Belgijski multidisciplinarni umetnik Jan Fabre (1958) je tako doma v Belgiji kot na tujem ena najinovativnejših in vsestranskih osebnosti na sodobnem mednarodnem umetniškem prizorišču. V zadnjih 40 letih se je uveljavil kot likovni umetnik, gledališki ustvarjalec in pisec. Samega sebe opisuje kot združevalnega umetnika, nekoga, ki nenehno išče mostove med različnimi področji. Tako ponuja sveže interpretacije sveta likovne umetnosti, gledališča in književnosti. Njegovo knjigo Nočni zapisi 1978‒1984 in gledališko predlogo Nočni pisec (v izvirniku Nachtschrijver) je prevedla Mateja Seliškar Kenda.

Likovni umetnik, filmski režiser, dramatik, pesnik, pisatelj, ustvarjalec sodobne odrske umetnosti Jan Fabre v Sloveniji ni neznanka. Poznamo in spremljamo ga že od osemdesetih let, leta 2011 je sodeloval na festivalu Exodos, v različnih vlogah se je predstavil leta 2012 v okviru Evropske prestolnice kulture v Mariboru. Ob tej priložnosti je v slovenščini izšla tudi knjiga Nočni zapisi z njegovimi dnevniki, nastalimi med letoma 1978 in 1984. Uprizoritev Nočni pisec je monodramska pripoved avtorjevih iskrenih in strastnih premišljevanj o človeku, bivanju in umetnosti. Zajema odlomke iz njegovih dram in dnevniške – nočne – zapise, ki nekateri še niso bili objavljeni v prvi izdaji knjige Nočni zapisi. V vseh sledimo njegovemu ustvarjalnemu procesu, odpirajo nam vrata v umetnikovo intimo. »Tako kot Fabrove risbe tudi njegova besedila odsevajo njegova intimna doživetja, njegove nenehno ponavljajoče se želje, ideje in obsesije. Večinoma so napisana ponoči, ko je vse tiho in nastopi samota, v samo njemu lastnem, izvirnem jeziku. Odpirajo vrata v svet, ki je poln domišljije in presenetljivih uvidov,« je v gledališkem listu uprizoritve zapisala dramaturginja Miet Martens.

Znano je, da Jan Fabre marsikatero gledališko besedilo napiše posebej za določenega igralca. Za svojo prvo gledališko uprizoritev v slovenskem jeziku je izbral veliki oder in prvaka igralskega ansambla ljubljanske Drame Marka Mandića. »Ko sem vedela, da bo Nočnega pisca uprizoril prav Marko Mandić, je bilo moje delo nekoliko olajšano. Marko Mandić je igralec s tako širokim diapazonom, da lahko uprizori vsa ta mejna občutja, od norosti do humorja in strasti, že religiozne ljubezni, in to seveda prevajalcu delo olajša, ker so zapisi po eni strani izjemno poetični, po drugi strani pa so že kratki manifesti, pri katerih mora biti prevajalec zelo natančen in hoditi po tanki meji med čisto literaturo in besedilom, ki se bo uprizarjalo na odru. Pri tem je treba paziti na ritem, jezikovni register in tudi melodičnost besedila, s čimer se deloma olajša delo igralcu, po drugi strani pa vendarle upam, da ne preveč, ker se besedilo pravzaprav nikoli ne sme povsem oddaljiti od literarne predloge, od poetičnosti, ki jo ima besedilo v izvirniku,« je v videopredstavitvi uprizoritve razmišljala o procesu prevajanja Mateja Seliškar Kenda.

Nočni pisec je po krstni uprizoritvi (Troubleyn, Antwerpen, 2016), doživel prvo izvedbo na tujih odrskih deskah leta 2019 ob 100-letnici sanktpeterburškega Bolšoj teatra. V Fabrovi režiji so nastale še italijanska, francoska, srbska in litvanska uprizoritev, slovenski pa bo sledila hrvaška v Dubrovniku. Nočni pisec je sestavljen iz enajstih dnevniških razdelkov, osmih razdelkov z odlomki iz njegovih gledaliških besedil. Prvi dnevniški zapis v knjigi Nočni zapisi, nastal 7. februarja 1978 v Antwerpnu in uporabljen v predstavi Nočni pisec, se glasi: »Lepota: vudu, ki telo zdravi ali zastruplja.« Zadnji odlomek v uprizoritvi in Fabrovih dnevnikih, zapisan 31. decembra 1991 v Antwerpnu: »Vsa resnična lepota je okorna.« Dnevniški odlomki so razdeljeni po temah: O lepoti in pisanju, O Emilu, O družini, O spanju in nespečnosti, O New Yorku, O igralcih in igri, O avtoportretih, samopodobi in številnih živalih, O krvi, O umetnosti in telesnih tekočinah, O vojni in sovražniku in O telesu. V Nočnega pisca so uvrščeni odlomki iz naslednjih Fabrovih gledaliških besedil: Reinkarnacija boga (1976), Jaz sem napaka (1988), Vladar izgube (1994), Telesce, telesce na steni (1996), Kralj plagiatorstva (1998), Jaz sem kri (2001), Zgodovina solz (2005) in Droge so me obdržale pri življenju (2012) – slednje je nastalo v okviru festivala EPK v Mariboru in bilo tam tudi premierno uprizorjeno.

»Najprej smo tukaj v Drami, v Šugmanovem salonu, sedeli lektor Arko, šepetalka Gaja Pöschl in jaz, se poglabljali v besedilo, ki je bilo pred nami, in si pomagali z vsem možnim materialom o Janu Fabru, o njegovim življenju in ustvarjanju, ter seveda tudi s svojo domišljijo. Konec aprila smo Klemen Cedilnik, Sandi Skok in jaz odšli v Antwerpen v Fabrov laboratorij Troubleyn, v gledališče, umetniškoraziskovalni kulturni center – fenomenalno zgradbo, v kateri smo en teden ustvarjali in vadili. Na veliko veselje je bila z nami še dubrovniška ekipa. Z igralko Senko Bulić, ki bo odigrala Nočnega pisca v Dubrovniku, sva sodelovala že prej in to vzpodbujanje drug drugega na vajah, gledanje, opazovanje, kako drugi performer izvaja naloge, ki so nama zadane, je vzpodbujalo domišljijo. Skupaj sva preverjala, katere stvari delujejo in katere ne ter kje so možnosti, da se izraznost še poglobi in izvedbeni način oplemeniti. Po tem smo se vrnili domov, kjer vadimo na velikem odru Drame. V tednu pred premiero se nam bo v Drami pridružila še ekipa iz Antwerpna in skupaj bomo predstavo dokončali, da bo za vas v živo pripravljena za premierni ogled v soboto, 29. maja, na velikem odru Drame. Veselimo se, da bomo predstavo igrali v živo pred publiko, in ne več preko kamere,« je v videopredstavitvi uprizoritve povedal o nastajanju slovenske uprizoritve Nočni pisec Marko Mandić.

O Janu Fabru

Jan Fabre, rojen leta 1958 v Antwerpnu, velja tako doma v Belgiji kot na tujem za eno najinovativnejših in vsestranskih osebnosti na sodobnem mednarodnem umetniškem prizorišču. V zadnjih 40 letih se je uveljavil kot likovni umetnik, gledališki ustvarjalec in pisec. Samega sebe opisuje kot združevalnega umetnika, nekoga, ki nenehno išče mostove med različnimi področji. Tako ponuja sveže interpretacije sveta likovne umetnosti, gledališča in književnosti. Jan Fabre je spremenil značilnosti gledališča, s tem da je prinesel na oder pristno akcijo in sprotnost. Po zgodovinski osemurni uprizoritvi To je gledališče, kakršno je bilo mogoče pričakovati in predvideti (1982) in štiriurni Moči gledališke norosti (1984) je raziskal novo ozemlje s predstavo Očak Olimp. V čast kultu tragedije, 24-urni performans (2015), veličastnim maratonskim delom, s katerim je na novo spisal mednarodno gledališko zgodovino. V likovnem opusu je Jan Fabre razvil edinstven in skladen svet, zelo oseben likovni jezik s ponavljajočimi se simboli in motivi. Ko je v Antwerpnu študiral na Kraljevi akademiji za likovno umetnost in Mestni šoli za uporabno umetnost, je globoko vzljubil lepoto in njeno duhovno moč. Po naravi radoveden in pod vplivom rokopisov entomologa Jean-Henrija Fabra (1823–1915) se je že v mladih letih navdušil nad svetom žuželk. Medsebojni vpliv med ljudmi in živalmi in med živalmi in ljudmi je pomemben sestavni del preobrazbe in tako stalnica v Fabrovem premišljevanju. V njegovem opusu je bistveno poglabljanje v pomen telesa: telo je vstopno mesto za vsa čustva, misli in temeljitejša razglabljanja. Fabre s posegi na lastnem telesu raziskuje njegove spremenljive meje. Neskončno iskanje jaza, školjke za vstop v globlje vsebine. Umetnikovo vztrajno navdušenje nad telesom je jasno vidno v osebnih akcijah in performansih od leta 1976 do danes. Jana Fabra so povabili, da vključi umetniška dela v različne javne prostore v Belgiji in na tujem. Med njimi je Mož, ki meri oblake (1998) na več krajih po Evropi in Aziji. V Bruslju lahko doživite Notranji pogled (Modro uro) na stopnišču Kraljevega muzeja likovne umetnosti (2011–2013) in Nebesa slasti (2002) v Kraljevi palači. Na trgu Ladeuzeplein v Leuvnu najdete Totem (2004), instalacijo, ki prikazuje hrošča krasnika in ki je postala mestni simbol. V Antwerpnu, umetnikovem rojstnem mestu, srečate v katedrali Matere Božje Moža, ki nosi križ (2015). V istem mestu je Fabre ustvaril v cerkvi sv. Avguština, koncertni dvorani Flamskega festivala, tri oltarne nastavke v Rubensovem, Jordaensovem in Van Dyckovem duhu. Tako kot Nebesa slasti so ti oltarni nastavki narejeni iz pokrovk krasnikov. Fabrova najnovejša javna instalacija so štirje kipi iz rdečih koral v neapeljski kapeli Pio Monte della Misericordia, v dialogu s Caravaggievo mojstrovino. Likovni in gledališki umetnik Jan Fabre je tudi avtor obsežnega opusa gledaliških besedil, ki veljajo tako pri režiserjih in igralcih kot pri teoretikih za referenčna dela. Jan Fabre je izoblikoval jezik »fiziološkega« igranja, ki ga povzemajo njegova pravila za igralca v 21. stoletju. Pravila pomagajo postopno izostriti posameznikovega ustvarjalnega duha in telesno ozaveščenost ter spodbujajo igralca, da zgradi most do stanja telesne preobrazbe. Skupina za učenje Jan Fabre Teaching Group predaja njegova gledališka besedila in specifični jezik kot orodje novemu rodu umetnikov po vsem svetu.