Tanja Šljivar (1988) je dramatičarka in dramaturginja. Študirala je na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in se študijsko izpopolnjevala na akademiji v Giessnu v Nemčiji. Je ena najodmevnejših dramskih avtoric na območju nekdanje Jugoslavije, katerih dela so se prebila tudi zunaj regije na evropske odre. Njena besedila so prevedena v mnoge tuje jezike. Zanje je prejela tudi številne nagrade. Kot vsa svobodna dekleta je prva uprizoritev njenega besedila v Sloveniji.

V igri Kot vsa svobodna dekleta spregovori sedem trinajstletnic, ki naj bi domnevno zanosile na šolski ekskurziji. Tabloidni način poročanja medijev, v katerih je odjeknila novica o množični nosečnosti deklet, razkriva mnoge paradokse in problematične točke odnosa naše družbe do otrok in do ženskega telesa.

Besedilo Kot vsa svobodna dekleta je nastalo leta 2016, krstno pa je bilo uprizorjeno leta 2018. Od svojega nastanka do današnje uprizoritve v Sloveniji je doživelo že več odrskih postavitev in javnih branj. Bi lahko za začetek orisali popotovanje tega besedila? Kako so se nanj odzivala različna občinstva? Kako se je v tem času spremenil vaš pogled na samo dramsko besedilo?

Večji del besedila sem napisala v Avstriji na rezidencah v Gradcu in na Dunaju. V tem obdobju sem živela v Nemčiji in spoznala organizatorje Dramatikerinnen festivala. Leta 2016 sem se med zaključevanjem besedila s prevajalko prijavila na njihov natečaj in iz tega je prišlo prvo odrsko branje. Šlo je za instalacijsko branje, ki se je odvijalo v javni garaži v Gradcu, igralci pa so bili umeščeni v majhen kombi. Dekleta so se na ekskurzijo podala v kombiju, obdana na eni strani s fotografijami pevke Jasmine Thompson in na drugi Michaela Foucaulta. V tej konstelaciji sem tudi prvič videla različna telesa, ki lahko v različnih jezikih izrekajo to besedilo. Sodeloval je recimo avstrijski igralec, ki je imel več kot sedemdeset let. Tako se je počasi odprla pot temu dramskemu besedilu, predvsem v nemškem govornem področju. Praizvedba v Deutsches Theater v Berlinu, posneta je bila tudi radijska verzija, ki jo še danes predvajajo na različnih postajah. Med pandemijo sem imela tudi spletno branje v Chicagu v okviru International Voices Project. Odrske uprizoritve so nastale v Italiji in na Poljskem, na Finskem je bilo besedilo bralno uprizorjeno, kar je bilo zame izjemno vznemirljivo, saj sem potovala na sever v jezik in kulturo, ki sta mi zelo tuja. Poleg tega je igra prevedena v več jezikov, v katerih še ni bila uprizorjena. Rekla bi, da je na zelo vznemirljivem popotovanju, ki mi je prineslo veliko lepih srečanj tako s prevajalkami in prevajalci kot z gledališkimi ustvarjalci in ustvarjalkami. Po vseh teh letih je bila leta 2022 uprizorjena tudi v izvirniku, in sicer v beograjskem gledališču Atelje 212 v režiji Selme Spahić, uvrščena je bila na festival Bitef in med drugim gostovala tudi v berlinskem gledališču Maksima Gorkija.

Vse to je dokaz, da problem, ki ga besedilo naslavlja, ni lokalen. Provinca, ki jo opisujem, je bolj mentalni kot geografski prostor. Čeprav uporabljam različne lokalizme in je besedilo pisano v specifičnem jeziku mojega otroštva, dobiva v prevodih različne pomene, ki so, vsaj v primerih angleščine in nemščine, ki ju tudi sama govorim, zame pomenili tudi priložnost za dodelavo in spremembe izvirnika. V našem prostoru je recimo pri besedilu vedno prisotno vprašanje dialekta, vprašanje bosanskega standarda našega skupnega jezika, kakor koli že ga imenujemo, ki pa s prevodom izgine.

Na Poljskem je besedilo delovalo v odmevu protestov žensk za pravico do splava. Tam je še posebej v ospredje stopil paradoks besedila, da naenkrat tisti, ki so sicer največji nasprotniki splava, prisilijo dekleta, da splavijo. V Italiji, ki je podobno izrazito katoliška, sem izvedela za primere radikalnih aktivistov, ki v bolnišnicah jemljejo splavljene zarodke in jih pokopavajo na krščanskih pogrebih, na grobove pa zapišejo imena žensk, ki so splavile; nekaj žensk je tako menda na grobovih videlo svoja imena. Grozljivo in zastrašujoče. Govorim o centru Rima, ne o obrobnih vasicah. Tema, ki sem jo jaz obravnavala v kontekstu pravoslavne cerkve, tako presega zgolj kontekst te vere. Na Finskem je bilo na primer več komentarjev na samo formalno plat besedila, saj so igralke povedale, da redko dobijo priložnost igrati v uprizoritvi s sedmimi takimi ženskimi vlogami. Jugoslovanski prostor je veliko bolj od drugih zgodbo razumel kot bosansko. Zanimivo je tudi, da so se mladi gledalci in gledalke zelo lepo odzivali na besedilo, četudi jim morda ni vse jasno na razumskem nivoju, so se z njim intuitivno povezali.

Gre za izrazito feministično besedilo. Feministični boji so danes postali izjemno relevantni, saj se zdi, da lahko pridobljene pravice kaj hitro spet izgubim, obenem pa je feminizmom v javnem prostoru pogosto dodan slabšalni pomen. Kako sami gledate na položaj feminizma v družbi oziroma v gledališču? V besedilu je feministična misel prepletena z razrednim vprašanjem kakor tudi sodobnejšimi kvir teorijami. Zakaj je pomembno feminizem gledališčiti skozi tovrstno intersekcionalno perspektivo?

Zagotovo je v besedilu feministična gesta, da v njem ne nastopajo drugi glasovi, tudi ko nastopajo. V uvodnih didaskalijah zapišem: »V drami ni ne dečkov, ne staršev, ne učiteljev, še zdravstvenih delavcev ne, razen če so njihovi dialogi vseeno napisani.« Vsaka zgodba drugih likov, ne glede na starost ali spol, se pripoveduje skozi perspektivo teh sedmih deklet.

Zanimivo je vprašanje, zakaj je feminizem pogosto grda beseda za določene pripadnike sodobne družbe. Mislim, da gre pri tem za več pojavov nerazumevanja. Na žalost se tudi mnoge ženske z lahkoto odrečejo feminizmu, saj se te vsebine pogosto odpirajo v polju kulture, kjer svoboda in pravice, ki sta jih izbojevala feminizem in (pri nas) socializem, niso tako jasno vidne. Mislim, da se ljudje pogosto opirajo na točke, ki zamegljujejo resnična vprašanja. Ta so vedno ekonomska, razredna. Koliko so ženske plačane? Koliko so ženske zastopane kjer koli, ne samo v polju kulture? Tudi takšne stvari kot vprašanje, koliko ženskih likov imamo v sodobni dramatiki. Kakšno funkcijo imajo? Na pamet mi pade primer iz Camusove Kaligule, kjer se posiljena ženska pojavi zgolj kot serija didaskalij. Seveda ne mislim, da je treba govoriti samo o žrtvah ali o negativnih zgodovinskih izkušnjah žensk. Mislim, da je kanon mogoče na novo osmišljati in z raziskovanjem najti mnogo primerov, v katerih so naše prednice delale zelo različne stvari, s katerimi so sodelovale v družbi. Ni nam treba vztrajati samo na temah nasilja, zatiranja patriarhata in tako naprej. Pomembno je, kdo deduje denar, na kakšen način, zakaj je poroka edini način, da ženska lahko deduje in poseduje imetje, medtem ko se v območju kulture velikokrat govori na način, ki po mojem zamegljuje bistvo. V tem se vsekakor srečamo z marksizmom in kvir teorijo, ki vprašanje spola razume širše. Pomembno je znotraj tega razumeti, kaj je naša individualna pozicija, kaj je naš privilegij.

Zato mi je v besedilu bilo pomembno, da je deklet več. Govorijo v prvi osebi ednine, a v tem »jaz« obstaja tudi »mi« in ta izkušnja je na nek način deljena. To je nekaj, zaradi česar je po mojem besedilo feministično. V njem ne gre za izpoved enega glasu, telesa, izkušnje, temveč za analizo simptomov, ki se tičejo vseh nas. Verjamem, da je ravno zato tako uspešno in se v njem ne najdejo le mlade ženske, temveč tako mladi kot stari, tudi moški in nebinarne osebe.

Morda nepričakovano besedilo ni enoznačno v svoji opredelitvi do pravice do splava. Nekatera dekleta si otroke želijo obdržati, nekatera ne. Tako kot ne izvemo, kako so pravzaprav zanosila, ne izvemo niti, kako so splavila oziroma kdo je določil, da morajo splaviti. Kako ste ustvarjali to kompleksno umestitev splava v družbeno zavest?

Ko sem med pisanjem besedila brala članke o tem dogodku, mi je bilo s fenomenološkega vidika izjemno zanimivo, da naenkrat pro-life zagovorniki ne glede na okoliščine skušajo zaščititi dekleta na način, da splavijo. To se nikoli ne zgodi v primeru, če gre za odraslo žensko. Ženske morajo ponekod na pogovore s komisijami in celo v primerih ogroženosti zdravja in življenja nosečnice se življenje te »domnevne prihodnosti« postavlja pred njeno življenje. Tukaj se je zgodil prerez sakralizacije in zlorabe otrok v evropski družbi, saj gre še vedno za otroke, četudi so dekleta noseča, jih je potrebno zaščititi. Zgodilo se je nekaj čudnega, česar glede na stališče nasprotnikov splava res ne morem razumeti. V tem je nekaj blasfemičnega in transgresivnega. Že to, da ne gre za eno, ampak za sedem deklet. Naenkrat se spremeni mišljenje in je splav nekaj, za kar smo zelo hvaležni, da obstaja. Na ta način se lahko rešimo razmišljanja o posledicah, če bi one rodile te otroke. Ob vsem tem lahko še rečemo, da ščitimo njih, česar, ponovno, skorajda nikoli ne slišimo, ko gre za odrasle ženske. Nisem želela moralizirati, resnično se mi zdi, da gre za zanimivo situacijo, ki je ni mogoče razpirati samo z ene strani. V medijih se ni nikoli razvedelo, kako se je zgodba v resnici zaključila. Nacionalni koordinator za reproduktivno zdravje je rekel, da so vse splavile, medtem ko mi novinarka, s katero sem bila v stiku, tega ni potrdila. Najverjetneje so, tako kot je bila najverjetneje tudi zgodba prenapihnjena in v resnici sploh ni bilo sedem deklet nosečih. Fokus je bil usmerjen samo na idejo, da mora splav za žensko ali dekle nujno pomeniti travmatično izkušnjo za njeno telo in psiho. Temu sem se želela izogniti. Na koncu sem želela pustiti odprto možnost, da se tako z izkušnjo splava kakor z odločitvijo obdržati otroka lahko zgodi opolnomočenje. Nisem želela, da se po splavu vse objemajo in se v žalosti soočajo s posledicami, temveč sem raje odprla možnost, da morda celo niso splavile. Ker niti jaz niti mediji nismo prišli do dna resnici o tej zgodbi, je bilo nujno pustiti odprto možnost, da niti eno niti drugo ni nujno travmatično. Ni treba, da sta tako rojstvo kot splav za odraslo žensko travmatična izkušnja. Jaz se tega lotevam na področju, kjer to težko gledamo, saj je že sama seksualnost otrok nekaj, kar je za nas še vedno tabu. V tem primeru se zdijo ta vprašanja zaostrena in s tem gledališko bolj zanimiva.

Pravica do splava, ki je bila tudi vpisana v ustavo Jugoslavije, je nekaj, za kar verjamem, da tukaj ne moremo tako enostavno izgubiti. Enostavno je antifašistično gibanje žensk in vse, kar se je dogojalo v socializmu, navkljub repatriarhalizaciji ostalo v spominu in telesih. Zagotovo pa se mnoge druge oblike svobode lahko hitro izgubi in pozabi.

V tej temi je prisotna še druga zaznamovanost deklet, in sicer da so še otroci. Kako razumete položaj otrok v družbi? Zakaj je za vas gledališko vznemirljiv ravno lik otroka? Zanimivo je, da matere, ki v besedilu nastopajo, zelo pozitivno sprejemajo novico o nosečnosti svojih hčera.

Lik mame je zelo pogosto uprizorjen kot izrazito komičen, tako je tudi mišljen. Težko je znotraj realizma verjeti taki psihološki strukturi. Če bi bila dekleta stara 16 let, bi verjetno še nekako razumeli, pri trinajstih pa skorajda nemogoče. Težko to racionalno pojasnim, sploh v kategorijah psihologije. Bolj gre za izražanje stališča, da je prokreacija nekaj dobrega, da ni treba, da so dekleta zaskrbljena, ker se jim je to zgodilo. V besedilu obstaja verjetnost, da je tudi mama zanosila kot najstnica.

Figura otroka mi je gledališko zelo vznemirljiva. Obstaja določena dramska tradicija gledaliških iger, v katerih so junaki otroci. V mojem delu mi je zanimiva, saj vedno načenja vprašanje realizma. Če bi bila to televizijska serija, bi bila takšna situacija težko verljiva. Čeprav tudi v serijah starejši igrajo mlajše in mlajši starejše, kar je ponovno predvsem pri ženskah odraz mizoginije. Gledališče pa omogoča, da gremo znotraj uprizarjanja figure otroka v ekstreme, tako glede starosti kot glede spola. Mislim, da je zame najbolj zanimiva ta teatralizacija, ki deluje v sozvočju z besedilom, v katerem se izmenjujeta premi in odvisni govor. Prevzemanje narativov ustvarja bolj izvedbeno kot gledališko situacijo, bližje je performansu kot dramski iluziji. Med govorko in besedilom obstaja določena mera distance, tako kot med menoj kot avtorico in zgodbo besedila. Otrok ne more nastopiti v realističnem kodu, kar mi je še posebej zanimivo.

Krovna gesta besedila je, da dekletom vrača njihove glasove oziroma jim omogoča, da spregovorijo. Ana, Ena, Ina, Una, Ona, Lea in Mia spregovorijo v monologih, ki še posebej nazorno prikažejo kompleksno jezikovno gradnjo vaših besedil, od pogovornih pa do poetičnih leg. Kakšen pomen ima jezik za vaše pisanje? Kako ste gradili govor deklet?

Jezik je gradbeni material vsakega besedila in je v tem pogledu izjemno pomemben. V besedilu obstajajo najmanj trije nivoji diskurza. Eden je teoretski oziroma psevdoteoretski, ki sem ga prevzemala in predelovala iz različnih virov in literature, denimo Foucaultovo razmišljanje o otroški seksualnosti pa tudi propagandni materiali, kot so reklame za vložke. To teorijo na nek način predelujem v situacijo, v kateri pišem. Drugi je sleng, ki je mešanica slenga iz mojega otroštva in slenga, ki sem ga našla leta 2016 na Instagramu. Na koncu je tu še nekaj, kar je avtentično moj jezik. Različna strukturalna, formalna in poetska vprašanja se odpirajo skozi uporabo tega »jaz«, ki nikoli ni enoznačen. Negotovost »jaza«, ki ima 13 let in ne more govoriti na ta način, ki pogosto govori v imenu drugega. To večglasje mi je bilo izjemno pomembno in je predvsem komentar na proces pisanja, ki je vedno, ko ne gre za izpoved, na nek način predatorski. Prevzemanje zgodbe drugega je osnova pisanja in spominjanja. Tako sem ob tem pripovedovanju želela zapisati tudi sled svojega pisanja te zgodbe.

Podnaslov besedila je »poskus svobode v majhnem mestu«. Bi lahko objasnili, kaj za vas predstavlja »svoboda« in kako razumete »majhno mesto«? V slovenskem prostoru se zdi, da drugačnih, velikih mest v resnici ne poznamo.

Ponovno je pomemben kontekst čas, v katerem sem to pisala. Ko sem govorila z novinarko, ki je poročala o zgodbi, se je izkazalo, da naj bi se dogodek pripetil dekletom iz kraja Kotor Varoš, ki je resnično majhno mesto v Republiki Srbski. V tem času sem bila tudi v stiku z dekletom iz Grahova. Grahovo je eno od tistih mest, ki so po vojni ostala popolnoma opustošena. Posttranzicijska pustota, ki vlada v teh mestih, v katerih so še prisotne sledi socializma, mi je bila zelo pomembna. Ne kaže se samo v Bosni, temveč v različnih stopnjah in kontekstih po vsej nekdanji Jugoslaviji. Ta slika Grahova in mesteca Kotor Varoš se je asociativno vezala tudi na moje odraščanje v Banjaluki, ki ni tako majhna, a je bila v času mojega otroštva še vedno provinca po mentaliteti. Pomembno mi je bilo to potovanje v provinco, v besedilu je namig, da se šolska ekskurzija odvija v bližini Jahorine. Hoteli, ki so nekoč bili veliki in razkošni simboli napredka, sedaj razpadajo. Spomeniki antifašistične bitke, ki prav tako propadajo. Blokovska naselja, kakršnih gradnja je danes nepredstavljiva. To je zelo specifična provinca, v kateri se zdi, da vzporedno obstajajo različne resničnosti. Istočasno je tukaj Avstro-Ogrska, Turčija, Jugoslavija, povojna Bosna. Ne želim zveneti preveč moralistično, a kot da ne bi bilo kontinuitete, temveč se vedno znova gre v smer vse večjega materialnega in do neke mere tudi duhovnega siromašenja. Moje odraščanje je bilo na nek način kulisa tega besedila. Majhno mesto je mogoče mesto, ki je izgubilo vse svoje priložnosti. V trentku, v katerem živijo dekleta, je kapitalistična puščava na margini, iz katere ljudje ali želijo oditi ali tam životarijo. Dekleta so po biologiji v vsem nasprotna temu. Majhno mesto je propad, one bujenje, razcvetanje, razvoj, puberteta. Ideja tega kontrasta, saj je deklet toliko in tako glasne so in tako veliko govorijo, je bilo tisto, kar me je zanimalo. 

V besedilu je veliko govora o prihodnosti. Prihodnost, ki je utopična, kolektivna, enakopravna. Kakšna je vaša opredelitev do te prihodnosti? Je mogoča?

To idejo o prihodnosti sem prevzela iz knjige Leeja Eldmana No Future, ki se osredotoča na kvir osebe in njihovo izključenost iz možnosti reproduktivne prihodnosti. Povezuje se tudi s podobo sakraliziranih otrok in istočasnim strahom ter nasiljem nad otroki. To je simptom tega, da se mi nismo naučili, kako govoriti o teh otrocih. Kaj naj počnemo z otroki in njihovo energijo? Brutalno poročanje medijev govori o nečem, kar obstaja v naših individualnih in kolektivnih psihologijah. Družina in otroci so še vedno izjemna vrednota. Tako na ženske kot na moške se pritiska, da je smoter v prokreaciji. Prav tako nikoli ni dovolj teh otrok. Ne obstaja konec zadovljitve tega patriarhalnega normativa. Grozljivo je, da je sedanjost tako neznosna, da se fantazije projecirajo v prihodnost. To ni nujno slabo in lahko postane temelj revolucionarnega mišljenja. Zelo pogosto pa, na žalost, ti otroci na različne načine ponavljajo napake svojih prednikov. Napredek v tem smislu ni linearen. Zame je ta prihodnost, ne glede na zapacanost feminizma in komunizma, v kolektivnosti. Izhod iz narcizma in neoliberalnega individualizma, iz ideje, da ima vsak svojo priložnost samouresničitve, medtem ko smo vsi prepuščeni trgu dela. Skladno z intersekcionalno analizo vsak v svojem položaju. Predvsem kot delavci in delavke. Pomik z ideje individualnega na kolektivno, v kontekstu 20. stoletja ljudje žal mislijo na fašizem ali njemu zgodovinsko nasproten, sedaj pa zagotovo enačen antifašistični komunizem, je zame prihodnost. Solidarnost, ki presega identifikacijo posameznika z drugo osebo, ko je mogoče imeti empatijo za oblike življenja, ki niso naše.

Uprizoritev igre Kot vsa svobodna dekleta bo prva predstavitev vašega dela slovenskemu občinstvu. Vaša besedila so bila že uprizorjena v Nemčiji, na Švedskem. Rojeni ste v Banjaluki, kot profesorica delate na akademiji v Beogradu. Kaj za vas kot dramatičarko predstavlja tovrstno preseganje državnih meja?

To je zanimivo vprašanje. Rada Iveković je rekla, da umetnica ne more biti nacionalna, saj ne obstaja nekaj takega, kot je nacionalna kultura, in če obstaja, je to nekaj, kar je moški kanon. Mladen Stilinović pa pravi, da mora umetnik biti mednaroden, da brez angleščine nimaš ničesar, kar je pri njem prepleteno z ironično kritiko neoliberalnega proizvajanja umetnosti. Ne samo meni, ampak tudi mnogim mojim vrstnikom sta internet in liberalizacija trga odprla možnosti, ki prej niso bile dostopne. Več prevodov, več uprizoritev, kar lahko občutim kot pozitivno. Po drugi strani se odvija nova oblika dela, ki še vedno ni dovolj teoretsko obdelana ali praktično potrjena. Obstajajo ljudje, kot sem sama, ki naenkrat ne živimo nikjer. Moram biti pripravljena zgodaj zjutraj leteti v Berlin, tudi če tam nimam nikakršne vize oziroma tam ne plačujem davkov, da bi dobila dober honorar, ki ga ne morem dobiti v državi, v kateri plačujem davke. Odpirajo se zanimive situacije in modeli življenja, ki se na polju umetnosti končajo pri afektivni ekonomiji. Mi imamo radi to, kar delamo, in bomo to delali za vsako ceno. Da ne zaključim pesimistično, res imam rada to, kar delam, in veliko ljubše mi je, da se moje drame uprizarjajo v različnih državah in jezikih, kot da bi ostala v majhnem zaprtem prostoru. Kakšne posledice bi to lahko imelo na moje zdravje kasneje? To bomo šele videli. Zaenkrat je moja odločitev ali odločitev trga, da svojo delovno vnemo prodajam po vseh teh državah.

Povezava: PDF gledališkega lista