Ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor je na novinarski konferenci povedal, da je knjiga 1867-2017 začela nastajati ob 150. obletnici ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva, katere najbolj neposredni dedič je SNG Drama Ljubljana. V gledališču so se obletnici pred letoma posvetili s sezono Praznovanje, v kateri so uprizorili izključno slovenske tekste, ker pa se je v procesu dela na almanahu izkazalo, da knjiga zahteva široko in natančno raziskovalno delo, so njen izid zamaknili do danes.
Kot je pojasnila urednica almanaha Mojca Kranjc, se je z vsebinskega vidika vse od leta 1957, ko je ljubljanska Drama ob 200. obletnici rojstva Antona Tomaža Linharta izdala Linhartovo izročilo, "čedalje bolj kazala potreba po publikaciji, v kateri bodo zbrani bistveni podatki o okoliščinah, dogodkih in osebnostih, ki so odločilno vplivali na razvoj ljubljanske Drame, na njeno družbeno vlogo, podobo in kdajpakdaj celo preživetje".
Kljub temu knjiga nima ambicije predstavljati zgodovino Drame, je pa lahko izhodišče za nadaljnje raziskave. Mojca Kranjc je 150-letno obdobje razdelila na deset neenakomernih obdobij, zamejenih s heterogenimi zunanjimi in notranjimi določili, kot so denimo gradnja stavbe gledališča, svetovna vojna ali pa izrazita vodstvena osebnost.
V almanahu je predstavljenih več kot 2200 uprizoritev. Pri kriteriju izbora je urednica in siceršnja dramaturginja Drame po večini upoštevala vse predstave, ki so doživele afirmacijo v javnosti, s tem, da so bile nagrajene ter vabljene na gostovanja ali festivale, ob vsaki pa je skušala umestiti še pomenljiv odlomek iz recenzij. Vključila pa je tudi nekaj predstav, za katere je presodila, da jih je tovrstno priznanje obšlo, a so po njeni presoji predstavljale pomemben mejnik.
Kronološka navedba predstav je pospremljena s t.i. kontekstualno kronologijo, ki jo je pripravil zgodovinar Miha Pohar. Ta je pomembna zato, da bralcu osveži dogodke iz političnega, vsakdanjega, kulturnega, pa tudi popkulturnega dogajanja v določenem letu, obdobju. Pohar je poudaril, da "ni gledališča brez konteksta". Si je pa prizadeval, da bi bila njegova kronologija zanimiva. Zato sta denimo ob omembah vojn v almanahu mesto našla tudi prvi sprehod po Luni in datum izida prvega albuma Madonne.
Drugi pomemben element dela je izbor skoraj 597 estetsko najbolj prebojnih gledaliških fotografij, pri katerem sta urednici pomagala fotograf Peter Uhan in Samobor. Skozi fotografski del je zaznati, da so se na začetku igralci fotografirali v studiih, tudi z namenom, da bi svoje podobe v določenih vlogah razdelili oboževalcem, z letom 1911 pa so zabeležili trenutek, ko je fotograf prvič prišel snemati v gledališče. Studijska in dokumentarna fotografija sta še nekaj časa sobivali, nato pa se skozi almanah kažejo težnje fotografov k prikazu dogajanja na odru z različnih perspektiv oziroma k vse bolj umetniškemu predstavljanju odrskega dogajanja.
Almanah sledi siceršnji vizualni podobi publikacij Drame, oblikovanje pa podpisuje Danijela Grgić. Oblikovalka je dejala, da knjiga vizualno predstavlja modri kamen, ki združuje "modrost, eleganco in decentnost".
Izid almanaha je omogočilo ministrstvo za kulturo, Mojca Kranjc pa je poudarila, da je tiskana na poseben, slovenski papir, proizveden v papirnici Goričane.