Jernej Lorenci, 25. 4. 2022

Jernej Lorenci

Prešernovo gledališče Kranj in SNG Nova Gorica, avtorski projekt PRAVLJICE NAŠEGA OTROŠTVA, režija Jernej Lorenci, premieri 25. april (PGK) in 13. oktober (SNG NG).
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Na zadnji strani fotografije Deček z darilom piše: “Novo leto, 1975.”

Na fotografiji je Jernej Lorenci, torej jaz, star dve leti in – približno – deset dni. Rojen sem 17. decembra, a dogodek na fotografiji – novoletno obdarovanje – je bil gotovo pred 31., saj nisem doma. Glede na stole in ozadje (in nekakšen praspomin) gre verjetno za Srednjo živilsko in gostinsko šolo v Mariboru, kjer je moja mama Jožica takrat učila slovenski jezik. V prozorni vrečki večbarvni leseni vlakec. Zdi se mi, da se ga spomnim, a nisem prepričan; morda pa gre le za spomin na prav to fotografijo. Ne vem. To sem jaz. Sem bil jaz. Pred skoraj pol stoletja.

Močno stiskam darilo. Mezinec na levi gre malce po svoje, ne stiska: to počnem še danes, kadar prijemljem kozarec na primer: žena se mi takrat ljubeče posmehuje. Med sprednjima zobkoma je razmik. Danes ga ni več, so luknje, zadaj. Oči so, kolikor je mogoče razbrati, pa tudi po pripovedih (pripovedih mame), svetlo modre. Danes so nekakšna neberljiva modrozelenosiva mešanica. Nosek majhen. Danes velik luknjičast krompir. Lasje “barve pšenice v lahnem vetru”, kot bi rekla moja mama. Danes čisti dolgčas, pod njimi seboreja. Všeč so mi srajca, hlače, čeveljčki.

To sem torej jaz. To vem, ker imam fotografijo; in ker jo tu in tam pogledam. Toda če je ne bi imel in če je ne bi tu in tam pogledal, če je recimo sploh nikoli ne bi videl – bi vedel, da sem to jaz? Kaj sploh imava skupnega, Jernej na fotografiji in Jernej tu za računalnikom? Sem tisti Jernej na fotografiji res jaz, Jernej zdaj in tukaj, za računalnikom; ali sem še zmeraj tisti jaz, ki je na fotografiji?

Druga fotografija: Deček z očetom in (skoraj zagotovo) sestro, letnik 1977

Na fotografiji Jernej, torej jaz, star štiri leta, štiri in pol morda; sklepam po oblačilih – ni več zima. Ob meni moj oče, na vaši levi, desno pa – skoraj zagotovo – moja starejša sestra Andreja. Oči, lasje, zaprta usta. Na desnem licu znamenje: pika, bradavica. Še danes je tu. Droben dokaz, da gre za isto osebo. Deček gleda v kamero.

Kaj misli? Ta trenutek? Kaj čuti? Kaj misli sicer? Kaj hoče? O čem sanja? Česa se boji?

Za objektivom Danilo Škofič, fotograf časnika Večer, naš družinski prijatelj. Umrl je pred petimi, šestimi, morda že sedmimi leti. Kot otrok sem se ga malce bal. Zdel se mi je strog; z visokim čelom, skrbno začesanimi lasmi, drobnimi očali, vzravnano hojo. Šele kasneje sem vedel, da je Danilo pač zadržan človek, in skoraj pregovorno urejen. Tih, samotarski.

Tudi moj oče je že mrtev. 14. oktobra letos bo deset let.

Prizor z očetom: Nimam pojma, koliko let sem imel. Rekel bi, da so bila leta vrtca. Pet, šest, ne vem. Slika je taka: popoldan, zunaj sonce, spalnica staršev. Rumenookerrjave vzorčaste tapete; polžasti, školjkasti vzorci, kot valovi, sedemdeseta. Na postelji oče in jaz. Oče spi. (Popoldanski spanec, takrat smo morali biti tiho. Šele kasneje sem razumel, da je šlo za alkoholni popoldanski spanec, mnogo kasneje, ko sem takšne spance potreboval tudi sam.) Oče spi na zunanjem robu postelje. Jaz ležim med njim in steno. Buden sem. A sanjam.

Pravzaprav gre za mojo najzgodnejšo moro, ne nujno nočno, ne nujno spečo. Nekakšna brezoblična gmota, kot težek utripajoč oblak, kot premikajoč se svitek plinov, se bliža in oddaljuje, dva koraka bližje, en nazaj. Napihuje se in prazni, napihuje, prazni, spet in spet. Temna je, sivočrna, a spreminja svojo sivino in črnino, v stalnem spreminjaju, gibanju, napihovanju in praznjenju je, ves čas, spet in spet. In oddaja glas, enako brezobličen, enako temen, nekje od spodaj prihaja, kot iz zemlje, kanalizacije, nabrekel glas, ki se približuje in oddaljuje. Sikanje, šepetanje, bučanje, pritajeno rohnenje, grgranje, stokanje, ječanje, dušenje, mrmranje, neslišno tuljenje: vse hkrati. Spet in spet.

Oči imam odprte – vsaj tako se mi zdi – a gmota se približuje, ne morem je pregnati, ugasniti, premagati. Vem, da je oče ob meni, a si ga ne upam zbuditi. Ne vem, kako se konča. A gmota prihaja pogosto. In nikoli ne dobi jasnih potez, nobene oblike nikdar. Morda prav on, Jernej na fotografiji Deček z očetom in (skoraj zagotovo) sestro, sanja te sanje.

In velikokrat ga je, Jerneja na fotografiji, bolel trebušček (takrat je bil trebušček, ja). In spomnim se: sedim na stranišču in me boli, zelo boli, zdi se mi, da jočem. Kličem mamo, da me boli. In mama pride. Počepne predme, roke mi položi na kolena, pravi, da to pomaga, in jaz ji verjamem. Potem zapoje. Od železne ceste Franceta Prešerna. In je bolje. Bolečina popusti. Zmeraj je bolje, ko me mama drži za kolena, ko mi poje. Morda ni res, da mi poje takrat, ko me boli trebuh, morda ne prav te pesmi. A Od železne ceste je moj prvi spomin na mamo. In spomnim se, da gre železna cesta, tako sem jo doživljal takrat, neskončno daleč, da je tam zunaj en velik, ogromen svet. Tak svet, ki me malce plaši, malce pa tudi kliče in vabi.

Jernej na fotografijah, prizor Jerneja s spečim očetom in prizor Jerneja s pojočo mamo. Nekdanji Jernej, ki sem jaz in nisem. In neki prihajajoči, bodoči Jernej, ki bom in ne bom jaz. Kaj jih druži? Nekdanjega, sedanjega in bodočega? Kaj povezuje? Kaj vozlá? Kateri noži so in bodo rezali niti klobke?

Trije Jerneji. Trije prašički.

Povezava: PDF Gledališkega lista 

PGK, Jernej Lorenci, Pravljice našega otroštva, SNG NG

Povezani dogodki

Jernej Lorenci, 20. 10. 2010
Poskus konfesije
Jernej Lorenci, Marinka Poštrak, 1. 10. 2011
Sveta Ana ali Kako jemati naša življenja