»Prejle sem izginil. Za nekaj časa. Odpeljal sem se stran, potem pa sem se že po nekaj kilometrih obrnil. Pomislil sem: ne morem oditi, ne da bi jima kaj rekel. Ampak zdaj, po temle, bom izginil. Tukaj sem samo, da bi vama povedal, zdaj bom pa izginil,« reče Jaz, ko se pridruži Materi in Sestri. Čakali sta ga dolgo časa. Pričakovali sta ga. V tem pričakovanju so njune poti prečili neznanci in neznanke in njihove življenjske zgodbe so se, četudi morda nehote, prekrižale. Nato se vrne sin Aksle, čigar odločitev prostovoljnega izginotja v drami Čas za veselje predstavlja osrednji dramski dogodek ali bolje rečeno osrednji dogodek dramatičnega. V čas tega »veselja«, ki naj bi predstavljalo toplino, užitek, ugodje, je tako vpisana izguba, slovo, tisto nekaj, kar v svoji naravi najverjetneje predstavlja popolno nasprotje veselju.
Akslejeva odločitev postavlja naslov drame pod paradoksalen vprašaj. Kdaj je »čas za veselje«? Je bil to čas, ko poteka prvi del dramskega besedila, naslovljen Dan na prostem, v katerem Mati in Sestra čakata, da se jima pridruži Jaz (Aksle)? Je bil to čas, ko še nista vedela za odločitev svojega sina oziroma brata? Čas, ko so se tegobe Soseda, Bivše žene, Vdove in Sirot brez očeta zdele brez vsakršnje povezave z njunim življenjem? Je to čas po Akslovem odhodu, ki v dramski strukturi predstavlja formalno jasno razmejen drugi del, naslovljen Noč v hiši? Čas, ko se zapuščeni Drugi jaz, imenovan David, sooča s svojo samostjo, pri kateri se mu na (ne)rojstnodnevni zabavi pridružujejo Soseda, Bivši mož, Vdovec, Siroti brez matere, Mati, Druga sestra in Druga mati? Je mogoče, da je »čas za veselje« takrat, ko David izreče repliko: »Mislil sem, da bo za vedno. Mislil sem, da bova midva. Mislil sem, da sta tvoj čas in moj čas isti čas. En sam prepleten čas. Čas Aksleja in Davida«?
Arne Lygre v Času za veselje pred nas postavlja vprašljivo naravo tega prijetnega brbotanja, ki ga občutimo, ko se naši odnosi kažejo v najsvetlejši luči. Prijatelji, sorodniki in ljubimci so protagonisti te igre, v kateri Lygre, navkljub smrti bližnjih, prevaram, osamljenosti, neplodnostjo, splavom, išče svetlobo in kaže moč, ki nam jo prinašajo medčloveški odnosi. Vsaj za trenutek lahko namreč v družbi drugih v pesmi ali zabavi pozabimo na intimne in družbene stiske, ki pestijo naš vsakdan. Čas za veselje zelo jasno izrisuje dramski slog tega sodobnega norveškega dramatika, ki vso dramatičnost prepušča besedam. Onkraj prihodov ali odhodov ter grobih prostorskih orisov v njegovih dramskih besedilih praviloma ne bomo zasledili didaskalij. Osrednja vloga je podarjena besedam. Liki v njegovih besedilih izrekajo svoje notranje monologe kakor tudi dialoške replike. Nagovori, posredni ali neposredni, so podčrtani z uporabo formulacij, kot so »Druga sirota brez matere si misli« ali »Bivši mož reče«. Liki izražajo sami sebe, kakor tudi dogodke, pri čemer se dramatično rojeva ravno iz podvojitve, ki se zgodi ob poudarjenem izražanju.
Izrekanje tako postane dogodek sam po sebi. Jezik je tisti, zaradi katerega obstajajo dogodki in liki Arneja Lygreja. Dogodki, ki jih ustvarja predvsem njihovo naslavljanje, ki jim daje ali odvzema vrednost, tudi resničnost. Besede gradijo ta svet in obliko, ki ga drži skupaj, določajo prostor in dogodke. Ustvarjajo in uničujejo, saj se z njihovim izrekanjem spreminja stvarnost. Aksle je tam, dokler ne reče, da je izginil. Liki se oživljajo, ko z občinstvom delijo svet, ki jih obkroža, ali svoj notranji svet. V tem se med na videz vsakdanjimi opazkami in mestoma praznimi replikami skrivajo uvidi, zdaj duhoviti, zdaj poglobljeni. V izrekanju in naslavljanju besede postanejo dejanja. Čas za veselje tako postane čas teh trenutkov, ko se med protagonisti zaiskrijo resnice, ustvarijo začasne skupnosti, povezane v izrekanju medsebojne povezanosti.
Drama je tako v grobem razdeljena na čas, preden Aksle oznani svoj odhod, in čas po tem. Akslejev čas pred in Davidov čas po. Pri tem se, kakor tudi v nekaterih drugih Lygrejevih besedilih, odpira vprašanje identitete likov. Aksle in David sta Jaz in Drugi jaz, ob njih se znajde kopica drugih »dvojic«. Dvojniki in dvojnice v Času za veselje nas že zgolj s svojim poimenovanjem neprestano nagovarjajo z možnostjo sočasnega obstoja nasprotujočih si stanj v nas samih. Jaz, ki zapušča, in Drugi jaz, ki je zapuščen, sta ob tem še vedno »jaz«. Oder ju lahko poveže v eno samo telo. Že njuni imeni predstavljata dopolnjujoča se elementa. Aksle, kakor je Mati domiselno predelala ime Aksel ob poimenovanju svojega sina, prebrano nazaj »elska« pomeni »ljubezen«, medtem ko David pomeni »ljubljen«. Tisti, ki zapušča, je kaj hitro lahko tudi tisti, ki je zapuščen. Sirota brez mame je mogoče tudi Sirota brez očeta, v oba, kakor tudi v druge, denimo v Vdovo ali Vdovca in Bivšega moža oziroma Bivšo ženo, avtor vpisuje izmuzljivo naravo naslovnega veselja.
Morda lahko to naslovno veselje razumemo tudi kontekstualno, saj so stiske, ki jih s seboj nosijo protagonisti igre, v večjem delu izrazito intimne. Veselje tako lahko razumemo kot možnost odločitve, izbire v odnosu do sveta in tistih, ki te izbire nimajo. Tik preden se Aksel dokončno poslovi od občinstva, reče: »To ni takšno izginotje. To ni izginotje, ki se slabo konča.« Lygre v prostovoljnem slovesu ustvari izrazito dvoumno situacijo izginotja, Aksle ni ugrabljen ali rekrutiran v vojsko, ni ubežnik ali žrtev zločina, a sočasno implicitno vse to v svojem notranjem doživljanju na neki način tudi je, saj se odloči za umik, za prekinitev stika s svojim svetom, v katerem, kot nam sam pove, nikoli ni v celoti zaživel: »Če sem nekje, nisem popolnoma tam. Čeprav sem tam dolgo, cele tedne, mogoče celo, če živim tam; če sem vedno tam, še vedno nisem cel jaz tam. /.../ Z ljudmi tudi. Kadar sem z nekom, sedim z nekom, počnem kaj zabavnega z … nekom. Z ljudmi, ki so mi všeč. Nisem popolnoma tam.« Nekaj neizmernega pritiska nanj in bremena, ki mu je bilo naloženo, ne more več nositi.
Čeprav je njegova odločitev nekonvencionalna in v očeh nekaterih, ki jih zapušča, celo obsojanja vredna, se zdi v današnji perspektivi izrazito razumljiva. Aksle se vpenja v množico odmikov iz sveta, v njegovi zgodbi izklop predstavlja odrešitev. Ne moremo prenesti katastrofičnih novic – in zapremo časopis. Strah nas je tujega – in ostanemo doma, še bolje v stanovanju, sobi, postelji. Ljudje so za nas naporni, težko razumljivi in zato se odločimo z njimi komunicirati le preko socialnih omrežij, še to le s tistimi istomislečimi, saj so konflikti utrujajoči, nasprotujoča stališča pa ogrožajo naše skrbno izgrajene identitete. Takšni ali drugačni izklopi, umiki, odhodi se danes zdijo povsem logična, nemalokrat celo smelejša izbira. Morda je to čas, ki ga opisuje Lygre, in je naslov poziv, klic na pomoč k povratku ali ustvarjanju novega časa, časa onkraj stisk, ki jih prinaša naš trenutni čas. Mogoče je nasprotno čas za veselje ravno ta čas, ki (si) ga ukrade Aksle, ta čas zase.
Lygre, ki teme sočutja, sobivanja in soočanja s pritiski sodobnosti zasleduje v skorajda vseh svojih dramskih besedilih, zelo jasno usmerja olajšanje teh stisk v medčloveške odnose. Stiki – družinski, prijateljski, ljubezenski pa tudi čisto naključni in mimobežni, predstavljajo predahe. Trenutke osvoboditve, ko nas pogovor prisili, da smo v celoti »tam«. V Času za veselje pa žanrsko izrazito izmuzljivi dialogi neprestano preizprašujejo tudi to enačbo, saj so lahko ravno ti odnosi sočasno tudi izvori teh istih stisk, ki jim skušamo ubežati. Aksle, David in vsi, ki ju obdajajo, tako skozi izčiščene na videz popolnoma preproste situacije razprostirajo kompleksne krajine človeškosti. »Odšel je, da bi se videl z novimi očmi, da bi videl svoj obstoj z drugega konca«, sinovo odločitev utemeljuje Mati. Čeprav razlogov za njegovo izginotje, kakor tudi za mnoštvo vseh drugih izgub, ki kot duhovi bdijo med osebami v igri, nikoli ne izvemo, niti jih verjetno ni mogoče do potankosti razjasniti ali ubesediti, nas proti koncu vseeno zasači občutek, da se je rana (če je kdajkoli zares obstajala), ki jo je povzročil Akslejev odhod, na neki način zacelila oziroma se bo zacelila.
Čas za veselje se zaključi z Davidovo repliko: »Veselje obstaja.« Trditev, ki je v svoji odločnosti neizpodbitna. Ne glede na mestoma zastrašujočo in mračno širino krajine medčloveških odnosov, po katerih nas Lygre popelje, veselje obstaja. Skriva se v času, ki si ga ena oseba vzame za drugo. V času, ko se nekaj izreče ali enostavno sobiva v tišini. V trenutku, ko dva časa postaneta en sam prepleten čas.
Povezava: PDF gledališkega lista