»Spomin je čudna reč. Ne deluje, tako kot sem mislila. Mi smo tako omejeni s časom, z njegovim redom.«
Denis Villaneuve, Arrival

To vprašanje nima odgovora. No, če smo čisto iskreni, ga seveda ima. Vendar je ta odgovor spremenljiv glede na to, kaj pojmujemo kot nebo in kaj kot morje. Odvisen je od našega pogleda. Svet je tak, kot ga vidimo skozi lastne oči (pa naj bodo oči kot čutilo tu le znak nekega širšega, bolj metaforičnega »videnja«). Naš pogled pa je prav tako spremenljiv kot odgovor na zgornje, na videz preprosto vprašanje. In zdi se, da je 52 hertzov pravzaprav predstava na videz preprostih vprašanj. Odgovori na ta vprašanja, ki si jih sami le poredko zastavimo, saj so svojevrstne samoumevnosti, se zameglijo v trenutku, ko jih razgalimo. Denimo: »Kaj je tisto, kar smo že vsi slišali, pa nihče ni razumel? Kaj je pesem najbolj osamljenega kita na svetu? O čem govori?« Odgovore na ta vprašanja spreminjajo izkušnje, ki si jih nabiramo skozi življenje, pa tudi ljudje, ki v naša življenja vstopajo in (velikokrat še mnogo bolj) iz njih izstopajo na takšen ali drugačen način. Vsaka nova informacija vrže senco na znanje, ki smo ga nabrali do tega trenutka. Odtis sveta se v naših očeh spremeni in tako se spremenimo tudi mi. Naša krila se širijo, a so tudi vedno bolj obtežena z vsako novo stvarjo, ki jo (iz)vemo. Če torej pomislimo na splošno znano dejstvo, da vemo o vesolju – v katerega se večina nas nikoli ni in nikoli ne bo podala – veliko več kot o morju, ki smo ga v našem okolju skoraj gotovo že vsi obiskali, postane želja po jasnem odtisu sveta, po jasnem odgovoru še veliko bolj izmuzljiva. A v tem klobčiču izmuzljivosti se skriva lepota, le uvideti (ha!) jo moramo. Na teh temeljih raste dramsko besedilo Tijane Grumić Najbolj osamljen kit na svetu in iz teh temeljev izhaja uprizoritev 52 hertzov v režiji Mojce Madon.

Dejstvo, da je 52 hertzov resnično živo bitje (ali več njih), ki jih ljudje poslušamo že dve desetletji, a jih še nikoli nismo videli, je osnovna tema, ki metaforično združuje vse like. Slišani, a ne zares videni. Videni, a ne zares slišani. Pred nami se zvrstijo v različnih življenjskih obdobjih – zdaj stari in takoj naslednji trenutek zopet mladi nam odigrajo eno celo življenje. Igra je spominska, v čemer postane še bolj izmuzljiva, saj je spomin, kot vemo, izrazito subjektivno doživetje. Pesem tega samotnega kita je v prvem planu tihotno brnenje, ki brli na sami meji slišnosti za človeška bitja, kamor lahko vsak sam projicira občutja, besede, doživljaje. Podobno je s spominom, v katerem je tisti, ki se spominja, vedno tudi osrednji junak, projektor občutij, besed, doživljajev. Prav zato se zdi, da je gledališče izrazito primeren teren za osvetljevanje tovrstnih zgodb, četudi je resnični kit navdihnil že kopico filmskih, glasbenih in literarnih del. Oder namreč omogoča soobstoj več spominov, živih in mrtvih, človeških in živalskih, ne da bi od njih terjal eno samo končno resnico. V 52 hertzov smo tako soočeni s konglomeratom časov in prostorov, v katerih zgodbo sočasno pripovedujejo naslovni kit, jedrna družina (Mama, Tata, Deček, Deklica), ki deluje kot nekakšen kolektivni osrednji dramski junak, in Klovn, ki v zgodbo vstopa kot njen pripovedovalec ali morda še bolje gledalčev vodič po predstavi.

Vsak od njih po eni strani tke pripoved svojega življenja, ki se pred gledalcem skorajda praviloma odvije v celoti. Prav preseki med njihovimi pripovedovanji, dobesedna ali zgolj asociativna srečanja posamezne zgodbe jačajo, posledično neka majhna zgodba pred nami zaživi kot izrazito velika, skorajda operno usodna drama. Če bi vendarle poskusili 52 hertzov osmisliti skozi eno samo vprašanje, bi bilo to v celoti nemogoče, saj bi se izoblikovalo glede na odgovore na vprašanje, kot je: »Kdo je naš glavni lik?« Tijana Grumić skozi dramsko besedilo skrbno vnaša poetične monološke strukture, ki razgrinjajo doživljanja posameznih likov. Tako se iz trenutka v trenutek spreminja junak, ki naj bi mu sledili. Vsakič znova smo prepričani, da se bistvo skriva v tistem, čigar spominom smo priča, v tistem, ki v resnici pripoveduje zgodbo. V tem monološkem mnoštvu pa postanejo še posebej opazne in pomenljive poetične tišine, ko posamezni liki ne spregovorijo. Tako celotna dramska struktura sama na sebi deluje kot nezanesljivi pripovedovalec, kakor da je sama na sebi odtis nekega spomina, zamegljenega s strani tiste, ki se ga je odločila zapisati. 52 hertzov resnično ni ena sama zgodba, niti ne zgolj tiste tri izpisane v dramski predlogi, saj se ji skozi »uprostoritev« pridruži kopica drugih. Nekatere zgolj epizodično, s pojavitvami pogosto spregledanih ljudi, ki jih na odru uzremo tako hipoma kot načeloma v življenju, druge bolj epohalno, saj ključno zaznamujejo naše dojemanje prostora, časa in predstave same. V tem skuša 52 hertzov slediti kitovi pesmi.

Pesmi kitov so specifične, saj so izrazito kompleksne, v čemer se tudi razlikujejo od preostalih sporazumevalnih zvokov drugih morskih sesalcev, denimo izrazito vokalnih delfinov. Pojejo le samci petih vrst vosatih kitov (sinji kit, brazdasti kit, grenlandski kit, ščukasti kit in kit grbavec), ki neprestano skladajo nove pesmi s ponavljajočimi se stavki in motivi, po katerih lahko med drugim tudi razločimo posamezne »družine« na njihovih poteh po svetovnih morjih. Srečevanja teh »družin« povzročajo, da se glasbeni motivi med seboj izmenjujejo in nato tudi preoblikujejo. Tako je tudi v naši predstavi, kjer se posamezne teme, motivi, »družine« odvijajo zdaj sočasno, zdaj ena mimo druge, se zgrešijo, se srečajo, se ponavljajo v melodični kompoziciji. S svojim soobstojem pa tvorijo nov, venomer razvijajoči se jezik.

Gre za specifično dramaturgijo, ki se oddaljuje od linearnosti in se v večji meri posveča čustvenemu doživetju realnega. Čustva so tista, ki diktirajo čas, kako hiter ali počasen je njegov ritem. Prav tako je čustveno doživetje tisto, ki določa videz oseb, te se na odru pojavljajo kot fizične manifestacije svojih čustvenih stanj, njihove transformacije pa so likovne transformacije psiholoških obratov. Pred nami se razpre asociativna mreža, ki se šele skozi trajanje postopoma oblikuje v neko razdrobljeno, majhno, krhko podobo nečesa, čemur bi si želeli reči srečen konec. Ključna beseda je podoba, saj gre pri tem potovanju prav za potovanje skozi slike, morda družinski album, morda satelitske posnetke, morda naključno izpraznjen fotoaparat za enkratno uporabo na novoletni zabavi. Slike pripovedujejo, ko nam zmanjka besed. Z njihovo pomočjo se lažje razumemo in prav želja po razumljenosti je ena od ključnih vsebin 52 hertzov.

Podobe žalosti, izgube, sramu, osamljenosti se znajdejo sopostavljene z zabavami, užitki, pijanostmi, »zaljubljanji«. Sredi teh velikih dogodkov pa čisto majhni ljudje, ki se trudimo, da bi bili slišani. Ne glede na to, kako tesno smo obkroženi z drugimi ljudmi – in ponekod smo tako zelo, da to že postaja ogrožajoče za naš planet –, smo še vedno večji del svojih življenj obsojeni na občutek nerazumljenosti. Na občutek osamljenosti. Zato ta komaj slišna frekvenca tako rezonira z našimi – če si drznem izkoristiti to besedo – srci. V podobi kita, ki brezciljno tava skozi brezmejno mrzlo črnino globokega morja, se namreč vsak izmed nas skriva v trenutkih, ko bi lahko rekli, da ni nič samotnejšega kot človek med ljudmi. Takrat se zdi, da radi dvignemo pogled gor proti zvezdam, da skušamo razumeti svoj planet v vsej svoji majhnosti. No, prav tako radi poslušamo glasbo, saj se v njej pogosto skrivajo čustva, ki jih sami ne znamo izraziti. V tem početju počasi naberemo črepinje samih sebe in jih spet sestavimo. In to je zgodba 52 hertzov. V resnici je tako preprosto, kot če bi rekli, da se je nekoč nekje razbila ena kitajska vaza, ki jo je bilo treba spet zlepiti skupaj.

Povezava: PDF Gledališkega lista