Kristina Švedska (1626-1689) je bila velika ljubiteljica umetnosti in literature. Odraščala je v Evropi med tridesetletno vojno in se je kasneje v življenju večkrat znašla v navzkrižju med religioznimi vprašanji in vprašanji moči, vselej pa je dokazala, da je velika junakinja svojega časa.
Švedsko kraljico je vzgajal oče, z namenom, da bo nekoč prevzela prestol, kar je bila sicer domena moških potomcev. Kristina se je oblačila kot moški in se tudi zaljubljala predvsem v ženske. Obkrožali so jo filozofi in umetniki, med katerimi je bil tudi Moliere. Po prenehanju vladanja se je spreobrnila h katolicizmu in se preselila v Rim, kjer je spodbudila novo umetniško gibanje, ki je vodilo v ustanovitev Accademie dell'Arcadia, je o protagonistki Fojevega zadnjega romana zapisala italijanska tiskovna agencija Ansa.
Dario Fo je Kristini Švedski posvetil knjigo, ki jo je v prostem prevodu naslovil Ženska skoraj po slučaju - Kristina Švedska. Literat je za potrebe dela preučil številne zgodovinske zapise in kronike njenega časa ter pozorno preučil slike, na katerih je upodobljena. Kot piše Ansa, se je Fo v svojem poslednjem delu poklonil ženskam, s tem da je preko protagonistke skušal zaobjeti njihovo veličino in partikularnost.
Italijanski Nobelov nagrajenec za literaturo je preminil 13. oktobra, na dan, ko so naznanili letošnjega Nobelovca v njegovi kategoriji, kantavtorja Boba Dylana.
Rodil se je leta 1926 v kraju Leggiuno-Sangiamo. Študiral je slikarstvo in arhitekturo. Kot nadarjen komedijant in duhovit satirik je leta 1959 z ženo igralko Franco Rame ustanovil gledališko skupino Compagnia Dario Fo-Franca Rame, ki je uprizarjala kritične politične skeče. Leta 1968 je kot prepričan levičar ustanovil novo potujoče gledališče Nuova Scena, nato pa še tretje, La Comune. Gledališče sta uprizarjala na javnih mestih, denimo na trgih ali v tovarnah.
Pri pisanju iger se je oprl na izročilo commedie dell'arte in ljudskih iger ter skušal z njimi ustvariti alternativo uradni kulturi pod vplivom vladajoče politične elite. V svojih delih se je zavzemal za politično in socialno angažirano gledališko držo, njegove predstave pa so bile vedno odkrito ali prikrito v kontekstu z aktualnimi političnimi razmerami.
Napisal je okrog 70 iger, ki so bile prevedene v številne jezike, tudi slovenščino, in jih igrajo po vsem svetu. Med njimi so Burkaški misterij, Naključna smrt nekega anarhista in Nadangeli ne igrajo fliperja.