V Galceranovi komediji, v kateri resnica pride na površje po pomoči čudežnega napitka resnice, imenovanega burundanga, »resne teme« dobijo prav zaradi naivne iskrenosti in nehotenih priznanj, ki razkrivajo človeško ranljivost posameznika, duhovito noto, ki nas, gledalce, pripravi do smeha in užitka ob ogledu predstave. Poleg resnih tem o življenjskih odločitvah posameznih likov, kot sta, denimo, partnerstvo in starševstvo, se tu pojavlja tudi tema, ki se na družbo navezuje širše, in ki gledalca, čeprav tega morda ni pričakoval, navede tudi na razmišljanje o njej: o terorizmu na splošno, o Eti, o preživetosti separatističnega terorizma v demokraciji in o drži, ki jo privzema posameznik do tovrstnega nasilja v družbi.

Sprva se nemara zazdi nekoliko nenavadno, da je »mladenič kot se spodobi«, ki se ukvarja z računalništvom in je pravzaprav precej običajen krotek fant s stalno punco, član takšne organizacije, kot je Eta; da je v bistvu terorist. Manel, ki je Katalonec, namreč prijateljuje z Gorko, ki je Bask – prav zaradi teh pogojenosti in pa zaradi naklonjenosti do zamisli o samoodločbi narodov se Manel pridruži Eti. Prijatelja sta se spoznala v Baskiji, kamor je šel Manel na počitnice in se ob tisti priložnosti tudi včlanil v Eto. Seveda se izkaže, da njuno teroristično delovanje v resnici nima nikakršne podlage in le daljno povezavo z Eto. Tako Galceran z obema likoma domiselno in humorno odslikava današnji negotovi položaj »španskih terorističnih osamelcev«.

Tako Baskija kot Katalonija sta avtonomni pokrajini na severu Španije, ki ju verjetno najbolj poznamo prav zaradi njune težnje po samostojnosti. Sicer je v Španiji sedemnajst avtonomnih pokrajin in na njenem ozemlju imajo štiri uradne jezike: kastiljščino, ki jo poznamo tudi pod imenom španščina, katalonščino, galicijščino in baskovščino ali euskero. Euskadi ali Baskija nam je znana, ker tam živi skrivnostni narod s skrivnostnim jezikom, Baski, ki so eno najbolj avtohtonih evropskih ljudstev: na istem, nekoliko širšem ozemlju so živeli že v šestem tisočletju pred našim štetjem. Čeprav so Baski narod, ki skupaj šteje tri milijone ljudi – manjšina živi tudi v treh provincah na jugu Francije –, pa jezik euskera nikoli ni uporabljalo več kot sedemsto tisoč ljudi. Euskara ne sodi v indoevropsko jezikovno skupino in jezikoslovci si niso edini, s katerim drugim jezikom bi ga lahko utemeljeno povezali ali kam bi ga po izvoru umestili. Ker so Baski v preteklosti na tem ozemlju zmeraj živeli razpršeno in nikoli združeni v politično celoto, temveč zmeraj pod pritiskom tujih oblasti in hudo represijo v obdobju frankizma (1939-1975), se tudi njihov jezik in kultura nista uveljavila širše niti se nista razvijala. Euskero so uporabljali malodane samo v družinskem krogu, pa še to ne vsi ali pa le občasno. Tudi danes, čeprav je znanje euskere pogosto obvezni pogoj za pridobitev delovnega mesta in se tudi pouk odvija v tem jeziku, je njegova raba omejena. Marsikateri pristni Bask se ne zna izražati v baskovščini, kaj šele v njej pravilno pisati. In prav to se dogaja tudi Galceranovemu junaku Gorki, čeprav je član najskrajnejše in najbolj nasilne organizacije za baskovsko neodvisnost, ki naj bi bila po svoji lastni definiciji branik baskovske svobode in identitete.

V Baskiji so v petdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi nasilne diktature generala Franca začele vznikati ilegalne skupine, ki so se zavzemale za baskovsko neodvisnost. Eta ali Euskadi ta askatasuna (Baskija in svoboda), ki jo je leta 1959 ustanovila skupina skrajnežev nacionalistične mladine, je bila le ena izmed njih. Sprva je njeno delovanje zaobjemalo manjše, nenasilne akcije, a se je sčasoma razširilo in nastala je močna, vplivna organizacija.  Sredi šestdesetih let so ji pridružili številni levičarski razumniki, tako da se je ideološko okrepila v tej usmeritvi. Zelo znana po svetu je Eta postala s procesom v Burgosu, ko so njenim članom sodili zaradi atentata na komisarja Manzanaresa. Ljudje so se zavzeli za obtožence in Eta si je takrat v tujini pridobila poseben ugled. Ni veljala za okrutno teroristično organizacijo, temveč je uživala sloves ilegalne organizacije oboroženega osvobodilnega boja proti frankističnemu režimu in ljudje so ji bili zvečine naklonjeni.

A po koncu diktature, ko je general Franco sredi sedemdesetih let umrl in je Španija postala demokratična država, v kateri so se v obdobju tranzicije začele razmere počasi spreminjati, se je Eta ohranila. Njeni stalnici sta bili aktivno delovanje za neodvisnost Baskije in oborožene akcije, kot so bili atentati, ugrabitve in podstavljanje bomb, povezana pa je bila z znano nacionalistično politično stranko Herri Batasuna in drugimi organizacijami v tako imenovanem vodilnem bloku baskovske revolucije. Zaradi skrajnega nasilja in ustrahovanja je Eta med tranzicijo v očeh javnosti postala zgolj teroristična organizacija, ki po koncu frankizma ni imela nobenega pomena. Eta je svoje akcije najpogosteje udejanjala v Baskiji, pogosto drugod po Španiji in le redko v Franciji. Skrivno začasno pribežališče so si njeni najpomembnejši člani večkrat našli v južni Franciji in Kataloniji. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je organizaciji pridružilo veliko mladih, medtem ko jo je precej starejših članov zapustilo in si poiskalo dom na drugih celinah. Protiteroristično delovanje, ki so ga v tem času španske vlade izvajale bolj ali manj dosledno in celo nezakonito, je pred sodnika in v zapor postavilo vrsto Etinih članov.

Baskija, kjer se nekateri prebivalci izrekajo za samostojnost, nekateri pa proti njej, se je tedaj prav zaradi Ete znašla v zapletenem položaju, ki je povzročil velike dileme, družbeno razcepljenost, hude osebne tragedije ter bojazen ljudi pred izrekanjem mnenj in nazorov. S politično nepopustljivostjo, a pripravljenostjo na posluh, s sistematičnim onemogočanjem terorističnega delovanja v sodelovanju s francosko vlado, s prepovedjo političnih podaljškov Ete in tudi zaradi razširjenosti mednarodnega terorizma, se je v prvem desetletju tega stoletja zgodilo, kar bi pričakovali, da se bo že pred desetletji: Eta je začela slabeti in se je razdrobila na nepovezane, brezciljne skupinice. Po več napovedih premirja, ki pa se niso uresničile, je leta 2011 javno oznanila dokončno ustavitev oborožene dejavnosti. A vseeno marsikdo – predvsem tisti, ki so bili Etine žrtve, ali njihovi svojci – z bojaznijo pogleduje proti ugaslemu ognju, kjer nekaj žerjavice še zmeraj tli pod pepelom: člani Ete se oblastem namreč niso predali niti jim niso izročili zalog orožja.

Manel in Gorka sta terorista današnje organizacije v zatonu, zato se njuno smešno, klavrno teroristično delovanje pokaže pred nami v vsem svojem sijaju, ko spijeta napitek resnice. Eti naj bi potemtakem obstoj zagotavljala njen baskovski član, ki je zmeraj zgolj hodil po pice, ki ga grize slaba vest, ker v šoli ni imel dobrih ocen in je razočaral očeta, in ki bi bil v resnici raje kuhar, in njen turistični katalonski član, ki še nikoli ni bil v akciji in v Barceloni živi mirno in uživaško življenje s punco, s katero bo dobil otroka. Tudi obupani poskus ugrabitve nazadnje postane zabavna, komična, celo kuharska prigoda in celo sam ugrabljenec se postavi na njuno stran in ju poskuša rešiti pred specialci. A Galceran je tu neizprosen: junaka se bosta morala soočiti sama s seboj, se navzlic svojemu pomilovanja vrednemu terorizmu odločiti, ali bosta prevzela odgovornost za svoja dejanja in sprejela posledice ali ne.

Iz gledališkega lista uprizoritve