Jezik je eno najpomembnejših orodij človeka. Danes si dneva brez uporabe jezika na takšen ali drugačen način ne moremo predstavljati, saj naša družba deluje na osnovi komunikacije. Jezik je botroval njenemu razvoju, v njem se skrivajo skrivnosti umetnosti, religije. Brezmejnost njegove pomembnosti dokazujejo raziskave, ki so skorajda nepreštevne in pokrivajo veliko skrajno različnih področij od znanstvenih do humanističnih. Navkljub izrazito veliki vlogi, ki jo jezik igra v našem življenju, pa je okoli njega še vedno veliko nepojasnjenega, med drugim tudi sam njegov izvor. Kako točno se je pojavil ta element kulture, ki ga lahko razumemo tudi kot začetni in odločilni dejavnik razlikovanja naših družb? Zagonetka odgovora je povezana z dejstvom, da je izvor jezika v organu, ki nam je še danes poln neznank – v človeških možganih. Možgani so botri jezika, ki denimo dojenčku omogočajo, da se popolnoma naravno priuči kateregakoli jezika, medtem ko je to za odraslega človeka veliko trši oreh. Možgani tako v naši rani mladosti z jezikom izoblikujejo tudi našo sliko sveta. Namreč prav jezik, torej poimenovanje stvari, označevanje označencev z označevalci, ustvarja perspektivo sveta, ustvarja kulturo. Vsi smo verjetno že slišali, da imajo Eskimi cel kup izrazov za različne variacije snega, kar pripisujemo vlogi, ki jo sneg igra v njihovih življenjih. Morda malce pretirano poljudno anekdotičen primer, ki pa vseeno nakazuje, na kakšen način jezik konstruira svet okoli nas. Drobi ga, prične ustvarjati vedno manjše elemente v njem. Voda se prične razlikovati od potoka, reke, morja, oceana, divodikovega oksida, dežja, toče, ledu in snega, čeprav je vse voda. Skozi besede se sporazumevamo o stvareh, niti ne nujno le tistih, ki nas obkrožajo samo v otipljivi stvarnosti, temveč o vseh stvareh. Stvari so take, ker jih imenujemo oziroma sklenemo dogovor o imenovanju. Vsaka beseda pa v nas sproža asociacije, razumemo jo v kontekstu, lastnem in družbenem, pripisujemo ji različne pomene. Ta vprašanja jezika so neobhodna v pogovoru med nosečim dekletom in njenim partnerjem, ki izbirata ime za svojega še nerojenega otroka, kakršnemu smo priča v drami Ime norveškega dramatika Jona Fosseja. V naši domišljiji se verjetno pojavijo trije popolnoma različni ljudje, če zapišemo Janez, John in Jean, tudi če razumsko vemo, da gre za variacije istega imena. Ime je pomembno. Zven pomeni in pomen zveni, bi rekel slovenski pesnik Boris A. Novak. Zavedanje vsebinskega vozla, ki ga predstavlja človeški jezik, pa je v dramatiko vpisal že William Shakespeare v svoji znameniti igri Romeo in Julija, v kateri lahko zasledimo verze: »Bodi drugo ime! Saj kaj pa je / ime? Stvar, ki ji pravimo cvetlica, / z drugo besedo ne bi manj dehtela«  (II. dejanje, 2. prizor, prevedel Srečko Fišer).

Razmišljanja o jeziku so med prebiranjem drame Ime neizbežna. Eden izmed razlogov je gotovo ta, da se v drugem delu naslovni motiv precej dobesedno uprizori skozi prej omenjeni pogovor med nosečo Punco in Fantom. Poleg tega dramo odlikuje ta specifični slog pisanja, ki ga naši možgani asociirajo z besedno zvezo sodobna skandinavska dramatika. Beseda, ki se ob tem pogosto pojavlja, da bi zaznamovala tovrstni odrski govor, je minimalizem. Jon Fosse je mojster tovrstnega dialoga. Njegova dramska poetika je izčiščena, redkobesedna in v tem med vrsticami presenetljivo emotivna. Čeprav je danes absolutno presegel narodne meje in bi lahko rekli, da je eden najslavnejših sodobnih dramatikov nasploh, je pri nas relativno redko uprizarjan. Njegov svet ali svet njegovega jezika nam je verjetno bolj poznan v filmski umetnosti. Prinaša namreč svojevrstno suhoparnost, izpraznjenost, ki ustvarja tudi izrazito specifično komiko, kakršno na primer vidimo v filmih Roya Anderssona (Pesmi iz drugega nadstropja; Ti, ki živiš; Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju). Filmska umetnost tudi jasno kaže, kar je mogoče v vrsticah Fossejevih dram spregledati; da je specifičnost jezika specifičnost kulture. Fosse kot norveški dramatik s seboj prinaša poseben pogled na svet, ki se v marsičem razlikuje od našega. Skandinavska atmosfera, če jo tako poimenujemo, zaradi primanjkljaja boljše besede spominja na pisavo Harolda Pinterja in Samuela Becketta. Liki delujejo skorajda kot duhovi, prikazni, luščine življenja, njihove besede v prostoru pa delujejo kot naostrene britve. Morda so redke, a zato ne zarežejo nič manj močno. Tako sam jezik besedila rojeva njegovo osrednjo vsebinsko nit – posameznika v družinski kompoziciji. 

Noseča Punca se vrne domov k svojim staršem, kjer bosta s fantom živela nekaj časa, dokler se s svojo novonastalo družino ne uspeta postaviti na noge. Kot vsaka ponovna selitev domov tudi ta ne poteka popolnoma gladko, pospremljena je z očitki staršev o neuspeli emancipaciji, zajedljivim zbadanjem mlajše sestre in zaskrbljenim pogledom v prihodnost. Vendarle je situacija v Imenu nekako ekstremna, družinski člani med seboj delujejo skorajda kot tujci, med njimi ni nobenih objemov, solz, kričanja. Popolnoma drugačna slika ponovnega združenja družine, kakršno bi denimo naslikali pri nas. V tej tujosti se prične odvijati tridelna drama, katere protagonistka je noseča Punca (kasneje v besedilu celo izvemo ime!), ki pa zaradi ambienta dobiva skorajda simbolistično razsežnost. Besedilo namreč ni nazorno kontekstualizirano niti krajevno, rečemo lahko le, da gre za manjši kraj ali predmestje v bližini gričevja, grmičevja, otokov in onstran odprtega morja, niti časovno, besedilo napisano v devetdesetih bi se prav tako lahko odvijalo zdaj, le da bi knjige in časopise verjetno zamenjali pametni telefoni in tablični računalniki. Liki prav tako z eno izjemo niso poimenovani, kar je v avtorjevem opusu pogost pojav. Vsi so pozicionirani v relaciji do protagonistke – Punce in odnos, ki ga imajo z njo, je njihova poglavitna karakteristika. Fosse tako ne ustvarja dramske junakinje, v katero bi gledalci polagali svoje upe in strahove, temveč bolj statično družinsko sliko, ki z umikanjem konkretnosti skuša ustvarjati arhetipski naboj. Drama deluje skorajda kot mikroskop oziroma povečava družinskih razmerij. Fant, ki je v družini dobesedno tujec, saj ga ob vrnitvi visoko noseče hčere preostali člani prvič spoznajo, se iz dogajanja pogosto umika. Sedi na kavču in bere ali nemo spremlja pogovore. Podobno kot gledalec ne more prav dobro razumeti dinamike, v katero je vstopil. Ne more razvozlati družine, katere del je postal. Čuti nekakšno načelno zavrnitev staršev, ki jo punca zanika, čeprav resnejšega angažmaja do spoznavanja njenega partnerja s strani roditeljev ni. Vrnitev sprejmejo s hecno vdanostjo v usodo. Izstopajoča je le mlajša sestra, ki deluje kot najbolj konkreten, najmanj sanjski lik. Še vedno zagreta za dogajanje, radovedna do prišleka, najstniško koketna ustvarja protipol sivini, v katero se zdi, da tone Punca, in v katero sta že popolnoma zabredla njena starša. Z družinami je podobno kot z jezikom. Izoblikujejo nas v zelo rani mladosti in kasneje je zelo težko preoblikovati vzorce, ki smo jih vzpostavili. Tudi to ima svoje izhodišče v možganih. Zato se navkljub čudnosti, ki si jo delimo s Fantom, družinska situacija nikamor ne razvije, ne predstavlja pričakovanega preloma, temveč odraža ustaljeno tirnico, v katero se ponovno vrača Punca: »In mama tečnari in tečnari / vse živo bi rada povedala / ne more spati, govori / In zdaj bom postala babica / govori,« pove v začetnem monologu med ogledovanjem svoje otroške fotografije. V besedilu, ki je sicer minimalistično tudi v didaskaličnih opisih in ne le v replikah, se zdi avtorjeva umestitev fotografij, spominov, podvojitev še posebej pomenljiva, saj v didaskalijah sicer operira predvsem s prostorskimi orisi ali premiki. S fotografijami namreč ustvarja vtis neprekinjene verige družinske dinamike, njene zakoličenosti, v katero se spuščamo skupaj s Punco in Fantom. Domače okolje simultano predstavlja varnost in utesnjenost, kar prav tako na začetku pove Punca z vztrajanjem, da noče biti tukaj.

Fosse s to intimno konstelacijo odpira temeljna vprašanja medčloveških odnosov, ki v njegovem portretiranju z intenzivnejšo bližino postajajo tudi intenzivnejše nasilna, pri čemer navzven ohranjajo podobo poročne fotografije, idilične sreče. Sreče, ki jo iz lastnih izkušenj vsi vidimo, a je prav zaradi tega tudi ne zanikamo. Nasilje ali bolečina nista uprizorjena, temveč ostajata zamolčana, ostajata le implicirana konotacija odrske postavitve družine. Raje se spominjamo lepih stvari. Še posebej, ko se z rojstvom ustvarja nova družina enako polna negotovosti kot tista, iz katere izhaja Punca. Med vrsticami besedila je mogoče brati avtorjevo razmišljanje o ekonomski realnosti družinskega življenja. Oče ostaja cele dneve odsotna figura, medtem ko lahko sklepamo, da je mama, ki uporablja berglo, invalidsko upokojena. Ne glede na pomanjkanje kontektualizacije je moč zatrditi, da prikazana družina predstavlja delavski razred in ji Punčina vrnitev in nosečnost predstavljata tudi veliko finančno breme. Vendar vse to ostaja nenaslovljeno. Družinska celica ostaja zaprta, vanjo je nemogoče prodreti, kakor se zdi, da iz nje ni mogoče izstopiti. Tesnobni strah preveva čisto vse vrstice in meče žalostno luč na Sestrine poskuse vedrenja situacije. V tej luči se zdi izrazito aktualno boleč uvodoma omenjen pogovor o imenu za otroka. Negotovost prihodnosti je danes morda še bolj kot v času, ko je besedilo nastalo, kronično stanje mlajše generacije. Zajeda se v vse pore in na vseh koncih spodmika ustvarjanje načrtov. Vidimo jo lahko v trhlem partnerskem odnosu Punce in Fanta, ki svojega partnerstva navkljub skorajšnjemu rojstvu otroka ne moreta prenehati preizpraševati. Če je vizija prihodnosti siva, je bolje o njej ne razmišljati, živeti v absolutni sedanjosti. Tako se tudi zdi, da Fant in Punca delujeta kot par od trenutka do trenutka, od replike do replike, pri čemer se v naših grlih tvori cmok zavedanja, da je lahko katerakoli replika za par zadnja. Prizor izbiranja imena je eden redkih trenutkov, ki vzpostavlja nekakšno zatočišče ljubezni. Izoliran sanjski otok sredi viharnega morja, ki ga nikakor ne moremo odmisliti. V tem se zdi, da postane izbor imena skorajda simbolno, usodno dejanje: »Otrok mora imeti ime / Nekako mu mora biti ime / Menda ti je jasno / Otroku mora biti nekako ime / Ne moreva ga pustiti / se malo zasmeji / brez imena«. Simbolni pomen imena pa Fosse še dodatno izostri z vpeljavo lika, ki edini v drami nosi ime. Bjarne, Punčin otroški prijatelj, še malo več kot to, vstopi v dogajanje kot sveža sapica. Ne le on sam, temveč celotna družina, se z njegovim prihodom otopli, razsvetli. Za razliko od brezimnega Fanta, Bjarne uživa veliko naklonjenost Punčinih staršev, zanimanje obeh hčera in skorajda v trenutku razblini stisko, ki je prej lebdela v zraku. Samo ime nosi v sebi svobodo človeka, ki se rad vrne domov, a jasno pove, da čim manjkrat. Lepo je doma, a tudi boleče. Ime pa postane tisto orodje, ki človeku omogoči, da svojo pot nadaljuje v svet onkraj družine. Bjarne tako sklene dramsko dogajanje, njegova sproščenost ustvarja skorajda optimističen zaključek. Vrača nekaj tiste topline, ki jo dramatik tako močno odvzame družinskemu druženju. Bjarne namreč nosi upanje in ne more biti naključje, da nosi tudi ime.