Jordi Galceran Ferrer se je rodil 5. marca 1964 v Barceloni, mestu, kjer živi. Kot otrok in mladostnik je stanoval na levi strani četrti Eixample (v soseski Sant Antoni) in zmeraj je bil na to ponosen. Čeprav ne stanuje več tam, kraja nikoli ni povsem zapustil, saj ima tam delovni prostor, kamor hodi vsak dan.

Že kot zelo mlad se je rad podajal v svet fikcije, bral romane Emilia Salgarija, Julesa Verna in Agathe Christie ter Marvel stripe in stripe o Mortadelcu in Fileju. Goreča želja po branju mu ni preprečevala, da se ne bi ukvarjal s svojim najljubšim športom, nogometom, in da ne bi pogosto hodil v kino.

Za gledališče se je začel zanimati pri približno osemnajstih letih, ko je kot ljubiteljski igralec prvič zaigral v kulturnem domu Centre Moral i Cultural v barcelonski četrti Poblenou. Leta 1982 je začel pisati komedije, ki so jih uprizarjala ljubiteljska gledališča in v katerih je sodeloval bodisi kot igralec bodisi kot režiser. Pozneje se je njegova gledališka dejavnost razširila na druga področja, kot so priredbe dram, režija in prevajanje. Te dejavnosti so mu bile v veliko pomoč pri današnjem poklicu dramatika, in že dolgo je tega, odkar na katalonskem gledališkem prizorišču ni več obetajoči mladenič, temveč ploden, uveljavljen avtor.

Druga izmed njegovih strasti je film. Ugajajo mu raznovrstni žanri: romantične komedije, ameriška klasika, kritična ali družbeno angažirana kinematografija in avtorji, kot sta Billy Wilder in Woody Allen. Odkrito priznava, da mu ugaja akcija, naj bo to v književnih delih, gledališču ali na filmu. Od tod njegovo zanimanje za best-sellerje, za filme, kot je Blade Runner, ali filmska dela režiserjev, kot je David Mamet, saj je v njih veliko akcije in se odvijajo v živahnem ritmu.

Poklicanost k pisanju ga je spodbudila, da se je vpisal na univerzitetni študij katalonskega jezika s književnostjo na Univerzi v Barceloni, ki ga je končal leta 1986. Sočasno je začel študirati jezika, ki sta mu pozneje pomagala pri prevajanju del v katalonščino: francoščino in angleščino.

Njegova delovna pot se je začela v svetu poučevanja: najprej je bil profesor katalonskega jezika in književnosti v srednješolskem izobraževanju, potem pa je delal kot svetovalec informacijskega programa za študente na Oddelku za izobraževanje in kot član uredništva revije Crònica d’Ensenyament.

Pozneje se je umaknil s področja izobraževanja, saj so bile vse poklicne dejavnosti, ki jih je razvijal, povezane s pisanjem: prevajalstvo, filmska in televizijska scenaristika, pripovedništvo in dramatika. Danes se, čeprav se poklicno posveča zgolj pisanju, ne zaveda popolnoma, da si je ustvaril trdno literarno pot. K sreči ga ta okoliščina spodbuja k nadaljnjemu pisanju. Sklenil je, da postane poklicni pisatelj, ker je poleg užitka, ki mu ga prinaša pisanje, čutil potrebo, da posreduje svoje izkušnje in opiše stvarnost, ki jo opaža. K njegovi odločitvi so pripomogli tudi drugi dejavniki: bogastvo, ki mu ga je prineslo nenehno branje, film, njegovi odnosi z ljudmi in potovanja. Avtor, ki sebe bolj kot umetnika dojema kot obrtnika, trdi, da se je začel ukvarjati s pisanjem predvsem zato, ker je izmišljevalec idej.

Z navdušenjem se uči vsega novega, kar je povezano z gledališčem, in kot eksperiment doumeva svoje priredbe drugih dramskih del, avtorjev 18. stoletja, kot je Carlo Goldoni, celo najsodobnejši muzikal. Prav tako ga zanima gledališče, ki ga ustvarjajo drugod v Španiji – kjer posebno ceni avtorja Juana Mayorgo – ali v Evropi, kjer med drugimi avtorji občuduje Martina McDonagha. Po njegovem mnenju so izmed stvaritev sodobnih katalonskih avtorjev, s katerimi je ob priložnostih sodeloval, med drugimi zelo zanimiva dela Josepa Marie Beneta i Jorneta, Sergija Belbela in Rodolfa Sirere. Prav tako ga navdušuje estetstka in tematska raznoterost katalonskih dramatikov 19. in 20. stoletja: Àngela Guimeràja, Santiaga Rusiñola in Llorença Soldevile.

Upravičenost za njegovo pisanje je po njegovem zgolj gledališka. Kadar piše dramo, ne razmišlja o bralcu, temveč o predstavi in je prepričan, da je treba gledališče dojemati kot spektakel. Zato verjame, da nima velikega pomena brati gledališča, saj je tu igra igralcev. Trdi, da je treba, če naj bi uprizoritev delovala, imeti presenetljive ideje, ki zbudijo zanimanje gledalca, in znanje, kako kombinirati besedilo, ki bi bilo pripovedno, a bi obenem vsebljalo veliko akcije.

Zaveda se, da gledalec začuti, kako ga uprizoritev pritegne, in da se ne dolgočasi prav zato, ker delo obravnava zanimive teme. Zaradi tega prepričanja vleče povezave med slikarstvom in gledališčem, kajti sporočilo, ki ga posredujeta umetniški obliki, v nekem trenutku preseže voljo umetnika, ki ju je ustvaril.

Režiserjevo delo je po njegovem mnenju temelj gledališkega komada, režiser mora vedeti, da je glavni cilj njegove naloge zaveza besedilu, ki naj ga posreduje gledalcu, ne da bi se pri tem izneveril avtorjevi volji. Rad hodi na vaje svojih del (čeprav zelo malo sodeluje pri postavitvi) in iskreno občuduje režiserje, kot sta Josep Maria Mestres in Sergi Belbel, ki sta znala tako dobro predstaviti tudi njegova besedila.

Prav zato, ker gledališče dojema kot spektakel, verjame, da je vloga, ki jo odigrajo igralci in igralke, ključnega pomena, brez njih besedilo ne bi imelo pomena. Poleg tega se zaveda, da občinstvo občuduje (in si zapomni!) dramska dela zaradi igralcev in igralk, ki so jih uprizorili, in zvečine pozabi na avtorja, ki jih je ustvaril. Vendarle to vidi kot nekaj popolnoma normalnega in ne čuti niti kančka ljubosumja do ljudi, ki igrajo v njegovih dramah, temveč nasprotno: njegovo delo ne bi bilo popolno brez navzočnosti igralcev in igralk.

Velike možnosti vidi v ljubiteljskih gledališčih, ki danes delujejo v Kataloniji in obetajo trdno prihodnost za igralce in avtorje, ki lahko svojo poklicno dejavnost poleg gledališča razširijo na sodelovanje pri številnih televizijskih nanizankah v produkciji TV3. To jim vsaj nekoliko pomaga, saj jim dela primanjkuje, ker ni filmske industrije.

Na prihodnost katalonskega gledališča gleda optimistično. Zanj je to priviligirana zvrst, ker vidi, da se dramski avtorji čedalje bolj uveljavljajo. Meni, da gledališče kot kulturna  dejavnost predstavlja kulturo države, v kateri deluje, katalonsko gledališče pa poleg tega pripomore k oživljanju katalonskega jezika in prispeva k njegovi „naravnosti“. Meni, da bi kot del tega oživljanja, javni organi morali, ker je gledališče manjšinska dejavnost, spodbujati razširitev gledališke ponudbe in ji omogočiti finančno podporo, kadar je dramsko delo dobro in bi se lahko predstavilo širšemu občinstvu.

Verjame, da gledališče izpolnjuje zelo jasno družbeno vlogo. Po eni strani je poučno, ker omogoča „vpogled“ v življenja drugih in ker iz njih lahko izvlečemo izkušnje, po drugi krepi empatijo do soljudi, navsezadnje pa spodbuja tudi vključevanje v družbo. Poleg tega ima moč, da povezuje skupine ljudi in poglablja kulturne vezi, tako znotraj njihove lastne kulture kot navzven z drugimi.

Jordi Galceran je pri delu premišljen in načrten. Kadar dela samostojno, se drži strogega delovnega urnika in piše zmeraj dopoldan in popoldan. Zelo je redoljuben in zelo marljiv. Čeprav se počuti udobno, ko piše sam, pa rad dela tudi v skupini, zlasti kadar piše televizijske scenarije. Prepričan je, da je razpravljanje, izmenjava mnenj in sklepanje dogovorov, s katerimi skupaj prihajajo do snovanja zgodbe ali karakterizacije lika, celovit in hkrati čudovit proces. Zato meni, da je človek, ki je imel veliko sreče, ker lahko dela na oba načina, samostojno in v skupini. Prav zamisel o ekipnem delu ga je spodbudila, a je postal član skupine pripovednikov Germans Miranda, pisateljev, ki delijo ludistični pogled na literaturo in so po dogovoru o molku napisali in objavili šest knjig pripovedi, v katerih se avtorji odpovedujejo vsak svojemu avtorstvu in se podpisujejo z imenom skupine.

Iskren je do samega sebe in do dela, ki ga opravlja, in se v odnosu do svojega pisanja poskuša postaviti v nepristransko, nevtralno držo. Piše brez strahu, ker ve, do kod mora priti zgodba, in čeprav si za cilj ne postavlja konkretne kritike sistema, je oster. Rad naredi parodijo na resne zadeve in z retoričnim pretiravanjem poskuša najti mejo med smehom in jokom. Prav tako meni, da je zdravo biti ironičen in politično nekorekten.

Jordi Galceran se je prikazal na katalonskem gledališkem prizorišču z dvema malodane hkratnima deloma: z Dakoto, ki je leta 1995 dobila nagrado Ignasi Iglesias Gledališkega inštituta iz Barcelone, in Vklenjene besede, ki je istega leta dobila 20. gledališko nagrado Born, ki jo podeljuje Cercle Artístic de Ciutadella. Obe deli sta poleg tega prejeli nagrado Butaca po glasovanju občinstva za dve najboljši besedili, ki so ju uprizorili v sezonah 1996/97 in 1997/98. Vklenjene besede so poleg tega dobile tudi kritiško nagrado Serra d'Or za najboljše delo v katalonskem jeziku za leto 1996.

Dakoto so v katalonščini uprizorili v Barceloni leta 1996. Kastiljsko različico so predstavili v Madridu leta 1998, istega leta tudi različico v baskovskem jeziku ali euskeri. Leta 1998 so v Barceloni uprizorili Vklenjene besede in istega leta tudi v Madridu v kastiljščini. Na podlagi besedila je filmska režiserka Laura Mañà posela filmsko različico z naslovom Killing Words, ki je dobila nagradi za glasbo in fotografijo na festivalu španskega filma v Malagi leta 2003.

Surf, napisan leta 1994, leto dni pred Dakoto, so na poklicnem odru uprizorili v Barceloni leta 1998, istega leta kot delo Beg, napisano leta 1996. Leta 2002 so v Barcelonskem glasbenem gledališču uprizorili delo Gaudí, veliki glasbeni spektakel, ki ga je napisal s sodelovanjem Estve Mirallesa in na glasbo Alberta Guinovarta, ob obletnici smrti genialnega arhitekta.

Grönholmova metoda je bila prvič uprizorjena v Katalonskem narodnem gledališču maja 2003 in je doživela izjemen uspeh. Leta 2004 so jo uprizorili v Madridu in v obeh mestih si je zagotovila mesto tudi v naslednji sezoni. Delo je dobilo več nagrad v Španiji, izmed katerih velja poudariti nagrado Max za najboljše delo, Ercilla za najboljšo dramsko stvaritev in nagrado Mayte za najvidnejšo gledališko predstavo. Argentinski režiser Marcelo Piñeyro je po dramski predlogi posnel filmsko priredbo z naslovom Metoda.

Leta 2005 je bil uprizorjen mjuzikal Raj (Paradís), ki ga je napisal skupaj z Estevom Mirallesom in Albertom Guinovartom.

Leta 2006 je bilo v režiji Sergija Belbela uprizorjeno delo Karneval, ki govori o preiskavi neke ugrabitve. Leta 2008 pa igra Cancun.

Nekatera izmed Galceranovih del so imela rekordno število predstav in gledalcev. Vklenjene besede so igrali v Barceloni in Madridu tri leta. Dakoto je videlo več kot 100 000 ljudi, Grönholmovo metodo pa več kot 200 000. To delo, ki je še zmeraj na sporedu v raznih gledališčih, je velik uspeh doživelo tudi v drugih evropskih in južnoameriških državah, v različnih jezikih ga je skupaj videlo že dva milijona gledalcev.

Burundanga je bila premierno uprizorjena 1. julija 2011 v gledališču maravillas v Madridu.

Iz gledališkega lista uprizoritve