Kot smo na spletnem portalu SiGledal.org že poročali, te dni na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo gostuje angleška profesorica Janelle Reinelt, ki bo danes zaključila cikel štirih predavanj na temo javnega uprizarjanja.
Sredin termin je bil zaznamovan z dvema predavanjema, prvo je bilo naslovljeno The Poetics of public Events (Poetika javnih dogodkov), medtem ko se je v drugem predavanju lotila obravnave drame Pentecost in sodobnega britanskega gledališča. Predavanja so bila v temelju zasnovana kot pogovor, zato je bil končni rezultat bolj kot predavanje ex cathedra obojestranska diskusija, v kateri so študentje ljubljanske Akademije ter ostali udeleženci z gostujočo predavateljico izmenjali mnenja in predloge.
V prvem predavanju se je, kot že omenjeno, predavateljica ukvarjala s poetiko javnih dogodkov. Gre za dogodke, ki nimajo neposredne povezave z gledališčem, to so denimo (politične) afere ali odmevni primeri iz črne kronike (naravne nesreče, vojne, zločini), ki pa presežejo navadno novinarsko poročanje in pravzaprav postanejo dogodki v javnem interesu. Že poročanje o njih ustvarja nekakšno »dramaturgijo realnega« s provokativnimi naslovi v časopisu, ikoničnimi fotografijami, ki ob tem nastanejo, z (vsakodnevnim) poročanjem, s katerim se ustvarja dramaturgijo suspenza.
Reineltova je primer javnega dogodka ponazorila z incidentom, ki se je zgodil v Veliki Britaniji, ko je leta 1993 domnevno pet belih moških na avtobusni postaji umorilo temnopoltega najstnika Stephena Lawrencea. Poročanje o umoru je preseglo običajne okvire predvsem zato, ker naj bi šlo za rasistični uboj, in je sprožilo nacionalno polemiko. Ta dogodek je bil v ospredju vseh pomembnih angleških časopisov (The Guardian, The Indipendent ...) pa tudi tabloidov (The Mirror ...). Povedano v gledališkem kontekstu: umor Stephena Lawrencea je dobil svojo publiko, ob tem je tudi časopisno poročanje dobivalo žanrske razsežnosti gledališča, ker naj bi se po mnenju Reineltove, ki se je s tem primerov ukvarjala študijsko-raziskovalno, v njem pojavljali zametki detektivskega žanra, tragedije in melodrame. Tudi zgodba sama je imela močne protagoniste (torej pet belih ljudi nasproti temnopoltemu najstniku) in je prav kmalu prestopila meje novinarskega poročanja proti drugim medijem (literaturi, filmu, glasbi). Tako je nastala knjiga o umoru Stephena Lawrencea ter dokumentarec The colour of Justice, slika angleška umetnika Chrisa Ofilija No woman no cry, na svetovnem spletu pa bi verjetno našli še kaj.
Ob tem je poudarila, da ne gre pri vsaki aferi ali tragediji že a priori za javni dogodek, prav nasprotno. Tega ne bo, če nek dogodek v prvi vrsti ne bo imel ciljne publike, torej občinstva, predvsem pa mora v sebi nositi neko težo (tudi za narod). Kot podobne primere je naštela pogrešano deklico Madeleine McCann in kontroverznega O. J. Simpsona, ki sta ob tem postali javni, celo svetovni figuri.
Reineltovo je zelo zanimalo, kako je s tovrstnimi dogodki v Sloveniji, in tako se je začela diskusija, v kateri so študentje izpostavili predvsem dva primera: romsko družino Strojanovih, katere osnovo za svoj avtorski projekt je vzel tudi Janez Janša v predstavi Slovensko narodno gledališče, drugi primer, ki je bil v debati izpostavljen, pa je bila afera Baričević.
V drugem delu predavanja je Janelle Reinelt predstavila sodobni britanski teater, kjer je izpostavila predvsem avtorje, kot so David Edgar, Tom Stoppard,Carly Churchil, Harold Pinter, od mlajše generacije pa že mlado preminulo Sarah Kane, Marka Ravenhilla, Simona Stephensa in Roya Williamsa.
Angleško gledališče je po mnenju predavateljice še vedno večinoma dramsko, zelo malo je postdramskega tipa teatra, in čeprav gre za (dnevno) ogromno količino predstav, te niso enako kakovostne: West End je tisti, ki slovi po komercialnih uspešnicah in zvenečih imenih, medtem ko je The Royal Court usmerjen v drugačno produkcijo (mimogrede: prav v tem teatru sta ustvarjala Sarah Kane in Mark Ravenhill), potem je tu tudi Shakespeare's Globe Theatre, v katerega zahaja ogromno turistov.
V kontekstu sodobnega angleškega teatra je Reineltova predstavila dramatika Davida Edgarja, o katerem bo s svojim partnerjem, političnim filozofom Geraldom Hewittom v juliju izdala monografijo The political Theatre of David Edgar: Negotiation and Retrieval. Omenjeni dramatik je žal pri nas zelo slabo poznan, prevedeno je samo eno njegovo delo, Oblika miza (The Shape of Table), ki je bilo uprizorjeno leta 2004 v SNG Nova Gorica. Edgar, rojen leta 1947, je sicer napisal več kot 60 dram, od tega jih je bilo uprizorjenih približno 40, tudi v vseh pomembnih britanskih in evropskih gledališčih.
Drama Pentecost (Binkošti), ki smo jo spoznali na predavanju, je del trilogije, ki jo sestavljajo še Oblika mize in The Prisoner's Dilemma, in vsem je skupno, da se dogajajo v Vzhodni Evropi. Drama Pentecost je nedvomno politično naravnana, saj posredno kritizira razmerje, ki se vzpostavlja skozi dojemanje »Zahodne« in »Vzhodne« Evrope. V angleške jeziku je drama je dostopna v knjižnici Akademije za gledališče, radio, film in televizijo.
Četrtkovo predavanje je zadnje predavanje Janelle Reinelt v Ljubljani, na njem bo predstavila metodologijo raziskovanja javnih uprizoritev na globalni ravni. Predavanje bo potekalo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (Nazorjeva 3), v sobi 71, z začetkom ob 11.00. Vljudno vabljeni.
Povezavi: