutkovnega gledališča Ljubljana, od odra do zaodrja, od delavnice do prostorov uprave gledališča, od garderob do preddverja itd. Uprizoritev Temnica, katere osrednji del se sicer dogaja v Kulturnici (majhni dvorani, ki postane fotografska temnica), se začne na Židovski ulici v Ljubljani, zgodovina ulice z barom, znanimi prebivalci in zgodovinskimi anekdotami pa je z vsebinskimi motivi (močno asociativno) povezana z motiviko Andersenove pravljice. Stari gasilski avto se lahko ustavi v središču prestolnice ali na parkirišču majhne vasi in uprizori Mesarico po motivih zgodbe o Martinu Krpanu. Ogledni depo Pokrajinskega muzeja Maribor, nekdanji Kino Partizan, postane prizorišče za zgodbe likov vsakdanjih meščanov večstoletnega štajerskega mesta.
4. Zaradi nasprotovanja lokalnih in državnih oblasti se festival ne vrši v notranjosti gradu, kljub podpori lokalnih prebivalcev.
Povezava: PDF gledališkega lista