Fo ima do sakralnega in religije že od nekdaj intenziven, a protisloven odnos. Od njegovega Burkaškega misterija (1969), zbirke monologov, v kateri je opisal biblijske teme, ki se navezujejo na apokrifne evangelije, ga zanimanje za duhovno in za vero ni zapustilo, piše avstrijska tiskovna agencija APA.
Knjiga Dario e Dio (Dario in Bog), ki je izšla le nekaj dni pred njegovim okroglim jubilejem pri italijanski založbi Guanda, je nastala v sodelovanju z novinarko Giuseppino Manin, v njej pa beseda teče o temah, kot so Bog, Biblija in versko prepričanje.
"Razmišljanje o Bogu in religiji je pretveza za govorjenje o nas samih, o naših življenjih in o razvoju človeštva," Fojeve besede povzema APA. O svojem odnosu do onostranstva in do smrti pa Fo pravi: "Smrt bo mirno prišla ob svojem času, vendar se je ne bojim. Človeškemu razumu je nevzdržna ideja, da za vedno izginemo. Pamet mi pravi, da se spremenimo v prah. Vendar pa me je moja domišljija obdarila z vizijo neke druge dimenzije. Upam, da bom presenečen."
Fo se je rodil v kraju Leggiuno-Sangiamo. Študiral je slikarstvo in arhitekturo. Kot nadarjen komedijant in duhovit satirik je leta 1959 z ženo igralko ustanovil gledališko skupino Compagnia Dario Fo-Franca Rame, ki je uprizarjala kritične politične skeče. Leta 1968 je kot prepričan levičar ustanovil novo potujoče gledališče Nuova Scena, nato pa še tretje, La Comune.
Pri pisanju iger se je oprl na izročilo commedie dell'arte in ljudskih iger ter skušal z njimi ustvariti alternativo uradni kulturi pod vplivom vladajočega političnega establišmenta. V svojih delih se zavzema za politično in socialno angažirano gledališko držo, njegove predstave pa so vedno odkrito ali prikrito v kontekstu z aktualnimi političnimi razmerami.
Leta 1997 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Kot je tedaj zapisala švedska akademija, je Fo "posnemajoč srednjeveške rokohitrce bičal oblast in ponovno vlil dostojanstvo šibkim in zatiranim".
Med njegovimi pomembnejšimi deli so še gledališke igre Prst v oko (1953), Naključna smrt nekega anarhista (1974), Se ne plača, se ne plača! (1974), Goli človek in človek v fraku (1985) ter Par brez predsodkov (1983).