Prostori niso samo stanovanja, ki so v prestolnici vedno manj dostopna življenju, vse bolj pa zasebnim investicijam in oddajanju turistom. Prostori niso samo kulturna infrastruktura, ki jo pogosto z zasebnimi in ne javnimi interesi upravljajo ustanovitelji in upravljavci. Prostori so vse okrog nas, so prostori trgov, sosesk, ulic in nenaseljenih objektov. Gozdov in planin. So cone, kjer se lahko počutimo svobodne, kar je v nadzorovanih privatiziranih prostorih neoliberalne infrastrukture mesta vse bolj nemogoče. Takšni prostori so tudi parki, ki so raziskovalna tema Neje Tomšič in skupine Nonument group v predstavi Krog. V tokratnih Scenskih drobtinicah avtorica razširja besedilo iz predstave z zapiski iz raziskovalnega procesa.
Izguba prostora je vedno hud udarec za integriteto posameznika, skupine ali organizacije. Po sedmih letih soustvarjanja programa na Novi Pošti je to doletelo tudi zavod Maska, ki je ta poseg doživel kot oblastniški poseg. To je, ob trenutnih menjavah na vodilnih položajih v nekaterih javnih ustanovah, ki upravljajo s prostori, in ustanavljanju novih umetniških institucij, ki še nimajo zagotovljenih fizičnih prostorov, povod za naš razmislek o pomenu prostora.
Ne nazadnje pa je povod za to tudi vedno bolj nelagoden občutek življenja v mestu, v katerem mestna oblast z na videz mehkimi, a vztrajnimi postopki fevdalizira javni prostor in si ga v imenu reda in miru prilašča, kar v svojem članku o omejevanju hrupa na podlagi zakonodaje analizira Tomaž Zaniuk. Občutek izgube popisuje tudi Eva Matjaž, ki meni, da je bilo »najlepše mesto na svetu« ugrabljeno, turistificirano in gentrificirano počasi, skoraj neopazno in z malo odpora zaradi spretne marketinške strategije mestnih oblasti in njenega greenwashinga. Antropologinja Sara Nikolić na primeru grafitarstva v soseski Novega Beograda, kjer je to v skupnosti sprejeta in cenjena praksa in ni pojmovana kot vandalizem, piše o nežnem privatizmu kot strategiji boja proti privatizaciji prostora, ki spreminja javni prostor v regulirano brezdušno sterilnost. V tej številki Maske poobjavljamo tudi odlomek iz knjige Modelling Cultural and Art Institutions (Oblikovanje kulturnih un umetniških institucij, 2021) kulturne delavke iz Severne Makedonije, Biljane Tanurovske-Kjulavkovski, ki na primerih iz domačega Skopja popiše taktike in strategije za razvoj na neodvisni kulturni sceni, ki jih lahko preslikamo tudi na slovensko ali nemara katerokoli drugo okolje. Neodvisna kultura je v svoji nekontaminirani izvedbi nosilka progresivnega družbenega razvoja in zagovarja svobodo, sprejemanje in ustvarjalnost in torej tudi sama spada na polje javnega. V kapitalistični družbi kot taka nima velike veljave, njeno zagovorništvo je v prekarnem položaju, pogosto jo povozijo drugi, privatni kapitalski interesi.
Na zavzetih prostorih se vse manj počutimo doma, čutimo se izrinjene in izigrane. Ta občutek pa je do nas, ki živimo v urbanih središčih zahoda, prišel z zamikom. Neusmiljena izkoriščevalska ekstrakcijska logika kapitalizma že dolgo ropa vire prostorov na robu, ki so umaknjeni pogledu zahodnega potrošnika. Opustošeni prostor, oropan virov, ki se spreminja v pošasten in tuj kraj, tako preobraža tudi domorodska telesa, ki so prepletena z njim. Odtujevanje urbanega prostora pa tudi iz nas, meščanov, dela pošasti, zombije potrošnike ali nebodijihtreba reveže. Zuzanna Berendt piše o nekaterih mednarodnih primerih sodobnoplesnih del, pri katerih so telesa pokazatelj tovrstnih odtujevanj prostora.
Boj za nekontaminiran in svoboden javni prostor je torej boj za prostor pod soncem vsakega izmed nas. Zavzemimo ga.
(Odlomek iz uvodnika urednice Pie Brezavšček)