Fo se je rodil v kraju Leggiuno-Sangiamo. Študiral je slikarstvo in arhitekturo. Kot nadarjen komedijant in duhovit satirik je leta 1959 z ženo igralko Franco Rame ustanovil gledališko skupino Compagnia Dario Fo-Franca Rame, ki je uprizarjala kritične politične skeče. Leta 1968 je kot prepričan levičar ustanovil novo potujoče gledališče Nuova Scena, nato pa še tretje, La Comune. Gledališče sta uprizarjala na javnih mestih, denimo na trgih ali v tovarnah.
Pri pisanju iger se je oprl na izročilo commedie dell'arte in ljudskih iger ter skušal z njimi ustvariti alternativo uradni kulturi pod vplivom vladajočega političnega establišmenta. V svojih delih se je zavzemal za politično in socialno angažirano gledališko držo, njegove predstave pa so bile vedno odkrito ali prikrito v kontekstu z aktualnimi političnimi razmerami.
Napisal je okrog 70 iger, ki so bile prevedene v številne jezike, tudi slovenščino, in jih igrajo po vsem svetu. Med njimi so Burkaški misterij, Naključna smrt nekega anarhista, Nadangeli ne igrajo fliperja, Prst v oko, Se ne plača, se ne plača!, Goli človek in človek v fraku, Sodoben zakon, Nenormalni dvoglavec ter Par brez predsodkov.
Burkaški misterij, zbirko monologov, v kateri je opisal biblijske teme, ki se navezujejo na apokrifne evangelije, so v povojni Evropi označili za eno najbolj kontroverznih predstav, Vatikan pa je predvajanje dela na televiziji označil za "najbolj bogokletno predstavo" v zgodovini tega medija.
Leta 1997 je Fo dobil Nobelovo nagrado za književnost. Kot je tedaj zapisala švedska akademija, je "posnemajoč srednjeveške rokohitrce bičal oblast in ponovno vlil dostojanstvo šibkim in zatiranim".
V intervjuju za Delo je pred dvema letoma povedal, da so ga ljudje zunaj gledališkega sveta imeli in ga še vedno imajo za "nekakšnega burkeža, človeka dovtipov". Po mnenju teoretikov, kot je tedaj zapisal časnik, je povednost njegovih predstav, ki črpajo navdih iz tradicije starih vaških pripovedovalcev in srednjeveške dramatike, zgrajena na stalnem soočanju z občinstvom. "Njegov srednjeveški igrc ni samo burkež, ampak tudi glasnik revolucionarnih misli, ki naj gledalca spodbudijo k razmišljanju o lastni usodi."
V Veroni so konec marca letos, ko je dopolnil 90 let, odprli muzej-laboratorij Franca Rame-Dario Fo. Razstavišče je namenjeno predstavitvi njegovega dela, prav tako dela njegove prav tako že pokojne žene. V njem so na ogled Fojevi teksti, knjige in rokopisi, pa tudi risbe in slike, fotografije iz gledališča ter kostumi in lutke.