Jaka Smerkolj Simoneti, 28. 5. 2021

Kako govorimo, ko govorimo o cipah

Gledališče Celje, Ifeyinwa Frederick CIPE, režija Mojca Madon, premiera 28. maja 2021.
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar

Cipe so generacijski portret, razglednica utopičnih počitnic, ki resničnosti ponosno dvigajo sredinski prst. Ibiza je raj, so sanje – utopični mehurček, ki ga ne morejo doseči stiske, tegobe, kaj šele grozote vsakdana petindvajsetletnic, ki na peščenih plažah preživljajo deset vročih, žurerskih, prekrokanih dni. Vendarle je osrednja dogodkovnost te dramske pokrajine, ki bolj kot klasični zgodbovni lok z zapletom in razpletom zasleduje razgaljanje stanja svojih likov, ravno v tem, da resničnih otokov brezskrbnosti za Bim, J. in Alex ni, jih ne more biti. Ne glede na to, kako daleč odpotujejo in za koliko zvišajo prisotnost promilov v krvi, se vedno znova znajdejo pred istimi zagatami. Vsak vzpon ustvarja padec, vsak padec pa nujo po njegovem odmisleku. Mlada britanska avtorica Ifeyinwa Frederick tako zelo vzorno ujame vse streotipe, klišeje in splošno prepoznane resnice deklet, ki jih postavlja pred občinstvo, in uspe znotraj te iste neskončne zabave ustvariti vakum, znotraj katerega se razkrivajo njihovi strahovi, nemoč. Besedilo tako preseže individualen žur, pri čemer mu izvirnost daje že izbor dramskih oseb in obravnavane vsebine, in se ugodno namesti v polje družbenega problema, do katerega je nemogoče vstopati brez razmerja s svojevrstno napetostjo. Morda je nabor likov dokaj homogen, vse tri prihajajo iz istega kraja, enako so stare, vse tri so temnopolte, vse tri izobražene in relativno dobro finančno situirane, a vprašanja odnosa med spoli, generacijskega razkola, duševnega zdravja, eskapizma, popularne kulture, razmerja moči in tako naprej dogajanje razširjajo onkraj posameznega psihološkega profila. Ta portret tako ni toliko glas generacije, kolikor je generacija, ki uteleša simptome našega časa. Simptome, katerih splošna diagnoza je pogosto slišana tesnoba.

Kdo sploh so cipe? Zagotovo je izrazito pomenljiv naslov, ki ga avtorica izbere za svoje protagonistke. V svojem izvirniku »The Hoes« ustvarja premeno v pomenu, ki je neprevedljiva, kot v opombi k prevodu navede prevajalka Živa Čebulj: »Beseda, s katero se obkladajo, mora biti dovolj pogovorna in predvsem uporabljena vsepovsod, skorajda vsakdanja žaljivka in kot taka nezaznamovana s spretno ali sočno osebno govorico. Gre za to, da dekleta hudo žaljivko obrnejo okrog, si jo prisvojijo, jo navsezadnje obrnejo sebi (oziroma svojim življenjskim načelom) v prid.« Angleški naslov je namreč slengovski zmehčani izraz besede kurba, ki je le ena od mnogih podobnih različic v slovenščini, prevajalka omeni še mrhe in lajdre. Živost teh etiket pa podkrepi besedotvorna raven, ki osebe spreminja v glagole (kurbati se) ali denimo prostore (kurbišče). Mestoma lahko pri nas slišimo okrajšavo besede kurva – rva, ki pa gotovo ne dosega široke prepoznavnosti, kot jo angleški izraz »hoe«. S tem se kaj hitro v naši zavesti prikaže še ena dimenzija besedila, in sicer kontekst realnega sveta. Besedilo je polno popkulturnih referenc in odseva našo prepojenost z glasbeno, filmsko, tržno produkcijo, ki je v večji meri posredovana z angleškim jezikom. Ti pojavi niso nič novega, morda smo le prišli do točke, ko se jim je nesmiselno zoperstavljati. Situacije, ki jih lahko zasledimo v besedilu, so nam namreč izrazito poznane iz neštetih filmov in serij. To kulturo cip hlastno požiramo na Netflixu in HBO-ju, nad njo se zgražamo ali pa v njej uživamo pri glasbenicah, ki brezsramno pojejo denimo o svoji spolnosti. Zanimivo te vsebine, ki smo jih tako vajeni s televizijskih ali računalniških ekranov, vseeno ustvarjajo nekakšno napetost, ko o njih razmišljamo znotraj gledališkega medija, ko so torej prinešene neposredno v našo prisotnost. Gotovo je srhljivo pomisliti, da se uspešna serija Evforija, ki med drugim tematizira zlorabo drog med mladostniki, odvija tudi pri nas. Nekaj popolnoma drugega je slišati verze: »Yeah, you fucking with some wet-ass pussy / Bring a bucket and a mop for this wet-ass pussy / Give me everything you got for this wet-ass pussy,« v pesmi WAP ameriške reperke Cardi B ali jih slišati od svoje sestre, hčere, vnukinje, sošolke, prijateljice. Ravno to neposrednost prinaša Ifeyinwa Frederick s tem, ko se je odločila Cipe napisati za oder, kjer se spoznanju, da lahkoživa dekleta iz Essexa, ki svojo spolnost jemljejo s ponosom in zanosom, živijo tudi pri nas, živijo povsod, ne moremo izogniti. Gledalec se je tako prisiljen soočiti s svojimi predsodki, razprtje dialoga okoli tabuizirane teme pa prinaša svežino, morda tudi razelektritev te napetosti? Ker v resnici ne gre za nič bogokletnega, kakor jasno pove Bim: »To samo pomeni, da živim tako, kot mi paše. Kadar ženska s svojim telesom počne, kar ji paše, se takoj najde kdo, ki se mu zdi navadna cipa.« Cipe so torej vsi tisti ljudje, ki uživajo, kot si pač želijo. V bolj žaljivem pomenu besede pa bi si lahko dovolili reči, da je cipa vsak, ki ima s tem problem. Razmerje, ki ga v besedilu avtorica kaže predvsem skozi like neposredno blizu osrednjih treh punc, ki pa se v dogajanju samem ne pojavijo.

Za to, da si cipa, se je treba boriti.

Ena takih je teta Mavis, ki se na vse pretege trudi pred prekletstvom samote odrešiti svojo izjemno podjetno uspešno nečakinjo Jasmine – J. Teta Mavis J. neprestano bombardira s sporočili, ta so mestoma tudi izrazito verske narave, a zdi se, da ta potencirano religiozni značaj niti ni izvor problema. Odraža namreč popolno spremembo v mentaliteti, ki se je zgodila v zadnjih desetletjih. J. pri svojih rosnih petindvajsetih letih upravlja že z dvema kozmetičnima salonoma, slutiti je, da se njen karierni vzpon šele začenja. Taka predstavlja nekakšen (sanjski) ideal mlade posameznice v sodobnem kapitalističnem sistemu. Mlada podjetnica z željo in ambicijo, ki uspe prodreti na trg dela in na njem tudi prosperirati. Vendar vse to ni dovolj oziroma ni dovolj v očeh njene starejše sorodnice. Če je Oprah v očeh J. karierna vzornica, je v očeh tete Mavis žalostna zgodba, saj je res milijarderka, a še vedno samska. Nad J. in njenimi uspehi tako neprestano bdi ta senca tradicije, ki veleva ženski, da je njena glavna naloga v življenju ustvariti družino. To je vsekakor izrazito nazoren trk med pogledi na svet, med razumevanjem partnerske zveze kot eno izmed možnosti in ne nujno obvezo. O tem je denimo pisala Lara Paukovič leta 2019 v članku Samskih je v Sloveniji že skoraj toliko kot tistih, ki so v zvezi ... za časopis Mladina[1]. Zbrala je zgodbe uspešnih posameznikov, ki so že več let samski. Že naslovna informacija daje slutiti nekakšen preobrat v razmišljanju, ki, kot v članku izpostavlja dr. Renata Salecl, ni trend, ki bi veljal samo za Slovenijo. Po eni strani bi to lahko pripisali ekonomski samostojnosti in spremembam v pojmovanju, kaj naj bi sploh partnerska zveza bila in v čem je nujna. Lahko bi rekli, da za J. partnerska zveza ni nujna, vendar pa se s svojo samskostjo vseeno ne more znebiti stigme, ki so je še vedno deležne (predvsem) samske ženske. Ta razlika med spoloma je v besedilu tudi večkrat naslovljena, gotovo pa je vsem poznana tudi v smislu naše kulture, v kateri je moška potentnost izraz moškosti in izboljšuje družbeni položaj, medtem ko so ženske opredeljene kot (ha!) kurbe. Dejstvo, ki ga nazorno pokaže tudi besedilo, je, da se tovrstni pritiski zajedo v posameznikih. J. pred svojimi prijateljicami morda odslavlja nadlegovanja svoje tete, vendar se kaže, da ta bistveno zaznamujejo njeno samopodobo, njen odnos do lastne seksualnosti. Konservativnost se nepovabljena prikrade skozi zadnja vrata in pokaže samskost kot velik problem sicer izjemno uspešne posameznice. Že leta 1996 je v intervjuju z Jane Pauley to dilemo naslovila Cher: »Moški je kot sladica. Moški absolutno ni nujnost ... Jaz obožujem sladice, ljubim moške, ampak ne potrebuješ jih zares, da bi živela. Moja mama mi je rekla: 'Veš, nekega dne bi se morala ustaliti in poročiti z bogatim moškim.' In sem rekla: 'Mama, jaz sem bogati moški.'«

Na drugi strani je Alex, ki je edina od treh deklet v resni zvezi s Stephenom. Alex pobegne na Ibizo morda še najbolj eksplicitno. Njena zveza se namreč krha oziroma je v njej nezadovoljna, podobno tudi v službi, kjer je tik pred odhodom na počitnice dala odpoved. Alex torej dramaturško predstavlja razkroj lastnosti, ki bi jih želeli projicirati nanjo. Na začetku se zdi nekako najbolj stabilna, a se pod tem skriva še bolj silovit občutek ujetosti in negotovosti pri spremembi samega sebe. Njeno stanje tako zelo jasno kaže širšo stvarnost. Svet je neizprosen in deset dni peščenih plaž tega ne more spremeniti. Alex se tega zelo dobro zaveda, vendar o tem ne želi razmišljati. Njene odločitve namreč sprožijo dokaj velik plaz posledic, na katere besedilo le namiguje. To so težave, o katerih se ne želimo pogovarjati. Alex morda na prvi pogled deluje najbolj staromodna, a se ravno skozi njo zrcali po eni strani gonja po sreči, po drugi pa beg pred soočanjem s svojimi odločitvami. Skozi njo se Ibiza kreše z realnim svetom. Svetom, s katerim se morda nismo več sposobni soočati, saj ga na neki način ne moremo zaobjeti v celoti, razumeti. Občutek nemoči pa vodi v neprestano iskanje hipnega zadovoljstva, ki ga dekleta iščejo predvsem s pitjem alkohola, ne glede na to, koliko jim njihova telesa govorijo, da to, kar počnejo, ni zdravo. V Alexinem primeru izrazito nazorno s prebavnimi motnjami, ki pa je ne glede na vse ne odvrnejo od uživanja. Komičnost, ki bi jo lahko tovrstni opisi vsebovali, se kaj hitro prevesi v dramskost, ko postane jasno, da duševne stiske lahko lajšajo le reči, ki povzročajo telesne. Vendar, kakor piše italijanski filozof Umberto Galimberti v svoji knjigi Grozljivi gost: Nihilizem in mladi: »Če prihodnosti kot obljube ni, se želja ustavi v absolutni sedanjosti. Bolje je, da se imamo dobro in uživamo danes, če je bodočnost brez perspektive.«[2] V tem smislu gre razumeti Alex, ki na vsak način negira obstoj skupne prihodnosti s Stephenom in odpravlja njuno skupno iskanje stanovanja kot nekaj, kar nima nobene zveze s partnerjevo vizijo trdne partnerske zveze. Mamljivost, ki jo ima tujec, natakar v enem izmed barov, ki jih dekleta obiščejo, je veliko večja, saj terja veliko manjšo investicijo, veliko manjši riziko in posledično veliko večji »high« brez strahu za padec, ki bi ga prinesla čustvena investicija. Ti lahkotni prizori, prisrčni v svoji erotični naravi in barvitosti življenja, v podtalju razkrivajo veliko globlje rane.

Rane, ki jih na sebi najbolj jasno kaže zadnja članica trojice junakinj Bim. Bim še študira, vrhu vsega na prestižni univerzi Oxford, živi na videz najbolj brezskrbno, najbolj uteleša slog življenja, ki ga drama tematizira. Na Ibizi obstaja skorajda popolnoma enako kot obstaja v Angliji. Spi, s komer ji zapaše, včasih tudi z več moškimi na večer, pri tem pa se pretirano ne ukvarja z njihovo stranjo tega dogodka. Lahko bi rekli, da Bim polnokrvno vzame nase tisto, kar bi slavilo mačo moškega. Zato ni naključje, da avtorica ravno tej najbolj osvobojeni in fatalni ženski pripiše hude duševne težave, ki se stopnjujejo do poskusa samomora. Spet nekaj, o čemer navkljub vsej svoji osvobojenosti s prijateljicama le nerada spregovori. Prav tako se v njeni zgodbi v drami zgodi, kar je v klasični dramaturgiji še najbližje kulminaciji zapleta, vrhu dramskega dogajanja. Dolgoletni prijatelj z Oxforda Chris, ki s svojo družbo prav tako počitnikuje na Ibizi, izkoristi njeno šibkost v edinem večeru, ko se Bim odloči, da se ne bo pridružila prijateljicama na zabavi. To pripelje tudi do nezaščitenega spolnega odnosa, čemur Bim kot skrbna cipa sicer zapriseženo nasprotuje. O tematiki, ki je v trenutnem času z gibanji, kot sta #jaztudi in #nisisama, izrazito aktualna, sem se pogovarjal z Mojco Lukan, mlado raziskovalko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in članico Inštituta 8. marec, ki se v Sloveniji najbolj aktivno ukvarja prav s temi problematikami. Bim svojima prijateljicama reče, da se ni nič zgodilo, kar je zelo pogosto v zgodbah, ki jih v okviru kampanje #jaztudi delijo žrtve spolne zlorabe. Obstaja neka ustaljena ideja, kaj spolna zloraba je. V mislih imamo največkrat posilstva, storilci so neznanci, nevarnost, pred katero smo najpogosteje svarjeni mladi med obiskovanjem klubov, je predvsem v tem, da ti nekdo nekaj podtakne v pijačo, kar pripelje do stanja, v katerem se zgodi zloraba. Mojca Lukan poudarja, da je stvar veliko bolj kompleksna, kakor se kaže tudi v besedilu, kjer je Bim s Chrisom prijateljica in tudi privoli v to, da se vidita. Na ravni nove pravne ureditve »ja pomeni ja«, ki jo Inštitut 8. marec poskuša uzakoniti, je to zelo dober primer. Trenutna ureditev v Sloveniji je model prisile, torej mora obstajati dokaz psihološke grožnje ali fizičnega upiranja, da se to razume kot nasilje. Primer v besedilu tako ne bi bil tretiran kot nasilje, prav tako ne po modelu »ne pomeni ne«, saj se Bim ni aktivno uprla. Nova ureditev »ja pomeni ja« pa zahteva enoznačen jasno izražen konsenz, verbalno ali neverbalno. Mojca Lukan prav tako navede veliko podobnih zgodb dogodku v besedilu, kjer gre lahko za prijateljske ali celo partnerske odnose in do tovrstnega nasilja lahko pride tudi iz malomarnosti storilca, ki nima nujno vnaprej začrtane agende. Problem je, da je tolikšen del tega tako normaliziran, kar tudi pripelje do vzorca, da žrtve zanikajo kakršenkoli dogodek. Ravno zato so tovrstne dramske reprezentacije še toliko pomembnejše. Pogosto osebe v zgodbah #jaztudi navajajo, da so ravno prek reprezentacij v medijih šele spoznale, da so bile tudi same žrtve spolne zlorabe. »Moja zgodba je povprečna zgodba; zgodba večine, vseh otipavanj nisem opisala, ker se bodo tu pojavile hujše zgodbe.« #jaztudi, marec 2018 

Podobno se tudi v zgodbi besedila Bim s tem sooči šele, ko ji to predočita J. in Alex. S tem se sklene dogajanje na Ibizi, ki ga avtorica vseeno izpelje v nekaj podobnega srečnemu koncu. Pri tem kot ključno rešitev ali odgovor postavlja ravno izhodiščno situacijo prijateljstva, ki deluje kot vezno tkivo med protagonistkami. Prijateljstvo, ki ga moramo razumeti skozi nekakšno romantično nostalgično vizuro in v luči vseh stvari, s katerimi se dekleta soočajo, tudi kot svojevrstno zavezništvo v bitki vsakdana. Naslov tega zapisa je parafraza ene najbolj znanih kratkih zgodb ameriškega avtorja Raymonda Carverja: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Carver si za svoje junake jemlje posameznike v zatonu ameriškega sna. Podobno bi rekel, da Frederick svoje junakinje situira v nekakšen zaton, le da je ta zaenkrat še prežet s sončno svetlobo. Kaže se, da je zelo jasno, o čem govorimo, morda pa malo manj jasno, kako govorimo. Dalje, kako se s tem soočamo. 

»Moja zgodba je povprečna zgodba; zgodba večine, vseh otipavanj nisem opisala, ker se bodo tu pojavile hujše zgodbe.«

#jaztudi, marec 2018



[1] Dostopno na: https://www.mladina.si/194924/samskih-je-v-sloveniji-ze-skoraj-toliko-kot-tistih-ki-so-v-zvezi/.

[2] Umberto Galimberti: Grozljivi gost: Nihilizem in mladi, Modrijan, Ljubljana, 2007. str. 24

 

Povezava: PDF Gledališkega lista

Cipe, Mojca Madon, Gledališče Celje

Povezani dogodki

Jaka Smerkolj Simoneti, 19. 5. 2021
Ime naredi človeka
Jaka Smerkolj Simoneti, 27. 10. 2019
Eichmann v Jeruzalemu: refleksija