Z globoko zaskrbljenostjo in velikim ogorčenjem spremljamo informacije o zaustavitvi projekta nujno potrebne prenove stavbe SNG Drama Ljubljana, ki so prišle v javnost ob odstopu Igorja Samoborja z mesta ravnatelja te ustanove.
Prenova stavbe ene osrednjih nacionalnih kulturnih institucij, SNG Drama Ljubljana, ne more in ne sme biti odvisna od naklonjenosti trenutnega ministra za kulturo niti od morebitne politične všečnosti in poslovne spretnosti vsakokratnega ravnatelja. Urejena infrastruktura, ki omogoča nemoteno delo, sodobnim potrebam – in varnostnim standardom! – primeren prostor za ustvarjanje in za javnost, je v interesu celotne skupnosti, ki se je kot narod in kot država utemeljevala na kulturi in se na kulturo sklicuje kot na enega od državotvornih elementov svoje samostojnosti. V tem smislu je prenova dotrajane, celo razpadajoče stavbe osrednjega slovenskega gledališča povsem konkretna in materialna nuja, obenem pa ima tudi simbolno vrednost. Zgodovina SNG Drama Ljubljana je vpisana v DNK slovenske dramatike, filma, televizije, pa tudi v zgodovino razvoja slovenske družbene javnosti in demokratičnih sprememb. V ljubljanski Drami je – ne da bi spregledovali pomen drugih institucionalnih in alternativnih odrov – nastajal velik del tega, kar danes spada v gledališki kanon. S to hišo je povezana vrsta ikoničnih in emblematičnih umetniških in kulturnih fenomenov, z njo so sodelovali umetnice in umetniki, ki so enciklopedična imena domače in internacionalne kulture. Ta hiša, polna razpok, dotrajanih napeljav in za silo saniranih prostorov, se lahko vsak čas – pod težo kakšnega snežnega meteža ali nove ujme – sesuje vase.
Slovenska javnost namreč navkljub številnim opozorilom in sporočilom, navkljub posnetkom nedavne poplave, ki je stopnišče ljubljanske Drame spremenila v hudournik, verjetno ne ve dobro, v kako slabem stanju je zares ta stavba po desetletjih odlagane prenove. Tudi zato, ker se največje težave skrivajo za odrom in nad njim, prostori za občinstvo pa so relativno varni. Na Ministrstvu za kulturo pa to dobro vedo; o nevarnostih so obveščeni sprotno, skrb za infrastrukturo pa je njihova dolžnost. Zato je nezaslišano neodgovorno in docela nesprejemljivo, da si minister, ki naj bi skrbel za slovensko kulturo, dovoli zaustaviti projekt prenove, ki je po desetletjih odlaganja v zadnjem času vendarle stekel in obetal bližnjo realizacijo. In to brez utemeljenih razlogov: s pojasnjevanjem – v tretji osebi –, da hoče projekt preveriti sam, čeprav vodi ministrstvo s številnimi službami, ki so dolžne skrbeti za ustreznost tovrstnih projektov. Mimogrede: sam v tretji osebi je nemara formula za vsesplošno »privatizacijo« javne kulture, o čemer priča tudi nedavna sprememba ustanovitvenega akta SNG Maribor – speljalo jo je isto ministrstvo –, ki centralizira vso odločevalsko moč v rokah generalnega direktorja, ukinja strokovna posvetovalna telesa in v primeru Festivala Borštnikovo srečanje uzakonja nasprotje interesov.
Zahtevamo, da Ministrstvo za kulturo, ki ni privatni fevd, pač pa državni organ, zadolžen za skrb za ustrezne ustvarjalne možnosti in pogoje »v javnih zavodih s področja kulture, v nevladnih organizacijah in pri samozaposlenih v kulturi«, nemudoma poskrbi za nadaljevanje in čimprejšnjo realizacijo projekta prenove stavbe SNG Drama Ljubljana.
Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije
Ljubljana, 29. 11. 2021