Zjeban od absolutnega … (Tomaž Šalamun)
Svojevrstni hommage je instalacija, ki je po poteh stare Ljubljane (na različnih lokacijah okoli Križank) oživljala pisano besedo enega najprodornejših slovenskih pesnikov. Režiser Ivica Buljan je s številno ekipo (predstava je nastala pod okriljem Mini teatra) poustvaril duh polpreteklosti, začrtane v leto 1966, ko je nastal Šalamunov pesniški prvenec Poker. Razgibana in prav nič sentimentalna instalacija – v svoje vrste pritegne vsakega nepoznavalca gledališča in poezije – črpa torej iz pesmi Tomaža Šalamuna in se recipročno njim tudi poklanja. Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana – Poker je suma raznovrstnih interpretacij določenih pesmi (nabor le-teh bazira na starejši poeziji, vendar odstre tudi novejše »rime«), ki jim pravo noto pridajo igralci-interpreti. Ob sedemdesetletnici rojstva mojstra besed je Buljan ustvaril prav poseben gledališki performans, katerega nosilci so slovenski, hrvaški, francoski igralci in predstavnik iz Salvadorja, vseskozi spremljani na glasbilih. Mešanica narodnosti, glasbe in jezikov se na koncu izkristalizira v ubran gledališki dogodek, žanrsko prepletajoč različne plesno-igralske izraze (nastopi tudi prvak ljubljanskega baleta), ki odstrejo del nekdanje zgodbe revolucionarnih umetnikov. Šalamun je namreč ključni predstavnik avantgarde 60-ih let, ki je v slovensko poezijo vnesel radikalne prvine šokantnosti, drznosti, provokacije in sproščenega besedišča. Postreže z odkrito besedo, igrivostjo (ludizem) in sprejme kruti svet kot realno dejstvo. Njegov nezgrešljivi smisel za humor, ironijo in parodijo je slišen tudi v Buljanovi instalaciji; njegove, z družbenokritičnim nabojem ovekovečene pesmi niso zgolj indikatorji nekdanjega sistema. Šalamunove pesmi so univerzalne, zlahka transformirane v današnji čas, ki mu gospoduje drugačna ideologija. Pesmi so tudi uprizorljive, gnetljive in pripravljene na vsesplošni odziv, čustvovanje in rušenje iluzij. Preplet gledališča in subtilne moči poezije je izrazito subjektivna instanca, ki posamezniku omogoča, da se (najprej) zazre vase in ovrednoti svoj svet čustvovanja. Interpretacija pesmi znotraj gledališkega dogodka ne manipulira z emocijami, temveč dovoli, da se čustva izrazijo necenzurirano, jasno in brezsramno. Pesem se pod sojem odrskih luči magično preobrazi v fizično entiteto, saj ji njen interpret nadene glas, podobo in jo integrira v določen kronotop. Krhke besede iz knjige oživijo, se razpršijo med občinstvo, postanejo slišne, vidne in otipljive; svet, zaradi katerega kaotičnega ustroja so nastale, pa pride bližje, infiltriran v današnjost kaže paralelnost dveh različnih družb.
Šalamunova poezija živi danes, tukaj in zdaj. Silhuete podob dobivajo nove, otipljive razsežnosti, ki jih ustvarijo glas, mimika in gestikulacija. To je magična moč gledališča … in besede.
(Vir: Predramnik 4, Bilten Tedna slovenske drame)
Povezava: Spletna stran Tedna slovenske drame
***