Brina Klampfer, SiGledal, 15. 11. 2011

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca ...

Kultni slovenski otroški tekst Juri Muri v Afriki našega velikega pesnika in pisatelja Toneta Pavčka je letos, tretjega novembra, doživel krstno uprizoritev v SNG Maribor. Tone Pavček te predstave žal ni dočakal. Njegova otroška iskrenost, čarobnost in nežnost so v predstavi zaživele na poseben, igriv način v režiji Branke Nikl Klampfer, ki se zadnja leta aktivno ukvarja z režijo otroških predstav, drugače pa je že vrsto let zaposlena kot producentka mariborske Drame.

Branka Nikl Klampfer / foto Nika Kravos

Po dokončanem študiju na AGRFT se nikoli nisi neposredno ukvarjala z gledališko režijo do pred nekaj leti. Kje je tičal vzrok, da si se odpovedala umetniškemu ustvarjanju?

Ta podatek ni čisto točen. Najprej sem se z režijo ukvarjala vzporedno, ob delu, potem pa sem to opustila, ker se mi je v nekem obdobju zdelo, da se dovolj dobro počutim ob odru, da sem lahko celo v pisarni v gledališču ustvarjalna in da se tam počutim bistveno bolj varno kot pa na odru. Tako sem se odločila, da moje življenje ne bo življenje popotnika, se pravi realnega popotnika iz gledališča v gledališče in niti popotnika po različnih imaginarnih svetovih. Tako sem ostala v enem, se pravi mariborskem gledališču, a si ustvarjala svoje male imaginarne in realne svetove v družini, v sanjah …

V zadnjih letih svojega ustvarjanja si pozornost namenila predvsem režiji otroških predstav. Kje vidiš poseben izziv? V čem je pravzaprav razlika med režijo predstav za otroke in predstav za odrasle?


Pravzaprav bi začetek tega odgovora moral izzveneti zelo banalno. Pred nekaj leti mi je tedanji umetniški vodja mariborske Drame ponudil režijo otroške predstave. To se pravi, da je bila v tistem trenutku odločitev za režijo otroške predstave naključna. Kasneje, v nekem procesu je postal to zame nov svet in drugačen izziv, ki se mu posvetim enkrat letno, da delam nekaj izključno za dušo. Včasih me spremlja občutek, da se režiserji, bistveno bolj kot igralci, lotevajo otroških predstav na enak način kot predstav za odrasle. Če temu rečemo enako pošteno, je to pravilno, če pa uporabljajo za to enake kode, enak jezik kot za odrasle, pa se bojim, da to preprosto ne znese.

Tvoje zadnje delo je uprizoritev Pavčkove pravljice v verzih, Juri Muri v Afriki. Med vsemi otroškimi dramskimi besedili si se odločila za uprizoritev pravljice v verzih. Na kakšen način si se lotila postavitve tega, relativno kratkega besedila?

Nekaj je v tem osebnega, nekaj obrtniškega, nekaj romantično lepega. Čarovnica Hillary in Vilinček, na primer, sta izvrstni dramski besedili, kjer na igriv način preko dramskega konflikta nevsiljivo posreduješ nekaj osnovnih informacij o človeških lastnostih, o dolžnostih in pohvalah. Tudi moja režija je v teh predstavah temeljila na konkretnih vizualnih elementih in na razigranosti in neprestani »konfliktnosti« likov. Nekega dne pa sem se vprašala, kje je čas, ko sem si še znala pričarati svetove, ki niso bili tako zelo zaznamovani s konkretnimi stvarmi, ampak so se kar rojevali v asociativnem svetu.

Drugi, sprožilni moment za izbiro pesmi o Muriju pa je bila informacija naših igralcev, ko so se vrnili z gostovanja s Pravljico o carju Saltanu iz Omska in povedali, da so vsi otroci znali Puškinov tekst na pamet. Tako sem si zaželela poiskati slovenski otroški kultni tekst. In izbira je bila dokaj hitro jasna in je danes videna na odru.

Igralski ansambel SNG Maribor precej dobro poznaš, za sodelovanje pri zadnji predstavi pa si izbrala Matijo Stipaniča in Mašo Židanik. Kaj mora po tvojem mnenju igralec prinesti v otroško predstavo?

Vse svoje igralsko znanje, miselni in ustvarjalni potencial, obenem pa še radoživost in neobremenjenost pri iskanju otroškega v sebi in željo po iskrenosti. Igralci pogosto pravijo, da moramo biti do otrok prav tako pošteni kot do odraslih – o njihovi poštenosti sploh ne dvomim, a predpostavka je iskrenost. To je ena najlepših otroških lastnosti, ki jo v življenju tako pogosto skrijemo, ker nas vzgoja in družbene norme silijo v diplomacijo. Tega definitivno v predstavah, niti pri igralcih, ki se hočejo spoprijeti s predstavami za otroke, ne potrebujem.

In ravno iskrenost je značilnost Pavčkovih besedil.  Videti je, kot da bi v predstavi želela spodbuditi otroško domišljijo, saj je vsa konkretnost predstavljena z nekaj simboličnimi palicami, glasbo in lučjo. Mene pa zanima, zakaj se ti domišljija zdi pravzaprav pomembna?

Morda začniva pri Pavčkovi pesmi, oziroma pri njegovih pesmih, ki pogosto povzročajo v nas posebna stanja, ki nas pripravijo do tega, da se svojih emocij ne sramujemo, da nas z nekaj besedami prestavi v drug svet, v našo notranjost, nas popelje na pot v nas same, do toplih medčloveških odnosov. Kako malo potrebuje za to. Misel in nekaj besed. Kako malo potrebuje otrok za to, da se prestavi v vse mogoče svetove. Z ekipo smo se preprosto dogovorili, da nismo v svetu sodobne tehnologije, da nismo bili v vseh mogočih živalskih vrtovih, nismo gledali vseh risank in nismo igrali vseh računalniških iger, ki jih imajo danes otroci, videli smo samo knjigo in njene prečudovite ilustracije, a s knjigo kot predmetom se ne moremo igrati, torej se bomo igrali s tem, kar bomo našli na odru. In našli smo nekaj raznobarvnih palic, ki jih je predhodno pripravil scenograf s približno enakimi izhodišči.

Misliš, da se domišljija tudi z razvojem tehnologije spreminja, morda plahni? Če premisliš o svojem otroštvu, o otroštvu svojih otrok in o otrocih, ki jih danes spremljaš na svojih predstavah?

Res je, točno o tem sem bila prepričana, zato se mi je zdelo zelo pomembno opozoriti otroke na to, kar imajo, kar jim je dano in kar morajo čim dalj časa obdržati. Seveda danes, po premieri in prvih ponovitvah, vem, da je ta domišljijski svet pri njih še vedno izjemno razvit, saj se v nekaj trenutkih prestavijo v Murijev svet in ga po zapuščanju gledališča še kar nadgrajujejo in dopolnjujejo, v Jurijevem jeziku.

Kakšno vlogo ima po tvoje gledališče pri otrocih?

Gledališče ima možnost, morda je to celo njegovo osnovno poslanstvo, da gradi paralelne svetove našemu življenju. V njem je lepo še lepše, je boleče že kar grozno, je svet v skrajnostih, je svet, v katerega se vedno na drugačen način preslikajo naši notranji svetovi. Tudi otrok jih ima, in če mu jih pomagamo spoznavati in raziskovati, bo lahko živel polnejše in bogatejše življenje.

Te v prihodnje zanima tudi kakšna režija za odrasle?

Zares se v tem trenutku ne ukvarjam s to mislijo. Menim, da je zame in za marsikoga gledališče za mladostnike popolnoma neraziskano področje. V obdobju, ko se želijo odtrgati od vrednot in pravil, ki jih postavljamo odrasli. Za zdaj moram priznati, da je že iskanje literature na tem področju precejšen križev pot, saj so avtorji tekstov običajno odrasli, ki se ne morejo upreti vzgojni noti, ki je velika zmagovalka. Še nimam, še iščem.

SNG Maribor

Povezani dogodki

Brina Klampfer, SiGledal, 18. 3. 2012
Intervju z ustvarjalci predstave Ne stavi na Angleže
Brina Klampfer, SiGledal, 24. 3. 2012
Pogovor z Vinkom Möderndorferjem
Brina Klampfer, SiGledal, 17. 3. 2012
Iztok Mlakar – od rime do rime ...